29.2 C
Ljubljana
sreda, 16 junija, 2021

Medijsko konstruirana realnost in volkovi v ovčjih kožuhih

Bilo je pred dvajsetimi leti. Leta 2000 se je namreč iztekal drugi mandat ameriškega predsednika Billa Clintona, ki je leto prej obiskal tudi Slovenijo. Bil je sicer eden redkih ameriških predsednikov, ki mu je resno grozila ustavna obtožba zaradi laganja pod prisego, kar je bilo povezano z njegovo seksualno afero, ki jo je imel s praktikanko Monico Lewinsky. Bil je tudi eden redkih svetovnih voditeljev, ki si je upal javno prositi odpuščanja. Lahko bi rekli, da je bil človek s karizmo in stilom, kljub svojemu škandalu s »cigarami« v Ovalni pisarni, ki je mnoge medijske mogotce močno zabaval.

 

Clintonova ironija je bila v tem, da je sam kot demokratski kandidat leta 1992 premagal republikanca Georgea Busha starejšega po zgolj enem mandatu vladanja. Bush, ki je za seboj imel vojaški projekt v zalivski vojni ter legendarni vrh s sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom na Malti, Slovencem ni ostal ravno v prijetnem spominu. Kot konservativec je namreč skušal čim bolj zavreti razpad Jugoslavije, ki sicer ni bila v »prvem planu«, saj se je bolj ukvarjal z Irakom. Njegov državni sekretar James Baker je tik pred razglasitvijo slovenske samostojnosti prišel na obisk v Beograd in jasno dal vedeti, da mednarodnega priznanja ne bo. Tudi njegov namestnik v State Departmentu, nekdanji ameriški veleposlanik v Beogradu Lawrence Eagleburger ni imel dosti drugačnega stališča, podobno tudi ne tedanji veleposlanik Warren Zimmmerman. No, razmere so se kasneje zasukale drugače, po mednarodnem priznanju s strani Evropske skupnosti januarja 1992, ki je sledilo ugotovitvi mednarodne arbitražne komisije o obstoju Jugoslavije, so morali tudi trmasti Američani popustiti in sprejeti novo realnost. A ravno takrat se je začela krvava vojna ihta tudi v Bosni in Hercegovini, kjer se je mednarodna skupnost izkazala kot povsem nesposobna, da ustavi resen oborožen spopad na evropskih tleh. Trajalo je kar tri leta, da je zahodno zavezništvo končno naredilo red, a le malo kasneje je sledila podobna zgodba na Kosovu. V tem času je Clinton, kot je že rečeno, obiskal tudi našo državo in verjetno sploh ni vedel, da so prevod njegovega zaključka govora na ljubljanskem Kongresnem trgu enostavno – preskočili. Ob besedah »God bless you« je prevajalec enostavno snedel jezik…

S tem ironije še ni bilo konec. Leta 2000 se je za Clintonovo nasledstvo spopadel njegov dotedanji podpredsednik Al Gore, njegov tekmec pa je bil nihče drug kot sin tistega predsednika, ki ga je Clinton leta 1992 premagal, namreč George W. Bush, oz. Bush mlajši, kot smo mu rekli. Svetovna javnost je pričakovala, da bo Gore brez težav pometel s »prestolonaslednikom iz grmovja«, kot so posmehljivo imenovali mlajšega Busha. In dejansko je v seštevku glasov ameriških volvcev tudi premagal republikanskega konkurenta. Toda zalomilo se je pri ameriškem volilnem sistemu, natančneje na Floridi, po številu elektorskih glasov eni najvplivnejših zveznih držav ZDA. Tam je Bush vodil z minimalno prednostjo (0,1 odstotka), novo štetje glasov bi lahko povsem spremenilo izid. Glasove so že začeli šteti, a pritožba je prišla prepozno, vrhovno sodišče pa je decembra 2000 dokončno zakoličilo rezultat in potrdilo, da je Bush zmagovalec. Al Gore je v zgodovino odšel kot osmoljenec, zato pa je nekaj let kasneje poskrbel za legendarni dokumentarni film o globalnem segrevanju, ki je bil del širše ekosocialistične kampanje – slednja je pred dvema letoma tudi naplavila ne povsem zdravo najstniško aktivistko s Švedske, ki je postala popularna maskota ekosocialistov.

