11.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 19 aprila, 2021

Mediji, rasizem in licemerje (ali kako iz ozadja deluje Golobičev »centralni komite«)

Bilo je v začetku septembra 2015, ko sem skušal ujeti nekaj zadnjih poletnih dopustniških utrinkov na simpatični plaži pri Pinezićih na otoku Krku. Zmotil pa me je telefonski klic. Na drugi strani je bil novinar Pop TV, ki je na vsak način hotel, da mu izdam oseben podatek novinarskega kolega, ki naj bi zapisal neko zelo nestrpno izjavo. Osebno takrat nisem bil informiran, za kakšno izjavo gre, in se mi niti ni sanjalo, da se je tisto dopoldne že kuhal nov (umetno ustvarjen) škandal, ki bo odmeval še dolgo. Novinarja Pop TV sem zavrnil in mu rekel, da sem na dopustu in da osebnih podatkov drugih novinarjev ne dajem.

 

Šele nato sem začel preverjati, kaj se je pravzaprav zgodilo. »Centralni komite« političnega podzemlja se je obesil na neko ironično izjavo Sebastjana Erlaha na twitterju – no, saj veste, tisto o kobajagi streljanju migrantov, če se približajo meji na manj kot 500 metrov. Meni je bilo seveda jasno, da je šlo za malo težji sarkazem, saj sem na twitterju in facebooku že do tedaj prebral ogromno spornih izjav, ki bi si zaslužile še kaj več od medijske obdelave. A medijski stroj je bil sprožen, namen pa je bil sprožiti strahotno psihozo ter tudi pritiske po receptu »deli in vladaj«. Torej, sprožiti notranje spore, da bi se morda pomladno usmerjeni novinarji skregali med sabo in se obtoževali, kdo je kriv za to neumnost. Žal so režiserji tega medijskega stampeda celo dosegli, kar so želeli in le malo je manjkalo, da ne bi v to vpletli še mene. Namreč, kot nekdanji član odbora za podelitev častnega priznanja Boruta Meška (da, tistega novinarja, ki ga je z mobingom pomagal uničevati tedanji in sedanji direktor STA!) v okviru Združenja novinarjev in publicistov sem namreč jeseni 2013 predlagal Sebastjana Erlaha za enega od prejemnikov Meškovega priznanja, ker je bil zaradi neke druge izjave (o policijskih pooblastilih pri nasilnih vstajah), ki jo je izpostavil ter kriminaliziral razvpiti Domen Savič, odstranjen z medija, kjer je dotedaj deloval. Predlog je bil sprejet in priznanje je bilo podeljeno decembra 2013.

Takoj po tej aferi septembra 2015 pa so se name vrstili pritiski, da tudi sam prispevam svoj glas za odvzem priznanja. Nisem ga dal. Priznanje je bilo Erlahu vseeno odvzeto, meni pa se je zdelo to neumna poteza, saj bi s svojim glasom za to legitimiziral tipične levičarske blodnje o sovražnem govoru. Predvsem zato, ker sem že takrat dobro poznal njihovo hinavščino. Ne gre za to, ali mi je tista izjava o »500 metrih« všeč ali ne – do nje pač nisem gojil kakšnih simpatij, tako kot jih ne gojim za menda inkriminiran zapis A. Š. Gre za to, da sem do tedaj prebavil že kakšne veliko hujše izpade »posvečenih« – ampak ker so pač »posvečeni«, se njihovih grehov ne izpostavlja. Zato se mi je zdelo tudi do skrajnosti neumno, da bi tudi sam počepnil kot kokoš in potrdil legitimnost hinavskega ter skorumpiranega medijskega mainstreama. Ker bi me kasneje pekla vest.

Na to prigodo se verjetno ne bi spomnil, če ne bi v zadnjih dneh doživel nekaj podobnega. Priznati moram, da sem bil v ponedeljek dopoldne, ko sem še pripravljal članek za številko Demokracije, ki bo izšla jutri, še dokaj neinformiran o tem, kaj se pripravlja, so mi pa kolegi iz uredništva namignili, da prihajajo novinarska vprašanja zaradi nekega zapisa v Demokraciji na strani 6. Sprva temu nisem posvečal pozornosti, a se je nato pokazalo, da je šlo za koordiniran projekt. Namreč, Demokracija izide ob četrtkih, očitno so si cenzorji iz političnega podzemlja vzeli nekaj dni časa, da so jo pregledali, v ponedeljek zjutraj pa sprožili silovito ofenzivo, saj so se vprašanja očitno prišla koordinirano, prav tako so se tudi koordinirano pojavili članki o tem. V popoldanskih urah je bilo to že jasno. In ni bilo več dvoma, da v ozadju vsega verjetno tiči tudi maščevanje Gregorja Golobiča, kajti nemogoče je, da bi se mainstream novinarji brez »centralnega komiteja« v ozadju odzivali tako sinhronizirano.

Metodologija, ki so jo ubrali mainstream mediji, je bila tudi zelo podobna kot septembra 2015. To pa seveda vzbuja tudi dodatne sume, zakaj so morali sedaj v tem času sprožiti veliko megle. Bržkone ne gre samo za poskus psihološkega zloma »razrednih sovražnikov«, ampak tudi za preusmerjanje pozornosti. V zadnjem tednu dni je namreč na dan prikapalo precej umazanih podrobnostih ne samo o pogodbi, ki jo ima z državo sklenjeno direktor STA, ampak tudi o nenavadnih finančnih tokovih, preko katerih politično podzemlje financira svoje medijske izpostave. In zanimivo je, da je članek Požareporta izšel isti dan, ko je bil sprožen »naš škandal«. Zanimivo, mar ne? In prav tisti dan se je tudi dokončno izkazalo, da je tranzicijski levici izpostavljanje domnevnega »oporečnika« Zlatana Čordića prej škodilo kot koristilo.

Je pa pretakanje krokodiljih solz nad domnevnim rasizmom v Demokraciji podobno hinavsko kot razburjanje nad nekim zapisom na twitterju pred petimi leti: celoten propagandni aparat slovenskih mainstream medijev se namreč lovi na posamezne stavke in besede, ki bi bile lahko problematične, kot »muha na drek«. Ob tem pa so obnašajo, kot da so nekakšna Marijina družba, ki varujejo svetost življenja, medtem ko naj bi bili na Demokraciji tako rekoč serijski morilci in morda celo potencialni ustanovitelji kakšnega nacističnega lagerja. A dejstvo je, da prav ta propagandni aparat tudi po letu 1990 izvaja svoj ideološki rasizem, večinoma na bolj prikrit, včasih pa tudi na povsem odkrit način. Zato je njihovo razpravljanje o fašistoidnosti Demokracije še toliko hujše licemerje. Namreč, ali so prav ti mediji obsodili dejanja tistih, ki so v zadnjih nekaj dneh že drugič (!) nasvinjali dom ministra za kulturo Vaska Simonitija? So obsodili vse verbalne napade raznih Godničev o polnjenju Hudih jam, pa žaljive grafite na cerkvah? Kolikor vem, niso. Pač pa so se potuhnili. Sedaj pa javnosti razlagajo, kako je čisto vsaka črka v Demokraciji hkrati tudi uradno stališče SDS in njenega predsednika. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Tudi komentar, ki ga berete, je pač moje osebno stališče. Ki je lahko komu všeč ali pa tudi ne. In verjamem, da tudi marsikomu iz pomladnih vrst ni všeč.

Sicer pa sem medijem, ki nas neusmiljeno pribijajo na križ, tudi hvaležen. Takšne zastonj reklame doslej še nismo bili deležni. In podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe, mar ne?

Zadnje novice

Sorodne vsebine