14.5 C
Ljubljana
sobota, 10 aprila, 2021

Kult častilcev črnih krav

Pregovor, da so ponoči vse krave črne, verjetno že poznate. Namreč, če denimo v hlevu deset krav različnih barv, jih ponoči, če ni vira svetlobe, ne boste videli. Morda boste videli le obrise teh »črnih« krav. Ko pa boste prižgali luč, pa jih boste videli v njihovi pravi podobi. Večinoma lisaste, a v različnih barvah: beli, rdečkasto rjavi, črni, sivi… In seveda boste opazili, da so med seboj različne in boste lahko na tej podlagi ocenili, kateri pasmi pripada katera od njih.

 

Seveda se ob tem ne zavedate, da ste s tem že v fazi, ko izvajate delitev nekoga ali nečesa. Dokler gre samo za krave, še nekako gre. Ko pa gre za ljudi, vas bodo nekateri grdo gledali. Sploh če boste delili ljudi po barvi kože.

Spomnim se, kako smo se še pred petimi leti sproščeno smejali ob nekaterih vicih o Muju – pa ne samo zato, ker je Mujo nekakšna stereotipna karikatura bojda povprečnega Bosanca (in verjemite, na Hrvaškem je teh vicev še več!), ampak, ker imajo bojda rasistično vsebino. Denimo, Mujo, ki ima na avtobusu težave z vetrovi, ali pa Mujo, ki je postal rasist in se vrača z dela v Nemčiji z nočnim vlakom v Bosno. Nejevoljen, ker se je moral v istem kupeju prevažati s Kitajcem in tremi Afričani (no, Kitajca je vseeno imel rajši od onih treh), je rekel Kitajcu, naj ga zbudi, ko bodo prišli na postajo, kjer bo izstopil. Afriška trojica seveda izkoristi njegovo trdno spanje in ga pošteno namaže z globinom, češ dajmo ga zafrknit, ker nas ne mara. Okoli treh ponoči sledi prebujenje, sestop z vlaka, kakih pol ure pešačenja in prihod domov. In glej ga, zlomka, Fata ne prepozna svojega moža, češ kaj se zdaj tu neki Afričan izdaja za Muja. In seveda užaljeni Mujo zahteva ogledalo, se pogleda in reče v svojem domačem jeziku: »Aj, prokleti Kinez, probudio crnaca umjesto mene!«

Ljudje smo po barvi kože, pripadnosti narodu, jeziku in kulturi pač že po naravi različni. V tem ni nič bogokletnega. Lahko bi rekli, da so prav t. i. multikulti ideologi tisti, ki ne spoštujejo različnosti, saj bi radi naredili projekt mešanja vseh kultur, ras in jezikov. A to je približno tako jalov projekt kot če bi dobili na razpolago štiri večje tube tempera barvic: črno, rumeno, rdečo in modro. Če imate umetniški talent, lahko iz različnih mešanic, ki jih naredite na pladnju, na platno ali papir nato »namalate« čudovito umetniško stvaritev. Denimo slikarsko imitacijo sončnega zahoda. Lahko pa tudi vse štiri barve iztisnete iz tube in zmešate med seboj v eno samo barvo in s to mešanico prebarvate papir. Dvomim, da bo iz tega nastalo kaj uporabnega, ampak pri sodobni umetnosti v dobi performansov šteje tudi to.

Pri politični različnosti je stvar nekoliko manj naravna, ampak še vedno gre za nekaj normalnega. Pa čeprav imam občutek, da celo v državah, kjer se je politična različnost zdela nekaj normalnega, sedaj to postaja nenormalno in je treba doseči oblast tudi preko volilnih goljufij. V demokraciji velja ideal, da tekmovalnost med različnimi političnimi agendami vodi do dveh ciljev: do kvalitetnih uveljavitev političnih programov v praksi ter do nekega zdravega kompromisa med programi in ljudmi, ki sodelujejo v tej tekmi. Seveda je to ideal, v praksi je marsikaj drugače. Če vzamemo za primer Slovenijo, ki je vzorčen primer države z nedokončano tranzicijo, potem lahko vidimo, da ne gre za neko normalno tekmo med političnimi programi, ampak za nadaljevanje razrednega boja z drugimi sredstvi. A pošastno je, da se tovrstna agresivnost t. i. progresivcev sedaj širi tudi na Evropo in celo na ZDA.

