Legenda o znamenitem pokru v “Šentflorjans valley”

Namenilo se je, da je v »ŠentFlorijans Vally« prijezdil kavboj Šaran z njim pa njegov pajdaš, zvani Crni. Noben ga ni poznal, bil je, kukr poje stara kavbojska pesem, »nju kid in taun«.

 

Takoj ko sta prihajala, sta jo udarila naravnost v saloon, nalivala in častila viski, se važila  ter na veliko osvajala kelnarce. Šaran je takoj vrgel oko na lepo Natašo, ki jo je poznal že od prej, že dolgo pa se nista videla. Crni pa ni kaj dosti izbiral.

V saloonu sred »ŠentFlorijans Vally« so se zbirali vse sorte kavboji. Nekateri so res pasli krave, drugi pa so bolj za pretvezo čez nos nosili rdeče rute proti prahu, zanimale pa so jih samo: visky, poker in brhke lahkožive kelnarce.

Po »ŠentFlorijans Vally« se je kaj hitro razvedelo, da sta prišla dva frišna kavboja, k sta polna dolarjev in harata po saloonu.

»Pa pejmo pogledat, kva dogaja!« so rekli kavboji in prišli v saloon. Celo večnost so čvekali za šankom in nalivali visky,  potem pa so se s Šaranom le dogovorili, da se usedejo za mizo in vržejo en poker.

K pokeraški mizi so se usedli kavboj Mirko, Dean, Korl in Šaran.

V saloon je prišla tut lady Butlšek: »Fantje, jest bi tut poker špilala!« je začivkala.  

»Okey, kr zraven se used, sam da nauš gulfala, pa karte u modrc skrivala!« so rekli kavboji.

»Če lohk lady poker špila, pol lohk pa tut tistle Indijanček pr šanku špila!« je provociral Šaran.

»Okey !« so rekli kavboji, »Pa naj pa tut Indijanček špila, nam dolarji od rdečekožca nč ne smrdijo!«

Indijanček, med tovariši se ga je prijelo indijansko ime »Tava na Luni«, je bil v hudi zadregi. Pokra sploh nkol še špilou ni, ne karte, ne dolarja, v roki držal:

»Nm, Indijancm, nš veliki duh ne dovoliti nč špilati poker s bledolikimi kavboji! Vi špilati poker, jaz samo gledati, kako vi špilati! Vi pa meni dati veliko ognjena voda!« se je izmuznil.

»Ma jebote tvoj veliki duh, pa nč, bomo pa sami špilal!« je zaklel kavboj Dean, ki je že zavohal rdeče dolarje.

»Na, tle maš cel flaškon ognjene vode, nalivaj se do nezavesti, sam da nauš špila motu! Pa še v indijanski tabor ga nes, da bomo imeli mir pred vami!« so se kavboji znebili Indijančka.

In so končno začeli igrat poker.

Ta prvemu je zmanjkal dnarja Mirkotu. On je imel menda še neki dolarjev od ene »makete« železnice do ŠentFlorjanskega jezera, s katero se je hvalil na okoli. Ampak to je hitro zaigral. Da je bila nesreča še hujša, se je s sosedovim rančem tožil za mejo, vse izgubil, ter plačal za odvetnike »ma, uko iz glave, da še kamen joče«, bi se reklo po naše. Na koncu tožarjenja je ostal brez ŠentFlorjanskega jezera, živine ni imel več kje napajat, za njegov zapufan ranč, pa nebi dobil niti prebite pare, zato ga je dal zastonj v zakup Zdravkotu iz Šajerske. Mirko je imel bolj slabe živce, pa tut posebno brihten ni bil, blefirat pa sploh ni znal.

» A lohk jest namest Mirkota naprej špilam?« je vprašal kavboj Zdravko.

»Okey, pa špilej.« so rekli pokeraši. »Sam, da nauš tolk hitr brez dolarjev ostal, kukr Mirko!«

Ta drugi je bankrotiral Korl. Kavboj Korl je bil sicer star dober pokeraš in blefer. Ampak globoko v srcu je bil pezde, izdali so ga živci. Ko so neki »muslički salafisti«, nekaj malega zapokali tam daleč na južnem ranču, kjer se pumpa petrolej, je strahopetec takoj odpoklical vse svoje kavboje, da ne govorimo o temu, da jim niti poštene plače ni dajal, niti čevljev, pušk in municije, komandirala pa jim je menda ena zmešana baba, »ku da bi ji krava ponesreč na glavo stopla«, bi se reklo po naše. Fantom še kavbojskega pasulja ni znala skuhat.