Busha mlajšega smo si seveda najbolj zapomnili po novem vojaškem posegu v Iraku, pa tudi po tem, da je tako kot njegov predhodnik tudi sam obiskal Slovenijo, seveda le za nekaj ur na Brdu pri Kranju, kjer se je srečal z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom, ki je komaj leto prej nasledil Borisa Jelcina. Precej več možnosti za ogled naše domovine je imela ameriška prva dama Laura Bush, ki pa se ji je takrat pripetila majhna »nesreča« – v očeh medijev je namreč za nekaj ur povsem poniknila, kot bi jo ugrabili Marsovci, in se nato spet pojavila. Izkazalo se je, da je bila v tistem času »ugrabitve« na obisku na Brezjah, medijem pa se je zdelo to sramotno objaviti in so, tako kot prevajalec pri Clintonovem govoru, »jezike snedli«. O ozadju »skrivnostnega izginotja Laure Bush« smo izvedeli šele mesece kasneje, ko je Zavod za oživitev civilne družbe pripravil zbornik svojih poročil o medijski konstukciji slovenske realnosti. Konkretno se je o primeru Bush v enem od svojih esejev razpisal Drago Jančar, v svetovnem merilu najbolj prevajani slovenski pisatelj. Zagotovo pa bi lahko v tistem času v slovenskih medijih v glavnem našli predvsem negativne članke o ZDA in njenemu predsedniku, na kar je opozarjal predvsem publicist in poznavalec ZDA mag. Andrej Aplenc. Ne glede na vsa zbadanja in neslanosti je George Walker Bush ponovil zmago, torej z večjo prednostjo pred demokratskim tekmecem Johnom Kerryjem. Leta 2008 pa je sledil nov dvojni mandat prvega temnopoltega predsednika ZDA Baracka Obame, ki je zelo hitro dobil Nobelovo nagrado za mir, za kar mu ni bilo treba niti s prstom migniti – dovolj je bilo dejstvo, da je bil temnopolt. No, ko je po velikem šoku leta 2016 oblast v ZDA prevzel človek, ki so mu pripisovali zasluge za skorajšnjo tretjo svetovno vojno, je bila ena prvih potez ta, da je nevtraliziral jedrsko grožnjo Severne Koreje. Česar si Obama ni upal.

Dejstvo je, da Donald Trump nikoli ni bil ljubljenec medijev. V tem smislu je bil kot predsednik celo v težjem položaju kot George W. Bush, ki so ga pogosto prikazovali kot omejenca z nizko stopnjo inteligenčnega kvocienta. Priznati je treba, da je Trump sicer res robat človek, nekakšen »kavboj«, ki ni ravno posegal po potezah, s katerimi bi si gradil popularnost. Dejansko je že v kali onemogočil, da bi si kdo iz njega naredil kult osebnosti. Nasprotovanje abortusu je denimo stališče, ki danes ni popularno. Tipične medijske stereotipe o njegovem šovinizmu in rasizmu je podiral s podatki, da so zanj glasovali tudi številni Hispano- ter Afroameričani, torej temnopolti. Med ljudi je prodiral mimo medijev in mimo korporacij, hkrati pa je bil tudi dovolj bogat, da ga nihče ni mogel podkupiti. Tudi zato so se besno zaganjali vanj, vključno s slovenskimi mainstream mediji. Denimo, v zadnjih štirih letih na portalu STA ni bilo mogoče najti novice o Trumpu, ki ne bi bila hkrati tudi komentar, v katerem je avtor (ameriški dopisnik Robi Poredoš) izražal svoje negativno stališče do Trumpa.