Pravzaprav na tem mestu ne bi ponavljal vsega tega, kar je v svoji kolumni na Siolu (TUKAJ) povedal že Tomaž Štih. A slednji je pravzaprav orisal ozadja sodobnih delitev, kjer se za nekimi političnimi mikro-agendami, kot jo denimo predstavlja Jaša Jenull, skrivajo lahko tudi čisto osebne frustracije, ki so v marsičem lahko tudi posledice gnilobe tistega sistema, ki ga ti frustrirani posamezniki hočejo za vsako ceno obdržati.

Staro svetopisemsko načelo pravi, da nas resnica osvobaja. Priznavanje različnosti samo po sebi še ne pomeni sovražnosti. Narobe pa postane, ko se znajdemo v vlogi nihala, ki mora od točke sovražnosti zanihati v drugo skrajnost: to je prisilno poenotenje, ki ga v polpretekli zgodovini še najbolje pooseblja SZDL s svojim pluralizmom samoupravnih interesov, seveda pa vse pod dežnikom vsemogočne Partije. Problem je namreč, ker je prisilno poenotenje tako neudobno, da nas nato hitro spet odnese v medsebojno sovraštvo – spomnimo se tragične zgodbe »male Jugoslavije«, namreč Bosne in Hercegovine, kjer je bila uravnoteženost etničnih skupin uradno zapovedana ter sistematizirana. Seveda zapakirana v privlačni celofan bratstva in enotnosti. Vse prikrite frustracije pa so dokončno eskalirale leta 1992, ko je bila »velika« Jugoslavija že pokopana in ko se po mednarodnem priznanju Slovenije in Hrvaške tedanji predsednik predsedstva BiH ter najbolj prepoznaven obraz bošnjaške Stranke demokratične akcije Alija Izetbegović ni mogel odločiti za tvegano sobivanje s preostankom Juge, ki ga je že goltal beograjski »vožd«. Tragedija, ki je sledila, je bila grozljiva in, to je treba priznati, šele brutalnost Karadžić-Mladićeve armade je izzvala večjo radikalizacijo islama v BiH ter prihod džihadistov iz drugih držav. Četrt stoletja po daytonskem sporazumu ta negotovost zaradi tempiranih bomb ostaja prisotna.

In Slovenci? Ko sem nedavno prebral na zadnji strani katoliškega tednika Družine (tam, kjer so vprašanja za slovenske škofe) skoraj jadikovanje enega od bralcev, da si je pred stoletjem rojeni nadškof Alojzij Šuštar zelo prizadeval za dialog in medsebojno spoštovanje, od tega pa ni skoraj nič ostalo, sem se malo zamislil. Kolikor mi je znano, je bil nadškof Šuštar sicer res diplomatski, a znal je biti tudi odločen. Potem ko se je šel po škofovskem imenovanju predstavit na sedež SZDL, kjer ga je tedanji predsednik te organizacije Mitja Ribičič na podcenjujoč način skoraj nahrulil kot cucka, je dolga leta utiral pot krščanstvu v javnosti in šele Ribičičev naslednik Jože Smole je pokazal nekaj več fleksibilnosti, kar je bila dejansko že posledica globalne erozije rdečih režimov v vzhodni Evropi. A domačih režimskih lakajev to seveda ni oviralo, da so celo na osamosvojitveni večer nadškofu postavili nogo tako, da so mu ob že dogovorjenem blagoslovu lipe vzeli pravico do mikrofona. Šele dolga leta po tem dogodku je prišlo na dan, kdo vse je stal za to sicer navidezno »nerodnostjo«, ki pa ni bila neka slučajna napaka, ampak predvsem dokaz, kako zlagan je bil stisk roke leto dni prej v Kočevskem Rogu, kjer je od fototermina z nadškofom profitiral predvsem Milan Kučan. Ki je bil na tej prireditvi slavnostni govornik (kot je razkril, predvsem zaradi volje nadškofije) in je celo citiral svetopisemskega Pridigarja. Zares ironija stoletja!

Zagotovo nadškof Alojzij Šuštar ni bil naiven. Res je sicer, da zaradi več desetletij trajajoče odsotnosti ni najbolje poznal razmer, res pa je tudi, da zaradi prevar in podtikanj, ki jih je doživljal s strani starega režima, ni delal velikega hrupa. Kot moralni teolog je vedel, da tudi Jezus ni bil ravno pristaš nekega cenenega pacifizma in združevanja. Ko je namreč tema, je vse isto – takrat velja železni zakon vsegliharstva. Ko pa posveti luč, se pokažejo razlike. Verjetno je tudi zato svetniški kandidat (pa ne pri nas, ampak na Hrvaškem) škof Anton Mahnič svojo najbolj znano knjigo naslovil s stavkom »Več luči«. Hrvati ga danes cenijo kot škofa, ki je branil njihovo narodno izročilo ter jezik, medtem ko pri nas ostaja celo v uradni Cerkvi v dokaj slabem spominu kot nekdo, ki je po nepotrebnem ustvarjal razlike. Da, upam si reči, da Mahnič za našo Cerkev ni ravno »trendovski«, zato se o njem skoraj nič ne piše.

In prav nerazumevanje Jezusovega sporočila o razločevanju (da, celo ločevanje med ovce in kozle omenja) očitno povzroča čedalje hujše nesporazume o tem, kako naj se sploh odzivamo na sodobne provokatorje, na razne kordiše, čordiče in ličine. Iracionalna ihta ob njihovih provokacijah ni potrebna, saj je prav to tisto, kar hočejo doseči na drugi strani. A potrebno je poznati resnico o njih, o ideologiji ter o interesih, ki stojijo za njimi. In to jasno povedati ob vsaki naslednji provokaciji, tako kot je Tomaž Štih povedal zamolčano resnico o sodobnih progresivcih. Problem Slovencev ni delitev na leve in desne. Niti ni problem delitev na tiste, ki vlado podpirajo, in tiste, ki ji nasprotujejo. Kajti konstrukti, ki se pojavljajo v javnosti, so psihološko natančno izdelani in lahko v glavah ljudi vzbudijo natanko takšno (nerealno) podobo vlade, kot si to želijo idejni avtorji teh konstruktov. Seveda je tudi družbeni kontekst – umetno sprožena psihoza zaradi prej omenjenih provokatorjev – dobra podpora za to, da se volilno telo odziva z iskanjem novih mesij, ki nenadoma zasijejo v idealizirani podobi. Ko pa slednji prevzamejo oblast in začnejo z resnim delom, pa pride streznitev. Češ, vozil sem po avtocesti, nad katero sem sicer nergal, ker je bilo na njej polno ovir in delnih zapor – a ko sem zapeljal z nje tam, kjer so smerokaze postavili maziljenci, sem pristal naravnost v močvirju.

Za zaključek: ni najhujše, če smo med seboj razdeljeni in si to priznamo. Huje je to, da navzven igramo nekakšno bratstvo in enotnost, obenem pa navznoter izvajamo teror nad tistimi, ki niso politično korektni. Kajti do takih je dovoljeno biti nestrpen, tudi če sicer načelno zagovarjamo držo strpnosti do vsakogar. Zato ni presenetljivo, da ima danes toliko ljudi rajši temo kot luč – pri luči se namreč pokažejo vse napake in zablode, tema pa rada vse pokrije. Tudi iz tega razloga danes obstaja kult častilcev črnih krav.

Zadnje novice

Sorodne vsebine