Vse te laži so govorili zlobni jeziki, da so Korla zanalašč spravljali ob živce. Ranč je imel Korl zanemarjen, živina žejna in lačna, mu je pobegnila. Če se nebi pred kratkim na ranč priženila lady Sandra in takoj prijela za metlo in kuhalnico, bi šlo vse po kislem.

»A lohk nemest Korla zdej moj fotr Frenk naprej špila?« je Šarana priliznjeno vprašala lady Sandra in mu natočila dvojni visky.

»Lohk mačka, ni blema.« je zamomljal že do vrha nalit Šaran in prostaško mahnil lady Sandro po riti.

»Ma vi sam špilajte, kdor hoče in kokr hoče, jest vas bom na konc tko al tko vse oskubu, ku ovce!« se je hvalil Šaran.

Kaj se nebi, saj se je pred njim nabral največji kupček priigranih dolarjev. Roko na srce, Šaran ni imel pojma o pokru. »Kukr je za prou«, Šaran še krave ni znal pasti. Nekaj malega pokra ga je naučil Crni, ki pa sam ni igral, saj ni imel prebite pare. »Ampak, glih an taku, kukr sred travnika stopš glih u kravji drek, glih an taku, je sreča pr kartah Šarana služila.« bi se reklo pa naše.

»Matr se ti serje! Matr maš srečo!« mu je folšljivo siknil kavboj Dean.

Šaran pa je, že na mrtvo pjan od viskija in zmagoslavja, modroval:

»Fantje, men se jebe za dolarje, povem vam, na dolgi rok, smo mi vsi, mrtvi!«

Na nek način je bil Šaran velik vizionar. Že po eni flaši viskya je znal sebi in drugim pogledati globoko v dušo in čudežno napovedati prihodnost.

»Šaran, ti kar zase govor!« so mu odvrnili ostali pokeraši.  

»Mi ne mislmo še tko kmal pocrkat, špil se je šele dobro začel!« so se pridušali.

»Tih bot, kva zdej vedežuješ in hudiča kličeš, da bomo vsi pocrkal! Nesreča že tako prehitro sama pride!« so ga svarili.

»Šaran, ne čvekej neumnosti, tih bot pa naprej špilej!

»Šaran, tih bot, nisi še zmagu, bomo vidl, kdo bo na koncu zmagal!«

so mu govorili pokeraši in ga izpod čela sumljivo gledali. Do tedaj so že vsi pogruntali, da ima Šaran pri pokru le začetniško srečo. 

»Kdo naj bo tih, pička vam matrna! Kar sem reku, sem reku in tko tut bo! Zapomnte si, na dolgi rok, smo vsi mi, mrtvi! Mrtvi, porka madona!« se je razhudil pijani Šaran.

»Kdo ste vi kravarji, da boste men govorl, da naj bom tih? Ma jebem ja vama sve po spisku!« je po južnjaško zaklel Šaran in hitr ruknu en visky, kukr da je ta zadn pred smrtjo.

Šaran in Crni nista bla od muh, bla sta velka gaunarja, vsaj domišljala sta si tako. V saloonu sta imela šlogarco lady Medijano, ki je Šaranu namignila, da naj naenkrat stavi vse dolarje, kar si jih je do tedaj nabral.  

Šaran se je dolgo in globoko zazrl v modre oči lepe Nataše, v mislih odplaval tja v pičkin raj in porinil ves svoj kupček dolarjev na sredo mize.

»No, pa izenačite, če si upate, pa da vas vidm junake, kolk hitr boste pocrkal!« je provociral Šaran.

Kvartopirci so osupnili, zavladala je smrtna tišina.

»Odstopam!« je prva začivkala lady Butlšk. »Sm kr vedla, da nam boš baraba use dolarje pobral! Ampak ne pozab Šaran, da si oblubu, da boš nekaj od dobička tut za upokojene kavboje dal!«

»Ma boli me kurac za upokojene kavboje! Kr ti jim plenice menjej, če si tolk neumna!« ji je nesramno odvrnil Šaran.  

»Kva si zdej nesramen Šaran, ti itak nauš penzije dočaku!« ga je opozoril stari Frenk. 

»Če si se naveliču z nami poker špilat, pejt pa rajš lepi Nataši na dušo pihat, ns pa pr mer pust!« je mrko zagodrnjal Frenk.

»Vem da blefiraš, ampak pr teb jest ne grem več v noben riziko!« je še pristavil in odstopil.

»No, kva je zdej, a ste se že vsi pocrkal?« je naprej provociral Šaran.

»Kaj se napihuješ in blefiraš, k nimaš niti para dvojk v rokah!«

»Zajebu si špil, mene in vse ostale, na konc boš pa še sam sebe!« je skozi zobe zarenčal Dean.

»Kolk je treba za izenačt stavo?«

»13 taužent dolarjev in drobiž, če jih maš!« mu je posmehljivo odvrnil Šaran in nagajivo pomežiknil šlogarci lady Medijana.  

Dean je obrnil vse žepe, več kot 11 taužent dolarjev ni nabral.

»Nimam, si pa pička od kovboja, ker smo že na začetku za šankom rekl, da se več kot 5 taužent ne sme stavt!« se je pritoževal Dean.  

»Eeeh, jeeest se tega zdej nč več ne spomnem! Karta je Marta, Marta je pa kurba! To se ve!«

»Če nimaš, pol pa odjebi!…, Kavboj!…, Fak ju!…Ha-Ha-Ha!« ga je zajebaval Šaran.

Hočeš, nočeš, Dean je moral odstopt, »besn k romunski ris« bi se reklo po naše.

Zdravko je bil iz drugačnega testa, izkušen kavboj in star maček v pokru. Za njega je bil Šaran čisti malinovc, takoj ga je prečital, da blefira:  »Tou pa tak nebo išlo!« je zavil po Šajersko.

»Jest svojih dolarjev naum u saloonu pustu, ku nisem do njih pršou, ku devica do otroka!«  

Na mizo je položil 11 taužent dolarjev: »Za ta dva jurja k manjkata, pa jest zastavim moj ranč na Šajerskem! Vsi ste priče, kaj sem reku!« in izenačil stavo Šaranu.

Zdravko je bil velik rančar na Šajerskem, dober gospodar in mož beseda.

»Šaran, zdej je pa vrag šalo odnesu! Dej karte na mizo, pa da vidmo, kaj maš!« je odločno zabrusil Zdravko.

Šaran je ošabno vrgel svoje karte na mizo, imel je poker v dvojkah.

Zdravko je imel pikovo: trojko, štirico, petko in šestico, pa še eno pokrito karto.

Šaran se je že zmagoslavno zasmejal, ko je Zdravko prav počasi obrnil pokrito karto  …vsi so zadržali sapo… in evo ga, »tu se božjega prsta ne da spregledat«, bila je ravno pikova dvojka, ki mu je manjkala za pikov fleš.  

Zdravko je zmagal, imel je ta mau pikov fleš, kar je bilo glih en mau čez Šaranov ušiv dvojkov poker.  

Šaran je prebledel kot krpa, razbil flašo viskija, oba s Crnim sta bliskovito potegnila pištole:

»Preklet kurbin sin, Zdravko, gulfou si, ti ne moreš imet ta mau pikov fleš, če mam pa jest poker v dvojkah, ne moreta bit dve pikove dvojke v kartah!

»Ti nimaš nobene kavbojske časti! Priznaj, da si golfou, če ne te bom prec naluknal, kt en star sod od viskya!« je Zravkotu zagrozil Šaran z naperjeno pištolo.

Šaran je srepel kt kača, Dean pa se je ustrašil kt miška in zacvilil: »Joj, fantje, smo rekl, da vse pištole za šankom pustit, da se ne bomo strelal, ampak pokr za dolarje špilal!«

Vse to je videl kavboj Janez, ki je slonel pri šanku. Prižgal si je viržinko, srkal viski in hladnokrvno opazoval Šaranovo razgrajanje za pokeraško mizo.

Janez je bil star revolveraš, noben ni hotel z njim pokra špilat, ker je bil najboljši v »ŠentFlorijans Vally«. Janez se ni prav nič bal raznih »grinžnablov«, k s pištolco mahajo. Sej itak ne znajo strelat, pa tut jajc nimajo. Kolk takih juncev je že pihnil, pol so pa mame jokale.

»Kukr sem jest dobru vidu, je bla Zdravkotova pikova dvojka skus pokrita na mizi. Noben je ni taknu!«

»Ti Šaran, si pa svojo pikovo dvojko iz rokava potejgnu! Torej si golfou ti, ne pa Zdravko!«    je pošteno razsodil Janez.

»Posprauta hitr pištolce, ti in Crni, drgač vaju bom jest obadva takuj pihnu!« je z ledeno hladno faco in glasom rekel Janez, roka pa mu je počasi zdrsnila na njegov zvesti »Colt Magnum«.

To videt, sta Šaran in Crni brž pospravila svoje pokalice in se k cucka usedla za sosednjo mizo.

»Hvala Janez, spasio si mi život! In moj ranč na Šajerskem!« je olajšano vzdihnil Zdravko.

»Kaj boš pil Janez? Dej, kelnarca natoč mu en dvojni visky na moj račun!«

Šaran in njegov pajdaš Crni sta se kujala za sosednjo mizo: »Ni res, nč nisem golfou, evo, častna kavbojska, prisežem!« se je lažnivo kujal Šaran.

»Evo, šlogarca lady Medijana je priča, da nisem gulfou! No, kr ti povej lady Medijana, kako je blo, da sem res imel poker v dvojkah.« je Šaran rotil lady Medijano.

Lady Medijana je potihem zamencala: »Šaran, jest nisem dobr vidla, ta steklene kugle pa zdej nimam sabo, da bi natančn in strokovn pugledala!«

Šaran ni hotel kar takoj vreči puško v koruzo: »Edino kavbojsko pošteno bi bilo, da damo ves dnar na mizi na en kup, pa gremo vsi mi, še enkrat špilat od začetka, z novim paketom kart, pa da vidmo, kdo bo zmagal!«

»Kdo je ZA?« je predlagal Šaran in za sosednjo mizo začel mešati in deliti nov paket kart.  

»Pa naj še lady Medijana, pove, da bi blo tako edino prov!« je pokeraše vneto prepričeval Šaran.

Zdej pa je tut Zdravkotu poču film: »Drž gobec Šaran, prejle si mi s pištolo na glavo meril in grozil, zdej pa misliš, da bom jest sz tabo pokr špilu? A si direkt iz pičke na beton padu?«

»Poberta se smrkavca takoj iz saloona, ti in Crni, pa da se nista dotaknla dolarjev na mizi, drgač vaju bom jest obadva pihnu, ne Janez!«.

Zdravko je mislil smrtno resno in potegnil svoj na novo kromiran »Smith&Wesson«:

»Marš barabe, tvoj paket novih kart si pa kr u rt zatlač, Šaran, da boš pol same pikove dvojke srou!«

Ko sta Šaran in Crni videla Zdravkotov kromiran »Smith&Wesson«, sta čist poklapana odcapljala iz saloona.

Ko pa sta odšla iz saloona in zaloputnila vrata, se je kavboj Janez približal pokeraški mizi in prijazno vprašal: »Fantje, a rabte še enga za poker špilat?«.

 »Eeeh, ne moreš Janez…«, so odgovorili pokeraši.

»Tle smo bli glih sred špila, ta kujon od Šarana je cel cajt golfou, ves dnar je na mizi, tko da sploh ne vemo, kako ga rezdelit!« so se obotavljali  pokeraši.

»Puste zdej tega dripca Šarana, ko ga jebe! On vas je hotu že od samga začejtka natejgnt, sem dobr use vidu, skus je gulfou!« jih je prepričeval Janez.

»Razdelte si zdej ves ta dnar, jest pa paložim na mizo še mojih 26 taužent dolarjev in špilamo lepu naprej? Kaj praute?« je predlagal Janez in potegnil iz žepa frišnih 26 taužent dolarjev.

»Jest sz Janezom ne bom špilala, ker ne smem, k mi stric Kučko ne dovol!« je začivkala lady Butlšek. »Rajši ves dnar na mizi pustim in grem domov krave past, sam da me stric Kučko ne bo vidu!«

»Jest grem tut domov, morm žvino napojit!« je zacvilil Dean. »Tut mene lahko stric Kučko vidi, sej veste, da smo žlahta. Sem tut že enkrat na kartah ranč čist na kant spravu, da je stric Kučko čist znoru! Rajši ves dnar na mizi pustim in grem takoj domov!« 

Za kavboja Deana so vsi v »ŠentFlorijans Vally« dobr vedl, da je navaden čvekač in reva, da ne zna ne krave past, še manj si upa poker špilat sz ta pravimi pokeraši, kukr je bil Janez.

Lady Sandra je prifrfotala čez saloon in videla, da ima fotr Frenk dobre karte:

»Špili fotr, pa glej, da boš dobr zaslužu!«

»Kaj bo pa žlahta rekla?« je zaskrbljeno vprašal  Frenk.

»Eh, pust zdej žlahto fotr. Sej veš kaj je žlahta, raztrgana plahta! Jest rabm zdej velik dolarjev za šiviljo, ker sem ji naročila cel kup novih oblek iz ta najbuljšiga štofa!«

Stari Frenk je bil že upokojen kavboj. V saloonu je špilu poker že dolg cajta, in to dobr, tako da ni več rabu krave past. Tut sz Janezom je že dostikrat poker špilu in se ga ni bal. 

»Nu prou, bom pa špilu, zate Sandra, sej zgubit nimam kej!« je privolil Frenk.

Janez je videl pri šanku mladega kavboja Tonyja, kako srka šabeso in se zanima za špil:

»Kva je zdej Tony, a boš ti tut špilu, al nauš špilu, kva ti spet mama Ljudmila ne dovol?« ga je provociral.  

»Ma bom špilu, Janez, bom špilu, dost mam ta stare, skos mi teži in te obrekuje!« je užaljeno odvrnil Tony.

»Že prou, Tony, ti si dec, ne pa tvoja mama, tako se govori!«

»Pejt hitr domov, uzem ta stari 7 taužent dolarjev, prnes svoj vložek in se used za mizo!«

»Te bomo počakal, k te rabmo za špil!« mu je prigovarjal Janez.

»Ne rabm nč domov hodt Janez, mam že use sabo v žepu, ta stara pa nč ne ve!« je zagotovil Tony.

*   *   *   *

Za mizo so se usedli novi pokeraši: Janez, Zdravko, Tony in Frenk.

Janez je pospravil črepinje iz mize, vzel cuno in skrbno pobrisal polit visky.

»Najprej fantje, bomo enga muknl, da si mal dušo prvejžemo!« je rekel Janez.

»Sandra, prnes flašo viskija, ta buljšiga! Fotr je žejen!«

Na mizi je blo še en kup dolarjev od prej. To so si najprej razdelili. Vsi so na debelo profitiral.

»Brez tistga, ki ga ni, se zmeraj potrpi! Tist k pa pride, pa zato več dobi!« se je smejalo Frenku, ko je pobiral dolarje sz pokeraške mize.

»No fantje, zdej bomo pa en ta prau kavbojski poker vrgel, taku ku špilajo ta profesjonaln pokeraši! Dokler bo še kaj dolarjev, ne gremo domov!« je rekel Janez in si veselo zabrundal: »Dve let pa pol, ne gremo še domov…«

In so vrgli karte.

Pred saloonom sta Šaran in njegov pajdaš Crni vsa zelena grizla ustnice ter zaman mešala nove karte za nov špil, ki ga nikoli ne bo.

Zdravko je šel ravno scat in ju videl pred saloonom, kako se kujata in mešata karte. Bil je jezen na Šarana, ker ga je Šaran prej hotu hudo nategnt.

»Svaka čast Janezu, da sem use moje dolarje in moj ranč na Šajerskem nazaj dubil!« je med scanjnm hvaležno pomislil Zdravko. Ko je že dobr otresel curaka, je pa krepko napizdu Šarana:

»Ti, kr mešej karte, Šaran, al pa če greš rajš mešat kravji drek, tko k si ga, preden si u naš saloon pršou!«

Šaran ga je žalostno gledal,» taku kukr maček kremšnito«, bi se reklo po naše.

»Kva zdej buleš k teliček, hitr se pober od koder si pršou, a bi rad še eno okrog kepe dobu?« mu je zagrozil Zdravko in jezno pristavil: »Ti, Crni, mu pa lohk pumagaš! Nataša vama bo pa žgance kuhala, zato ne rab znat angleščine!«

Tut Janez je mogu jt na vodo, k je mel že polhen mehur viskya: »Čak mal Šaran, tle maš cuno, da si boš porodno vodo za uhli obrisal!«

»Pa še flašo viskya maš Sandri za plačat, da seuš navadu, da se po saloonu ne razbija!« je podučil Šarana.

Šaran si je ubogljivo obrisal porodno vodo, pokorno plačal Sandri še svojih zadnjih 10 dolarjav za visky, potem pa sta s Crnim zajahala svoja kljuseta in odpeketala. Več nazaj ju ni bilo. Cune pa Šaran ni hotel sabo vzeti, čeprav bi mu še prav prišla.

*   *   *   *

Vse to, kako je Šaran zajebal špil v saloonu, je prišlo na uho tudi stricu Kučkotu. No, njemu najprej, saj je imel povsod svoje do-ušnike. Javna tajna je bila, da Šaran nima nobenga svojga dnarja, da ves čas špila z Kučkotovimi dolarji, dobiček pa si delita »fifty : fifty«.

Zdaj pa, ko je ta jebi-veter Šaran na mizi pustil cel kup njegovih dolarjev, s katerimi kavboj Janez in družba v saloonu veselo naprej poker špilajo, je strica Kučkota prijela bes in panika.

V tej hudi stiski se je spomnil, da na pomoč pokliče Indijance, katerim je vseskozi na črno prodajal ognjeno vodo. Rečeno, storjeno. Indijancem je prinesel gajbo ponarejenega viskyja in jim naročil, naj zganjajo silen kraval in direndaj pred saloonom. Da bi bolj delovalo, je še »vračarki« Violeti naročil, da naj nad Janeza prikliče prekletstvo, nekemu »rdečekožnemu zeliščarju« pa, naj ga proglasi za »hudiča«.

Dlje kot do vrat saloona Indijanci niso prišli. Pred vrati saloona so se premislili, češ, da med Šaranom in Janezom itak ni nobene razlike, pa tudi lisica jim je povedala, da je grozdje kislo. No, Indijancem je bilo hitro jasno, da dolarjev na mizi oni pač ne bodo dobili, in so jo odpeketali nazaj v svoj tabor.

Stric Kučko si je že hudo zaskrbljen pulil lase: »Jebemti, Šaran je zajebu vse moje dolarje. Kaj pa zdaj?«

»Mogoče pa lahko Šerif in njegova »Hexe-lenca« Sudija kej pomagata?« se je domisli.

Poklical je tut svojo šlogarco na uredništvo »ŠentFlorijans kavboj Tajms«, če lahko ona kaj pomaga. Pa še teti Svetlani na »Šajerska kavboj Tajms« je pojamral.   

»Bomo pomagal, veš da bomo, zate in za tvoje dolarje bomo vse naredl!« so ga vsi v en glas tolažili.

»Samo, stric Kučko, povej…, kva čmo pa sploh narest? Šaran je pr pokru v saloonu gulfov in use zajebov. Janez ni mel tle nč prste zraven. Tut Indijancev ne mormo krivit, čeprav se Šaran zdej na njih izgovarja.«

»Govori se pa tut, da je iz Vašingtona prišlo 12 specialnih agentov, češ da se je v »ŠentFlorijans Vally« na kemijskem inštitutu kuhala in švercala ena »zagiftana ognjena voda« in da je bil zato celo en od kuharjev zahrbtno ubit. Mi smo vse to prikril in v ječo strpal enga Milkota. Zdej pa res ne vemo več, kva čmo še narest, kaj bi ti še hotu? Pa tut, čist smo presrani zarad teh agentov iz Vašingtona, k skos okrog vohajo kt lovski psi! «

 »Dobr, kar je blo je blo, se bomo že kako rešil, sej smo še zmeraj!« je tolažil stric Kučko.

»Kaj pa če bi Janezu naprtili, da špila s ponarejenimi dolarji, ki jih »paprikaši« tiskajo v sosednji »ŠentOrbans Vally«?« je predlagal in navijal:

»Fantje, glejte, to je čist simpl. Šerif uleti v saloon, dvakrat ustreli u luster in se na ves glas zadere: Dolarji so ponarejeni!… Potem pa  Janeza u ječo zapre in use dolarje na pokeraški mizi pobere! In je na gotovs use fertik! In smo zmagal!«

»Njegova »Hexe-lenca« Sudija bo pa že pol sz »sodbo v imenu ljudstva« pokril, da bo vse štimal! Sej to nau ta prvič! Kaj zdej čakate?«

»Jest hočem imet samo svoje dolarje nazaj, ostalo si pa lahko vidva razdelita!« je Šerifu in njegovi »Hexe-lenci« Sudiji obljubljal stric Kučko.

»Žou tokrat nau šlo, stric Kučko, to je šnops ideja, Janezovi dolarji niso ponarejeni, mi vsi doma špilamo poker z istimi dolarji iz useh sosednjih dolin, pa še z unimi opranimi od posla sz »zagiftano ognjeno vodo«. Zdej smo vsi do grla u dreku in te prosmo, ne še ti valove delat!« sta se opravičevala Šerif in njegova »Hexe-lenca« Sudija.

*   *   *   *

Kavboj Janez, Zdravko, Tony in Frenk pa se niso pustili motiti od Kučktovih spletk. V saloonu so dobre volje špilal poker naprej. Benđo je veselo igral in veselo so prepevali:

»Dve let pa pol, ne gremo še domov…«.  

Lady Sandra jim je pridno nosila in nalivala ta najbuljši viski. Od fotra Frenka je že med igro zbezala zajeten kupček dolarjev, da je šivilji plačala za nove obleke, po zadnji modi, iz ta najbuljšiga štofa.

Tony se ga je tolk napil, da se je zvrnil pod šank in padel v položaj »mrtuga vrabca«, trd ku letva. Po naše bi se reklo, da je Tony od pjače padu u »žveniment«!  

Saloonski hlapec Jožef ga je oživljal z vedri mrzle vode: »Ejga Tony, kuga ga pa tolk nalivaš, če ga pa ne neseš! Kuga bo pa mama Ljudmila rekla?«

Mama Ljudmila se ni nč jezila, sej je poba že odrasu, kr naj poker špila. Doma je skuhala »fine kavbojske vampe« in jih prnesla u saloon:

»Jejte fantje, buh žegnej, jejte, jejte, da boste mal k seb pršli, najmn dve let pa pol morte zdržat!« je futrala pokeraše.

»Luštn je futrat pujske, če radi jejo!« je bla že doma od kmetov navajena.

»Vi sam špilejte, za krave pa nč ne skrbte, se bom že jest pobrigala!« je zaklicala Ljudmila, čeprou je ni noben poslušou. Kdo se bo pa pr temu dnarju še za krave brigal? 

Ko je Tony prišel k sebi, so špilali naprej. Brž ko je dobil eno partijo pokra je Tony vprašal Zdravkota:

»Ti,  Zdravko, ab ti men prudau tvoj »Smith&Wesson? Kdor hitr da, dvakrat da, rečemo pr ns na Ohrnskem!«

Za pravega pokeraša se spodobi, da ima tut dobro pištolo, je sanjal Tony, prec k je nekaj dolarjev priigral.  

»Tony, pr ns, na Šajerskem, pa mau drgač praumo! Tista k hitr da, lohk dvakrat dubi!« se je po kavbojsko šalil Zdravko.

»Kuko? Men je pa mama Ljudmila zmeram govorila: sine, babja rt, to niso orglce! Pa še dans ne vem, kva je s tem mislna?« se je čudil Tony.

»Ha-ha-ha, Tony, si mogu Šarana uprašat!« so se smejali pokeraši.

»Ti bom prudau, Tony, ampak dokler mi poker špilamo, se jest od mojga »Smith&Wesson« ne ločm! To je pa najmn dve let pa pol, če ne še dalj!« se je zasmejal Zdravko.

»Fantje!« je presekal stari Frenk. »Jest že ceu cajt gruntam, kva je mislu Šaran, k je napovedu, da smo mi vsi, na dolgi rok, mrtvi?«

»To ni res! Porka madona!« je udaril po mizi. »Nč nismo mrtvi!«

»Mi vsi bomo žvel, dokler naumo umrl! A je taku?«

Le kako je Frenk zdej to pogruntou, so se spraševali pokeraši? Ja, stari Frenk je bil moder mož. Šaran je pa same žaltave razdiral.

»Taku je Frenk, dobr si povedu!«

»Ja, mi usi bomo glih en tolk cajta žvel, dokler naumo usi pomrl!«

»In to dobr žvel, najmn dve let pa pou, če ne še dalj!« so mu pritrdili pokeraši in veselo zapeli:

»Kolkr kaplc, tolko let, buh nm dej na svet živet!«

»Živi-jo, oj živi-jo, oj živi-jo, na svet!« Vsaki svojo, bi se reklo po naše!

»Naj bo stara, al pa mlada, vsaka ima fanta rada!« je po Ohrnsko potegnil Tony.

»Mladi punci litr vina, stari babi terpentina!« je po Šajersko zavijal Zdravko.

»Pa čist useen je, na kateri strani ji srce bije, na levi al na desni! Kuker jo obrneš, tko pa leži! Če baba na vampu leži, ma srce na levi, če pa na hrbtu, pa na desni!« je spet modroval stari Frenk.

Tut Janez je pripravil zdravico: »Na zdravje vseh teh, k so bli učeri na njeh!«

»Naj se razmnažuje narod v naši prelejpi »ŠentFlorijans Vally«, naj se čim bl plodijo!«

»Drgač nau čez 20 lejt nuben več dauka plačavu!«

»Bom jest tut nejki od mojga dabička dal, sam da se bo več fukal!« je pojoče po Dolejnsku zavijal Janez.

»Janez, pr fuku, pa res naumo šparal! Za fuk bomo pa usi dobiček dal!« so v en glas strinjali pokeraši.

»Ampak, Janez, koku bojo pa mlad fantje fukal, če bojo pa moral po novem vojsko služt?«    je zaskrbelo pokeraše.

»Al nau nobejnga prabljema, bomo pa še fuk-patrola uvedl!« je Janez takoj našel rešitev.

»Kar je dobr, nej slabu! Ju-Ju-Juhuhu!« so vriskali in prepevali pokeraši, pridno točili ta najbuljši visky in jedli fine Ljudmiline kavbojske vampe. Veseljačenja ni bilo ne konca ne kraja.  

»Fantje, dejte se že strejznt, dost je blo pijnčvajna, dejmo se mi na špil skoncentrirat!«       je pokeraše končno zresnil Janez.

*  *  *  *

Kavboja Šaran in Crni sta, dolžna okrog in okrog, tako kot prišla, tudi izginila iz »ŠentFlorijans Vally«. Brez prebite pare. Vsem je bilo jasno, da ne Šaran, ne njegov pajdaš Crni, nista za nobeno rabo. Že kot mulca se nista naučila igrati poker, niti za fižolčke, kaj šele za ta prave dolarje.  

Kavboj Dean je brez prebite pare s svojimi stezosledci odšel nazaj v hosto, v globoke gozdove lovit medvede in volkove, ki so rančarjem na živini škodo delali. Izkazalo se je, da se jim beštije prav nič ne smilijo, če se za kože kakšen dolar dobi. Dean pa je od strica Kučkota prevzel posel z ognjeno vodo, ki jo je Indijancem menjal za volčje kože.

Indijanci so opiti z ognjeno vodo zakurili ognje in ob trušču bobnov opevali velikega duha Karla Marxa ter si zraven pripovedovali stare indijanske zgodbe od Karla Maya. Ob svetli zarji so častili novi demokratični socializem, kar je čisto nekaj drugega kot stari sovjetski ali jugoslovanski socializem. Marx ali May, to je ista pašta, so modrovali Indijanci. To je bil najbrž »en in isti Karl«, od tam nekje, izza temnih Renskih gozdov, ki pa itak nikoli sploh videl NI, ne ta prauga socializma, ne ta pravih Indijancev, kot smo mi.

Lady Butlšek je šla s prjatelco Fräulein Angelco past stričeve krave na »khooroškhe« planine. Pletle so venčke iz marjetic in si prepevale: »Šivala je deklica zvezdo…..«. V saloon ju ni bilo več na spregled.

Iz saloona sred »ŠentFlorijans Vally« pa se je noč in dan razlegala vesela pesem:

»Dve let pa pol ne gremo še domov, doma so stare babe, reglajo kakor žabe… Dve let pa pol, ne gremo še domov…Ju-Ju-Juhuhu«.

Benđo je veselo igral, lady Sandra pa je v novih gvantih točila četverici pokerašev le ta najbuljši visky, da je kar od mize teklo.

»Buh nam dej srečo in zdravje, lady Sandri večno lepoto, bedakom pamet, nam pa dolarje!«

so veselo nazdravljali. In dolarjev je blo, da jih krave ne pojejo.

Ravno takrat enkrat, pa so se po »ŠentFlorijans Vally« začele širiti govorice, da so neki »rumenokoži kosooki kitajčki«, prinesli kugo v dolino. In še, »hudič gre zmeraj na vrh kupa srat«, da bojo iz jutranje dežele od Carigrada, horde »dvakrat žganih janičarjev« na našo prelepo »ŠentFlorijans Vally« navalile.

»Buh nej zdej, vsem nm pomaga!« je zmolil kavboj Matjaž in se hitro pokrižal.

»Vsega tega je le kavboj Janez kriv!  »Amen!« je obupano uzdihnil stric Kučko.

*  *  *  *

To legendo o znamenitem pokru v »ŠentFlorijans Vally« je prosto po vaških čenčah dne šestega Sušca, leta gospodovega 2020,  zapisal dvakratni dohtar Janez Suša iz Črnotičev od Sv. Pavla pri Kopru, pravnuk pokojnega župana Matije Suša z Velikega polja, pokopanega pri cerkvi Device Marije na Tabru, in to še preden se je pred kugo in biriči zatekel v Hrastoveljsko cerkev Sv. Trojice.

Dr. Janez Suša