Skratka, Trump je v bibličnem smislu postal »kamen, ki so ga zidarji zavrgli«, a je nato postal vogelni kamen. Nihče mu ni mogel očitati, da je volk v ovčjem kožuhu, saj ni imel kaj skriti. Ovčji kožuh je kvečjemu lahko oblekel Joe Biden, ki je dobil celo znatno podporo ameriških katoliških škofov, ki so izražali veselje, da bi v ZDA dobili drugega katoliškega predsednika v zgodovini. A bodimo iskreni: Biden, velik podpornik abortusa in Sorosove agende, je katoliški toliko kot Irska republikanska armada, znana gverilska organizacija, ki je formalno sicer katoliška, dejansko pa levičarska. Ko sem v teh dneh pregledoval zapise nekaterih slovenskih katoličanov, sem se moral kar nasmejati in hkrati zgroziti ob dejstvu, kako idealistično podobo gojijo o Bidnu. Seveda se jim o Sorosovih milijardah ter o prostozidarstvu niti ne sanja. Pač v njem vidijo predanega moža in očeta, ki prakticira svojo vero, in za seboj nima niti promila vseh afer, ki jih sicer ima Trump. Lepo. Saj vemo, da je tudi Lucifer izvirno angel luči in se rad našemi v lepa oblačila. Toda, kot nas je že zdavnaj podučil znani pravljičar Hans Cristian Andersen: cesar je nag.

Prav iz tega primera, pa tudi iz medijske (!) razglasitve Bidnove zmage se vidi, da globalno živimo v stanju, ki ni več demokracija, ampak vladavina medijev. Mediji razglasijo Bidna za zmagovalca, čeprav v resnici (še) ni, ves svet pa to sprejme kot realnost in mu čestita (razen našega premierja Janeza Janše, kenede?). Ali kot je dejal publicist Sebastjan Erlah: »Situacija v ZDA je šolski primer medijske konstrukcije realnosti. Mediji nekaj naredijo/producirajo, ljudje to sprejmejo/kupijo in sprejmejo kot realno.« In še: »Da so mediji razglasili Bidna za zmagovalca volitev, ko mnoge države čakajo na ponovno štetje glasov in ko čakajo na odločitve sodišč glede softver napake pri štetju glasov, da ne omenjam čakanje na odločitev vrhovnega sodišča glede rezultatov, je popolna neprofesionalnost in nič drugega kot prazno histerično nabijanje nesmislov.« Torej, ameriškim demokratom se zelo mudi proglasiti Bidna za zmagovalca, s čimer bi tudi sodišča postavili pred izvršeno dejstvo: če boste odločili drugače, se boste osramotili. Gre torej za poskus pritiska, da bi prejudicirali odločitve sodišč, slovenski levičarji pa temu glasno ploskajo. Pa čeprav so še ne tako dolgo nazaj obsojali zborovanja pred sodiščem, češ gre za nedopustni pritisk na sodstvo in za kršenje načela o delitvi oblasti, ker poslanci SDS svoje rotvajlerje pošiljajo pred sodišča.

Lahko se torej strinjamo s tem, kar je v teh dneh na družbenih omrežjih duhovito zapisal kantavtor Samo Glavan: Biden je zakuril raženj, medtem ko zajec še vedno skače po gozdu. Zagotovo zgodba z ameriškimi volitvami še ni končana. V marsikateri ameriški zvezni državi glasovi še niso prešteti. Uradnega rezultata torej ni. Torej: če se bo zgodba v ZDA zasukala drugače, kot je bilo videti to nedeljo, bodo vsi tisti dušebrižniki, ki so se zgražali nad zapisi premierja Janše na twitterju, še naprej razburjali zaradi wannabe mednarodne sramote, ki nam jo je menda povzročil slovenski premier? Bomo videli. Nekaj pa je jasno: volkovi v ovčjih kožuhih ne bodo zmagovalci, pa četudi jih mediji stokrat potrdijo v tej vlogi.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine