13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Med Straussom in trubači

Zadnje mesece sem imel večkrat opravke v Ljubljani in sem, če so le okoliščine dopuščale,  koristil tudi vlak Jesenice – Ljubljana. Če sem sedel ob prihodu v Ljubljano na levi strani, se mi je nudil v delu Ljubljane, ki ni ravno arhitekturni višek mestne gradnje, poseben pogled na velik, moderno stiliziran objekt z minaretom.

Ker sem že pred tem imel priložnost potovati po kakšni islamski deželi, mi ni bilo težko uganiti, da gre tukaj za Alahovo svetišče, torej mošejo. Njena častititljiva velikost naznanja vsakemu tujcu, da je prispel na mejo med Evropo in Orientom. Saj s svojo veličino naznanja, da ne stoji tam, da bi nudila le versko zatočišče nekaj muslimanskim vernikom, ki so prisotni pač skoraj v vsakem evropskem mestu, ampak stoji tam mogočno in simbolično naznanja vsakemu islamskemu verniku, da je prišel v mesto, kjer Alahova beseda nekaj pomeni, kjer ima islam bodočnost, saj so dimenzije svetišča takšne, da bi trenutno našli v njem prostor verjetno vsi muslimani srednje Evrope. Upam, da mi v Sloveniji živeči muslimani mojega razmišljanja ne bodo zamerili. Ni naperjeno proti njim, saj je to tudi njihova osnovna pravica, da imajo možnost prakricirati svoje verske obrede. Verjetno pa ima predimenzionirana džamija druge namene. Tisti, ki so takšno gradnjo dovolili, so naredili ljubljanskom muslimanom medvedjo uslugo, saj so jih postavili v vlogo agresivnih islamistov. S tem jih ne želim primerjati s teroristi, ampak veliki islamski centri sredi krščanskega okolja vzbujajo nelagodnost avtohtonega prebivalstva in mošeje so se že marsikje v Evropi izkazale kot močno orožje nespravljivih islamistov proti krščanski evropski družbi. Zanimivo bi bilo vedeti, s kakšnim muslimanskim potencialom v Ljubljani se je računalo ob načrtovanju te džamije. Upravičeno se postavlja tudi vprašanje, kako je bilo mogoče takšen objekt dovoliti, če je večina mestnih mož in žena v mestni upravi nemuslimanov? Pri tem projektu je posebno brizantno to, da je bil financiran od ene izrazito muslimanske države, kjer o demokraciji in človekovih pravicah in pravicah žensk bolj malo vedo, oziroma jih sploh ne upoštevajo. Jaz si lahko predstavljam to ljubljansko popustljivost samo s tem, da je teklo precej denarja tudi v privatne žepe, ali nekdo načrtno želi spodkopavati vpliv slovenske cerkve, ali pa so pristojni ljudje enostavno zelo neumni.. Mogoče pa so se združila tukaj vsa tri dejstva.

Da sem se lotil tega problema, me je spodbudilo nenazadnje tudi ljubljansko božično vzdušje. Županu ni bilo dovolj, da je ignoriral naše slovenske verske in kulturne običaje, da bi se povsod voščil vesel Božič, da bi imenovali praznično vzdušje božični ali adventni čas, temveč še vedno po komunistično novoletno praznovanje. Sodu pa je izbilo dno, da je balkanski župan povabil svoje komšije trubače ravno v adventnem času v Ljubljano. Ljubljančani se mi zdijo kot kreature v zgodbi o trgovskem potniku, ki je rekel: »Kaj pa je sploh žalitev? Meni zapirajo vrata pred nosom, vržejo me na cesto z brco v rit, zmetali so mi že moje vzorce po cesti in jih teptali, a užalil me še ni nihče«. To je mentaliteta Ljubljančanov in mnogih Slovencev. Zato jih brcajo v rit in teptajo njihovo kulturo. Kako dolgo še? Kdo bo poskusil brcniti v rit ljubljanskega župana, da mu bo zletela z glave njegova šajkeča? Mogoče sem tukaj malo iztiril iz kulturnega obnašanja. Ampak človek se v svoji onemoglosti  upravičeno vpraša, a se da tu še kaj na kulturni način doseči?

Danes, 1. januarja sem spremljal, kot vsako leto, novoletni koncert na Dunaju. Glasba na visokem nivoju, čudovita koncertna dvorana, čudovito in sproščeno vzdušje . . . Pa se človek nehote vpraša, kaj smo imeli iskati na Balkanu? Vse, s čim se Avstrija danes ponaša, je tudi delno naše, delo tudi naših umetnikov, kiparjev, arhitektov in ne nazadnje tudi delež slovenskega denarja. Potem smo pa vse to bogastvo zamenjali za podeželski Beli grad, ki je bil še za avstroogrski Novi sad balkanska vas in se je zgradil z denarjem nekdanjih avstrijskih ozemelj. Ko smo zapustili Avstrijo, smo bili napredna industrijska dežela, z bogato dediščino, katero je kraljevina Srbija koristno izrabila. In kako zgleda danes? Avstrija ima vrhunsko razvito gospodarstvo, visok življenski štandard, izredno razvito umetnost na svetovnem nivoju, državo, ki tudi Slovencem, ki še tam živijo ni slaba mačeha.

Kaj imamo pa mi?  Beogradu smo prepustili zgradbo CK ZKJ in Hišo cvetja in v hvaležno oddolžitev smo dobili Jankovića in trubače. Sami pa smo še dodali komunista Kučana, podrepnika Šarca & Co.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine