Da bo naslovnica najnovejše številke Demokracije spet vznemirila (politično) javnost, zlasti tisti del, ki pripada komunistični kontinuiteti, sem tudi pričakoval. Čeprav se nad njo marsikdo zgraža (tudi denimo dr. Žiga Turk, ki sicer velja za glas razuma), pa je v danih okoliščinah to tudi dobro.
Takšne in drugačne naslovnice s provokativno vsebino so se sicer že večkrat pojavljale v preteklosti. Vendar jih je bilo, če se primerjamo z Mladino, zelo malo takšnih, kjer bi res lahko rekli, češ to je pa preko vseh meja dobrega okusa. Ker sem sodelavec Demokracije že kar nekaj časa, se spomnim primera naslovnice iz leta 2000, ko smo naslov »Kravje kupčije« podkrepili z nekakšno karikirano fotomontažo, kjer se dva človeka za mizo pogovarjata in sklepata nek posel, vendar imata – kravji glavi. Nekaj let kasneje se je na naslovnici pojavil tudi tedanji premier Anton Rop s Hitlerjevimi brčicami. Seveda so se kasneje pojavile nekatere zelo zanimive naslovnice, ki pa niso sprožile pozornosti. Denimo dr. Miro Cerar z imidžem džihadista, ali pa Milan Kučan, ki nastopa kot Ernst Stauro Blofeld, glavni negativec v filmski franšizu o znamenitem agentu 007 (seveda z belim mačkonom v naročju). Vendar je bilo to premalo razumljivo sporočilo, da bi lahko koga vznemirilo. Zadnja naslovnica, ki je močno vznemirila predvsem mainstream medije ter nosilce levičarske multikulturnosti, je bila tista, kako roke temnopoltih grabijo po ženski svetle polti – gre seveda za namig, da v Evropo prihajajo novi prebivalci, ki so nosilci povsem drugačnih kulturnih vzorcev in ki posilstev ne jemljejo kot nekaj nesprejemljivega. Prepričan sem, da so tudi levičarski dušebrižniki, ki so se ob izidu takšne naslovnice močno zgražali, dobro razumeli sporočilo. In verjetno so bili prav zato še bolj glasni.
Kaj pa tokratne hijene? Tu gre za obrnjen način karikiranja kot pri naslovnici iz leta 2000. Tokrat živali dobivajo človeške glave. In to politikov, ki so bili (vsaj večinoma) še nedavno na oblasti, nedavno pa vrgli puško v koruzo in računali na takojšnje predčasne volitve – ki pa jih ni bilo. Še več, ob izteku mandata so dokaj slabo poskrbeli za soočenje s krizo ob izbruhu epidemije Covid19, ko pa je posle prevzela nova vlada, je slednja morala v rekordno hitrem času napolniti prazna skladišča zaščitne in medicinske opreme – in to v okoliščinah, ko se je trg le-te že spremenil v zverinjak! In ne samo to: pokazalo se je, da so predstavniki teh istih političnih skupin, skupaj z nekaterimi medijskimi pomagači, začeli izvajati zahrbtne napade na tiste, ki so stvari reševali. S tem seveda ne rečem, da vladajoči ne grešijo. Toda v času krize, ko se niti ni vedeli, kako hitro se lahko širi virus in kako zagotoviti stabilizacijo razmer, so predstavniki prejšnje vladajoče ekipe v glavnem lahko pokazali le svojo pritlehnost in agresivnost. Predvsem pa nedoraslost in popolno odsotnost neke resne državniške drže. Iz teh strank lahko naštejem le redke izjeme, denimo župan Ilirske Bistrice Emil Rojc, ki je član SD, pa morda še kdo, ki bi si ga lahko vzeli za zgled.
Prav zato je upodobitev tovrstnih politikantov kot hijen dokaj realen prikaz njihove drže. Vsi sicer vemo, da je hijena v človeških očeh neprijetna žival. Ne samo zato, ker ni posebej lepa na pogled, ampak tudi zaradi načina plenjenja. Hijene v živalskem svetu niso mrhovinarji, kot pomotoma misli večina javnosti. Nasprotno, rade imajo »sveže meso«. Če ste si na portalu youtube kdaj ogledali posnetek (pozor, ni za tiste s slabimi želodci!), kako hijene plenijo, ste lahko naleteli na grozljive prizore, kako hijene obkrožajo kakšnega kopitarja (lotijo se tudi veliko večjih od sebe), se vanj zaganjajo in ga spravljajo v obup. Takšno obkoljevanje traja kar nekaj časa, vmes se že zgodijo prvi ugrizi – v zadnji del telesa. Hijene zelo rade napadajo tja, kjer je plen najbolj ranljiv: v zadnji del telesa. Zato neredko prihaja do grotestknih prizorov, ko uplenjeni živali poškodujejo zadnji del tako, da se jim izdere drobovje, kar je dejansko že njihova smrtna obsodba. Ko se utrujene in poškodovane zgrudijo, seveda plenilci navalijo nanje in jih razkosajo.
Glede na opis plenjenja po svoje razumem besen odziv tranzicijske levice. Predvsem zato, ker je provokativne in celo žaljive upodobitve politikov iz nasprotne strani, pa naj bo to Janez Janša, Viktor Orban ali kdo drug, zelo rada prakticirala – denimo s fašističnim pozdravom (dvignjeno roko) in podobno. In kadarkoli se je pojavila kakšna bedna provokacija, pa naj bo to Brezjanska Marija s podgano v naročju ali kaj podobno neokusnega, so se vedno sklicevali na svobodo izražanja. Tokrat pa so se z njo srečali »okoli ovinka« in se prepoznali v ogledalu. Tudi zato takšen bes. Ker takšna fotomontaža najbolj glasno pove resnico o njih samih. In zato bi sedaj v nasprotju s svojimi načeli glede svobode izražanja uporabili cenzuro ter celo represijo. S tem se dejansko razgalijo kot sovražniki svobode. Dejansko je kar zabavno opazovati, koliko vrstic je denimo uporabil najbolj znani levičarski filozof za utemeljitev pregona tednika Demokracije, češ koliko časa bomo to še prenašali. Že kakšen mesec nazaj je prišla podobna grožnja z ovadbo zaradi objavljene satirične poezije na naši spletni stran na račun novinarske trojice, ki sicer deluje za Odlazkov novi paramedijski portal, slednji pa je prvi začel s pisanjem o tem, kako se tednik Demokracija financira z mafijskim denarjem. Verze je seveda zapisal naš zunanji sodelavec, objavil pa sem jih sam kot dežurni urednik spleta. Toliko o dojemanju satire s strani tistih, ki nam za satiro ponujajo zmerjanje v slogu Borisa Kobala že najmanj dvajset let, če odštejemo režimsko enolončnico v času pred tem.
Ob koncu še to: zabavno se mi zdi, kako vedno ob vsaki takšni naslovnici »varuhi revolucionarnih izročil« vedno uporabijo svoje znanstveno poznavanje nacizma in seveda takoj sklenejo, da smo v uredništvu Demokracije naslovnico izdelali po navdihu citatov iz Hitlerjeve znamenite knjige »Moj boj«. Priznati moram, da te knjige sploh še nisem prebral, čeprav bi bilo za mojo splošno razgledanost bolje, če bi jo – pač na takšen način, kot jo je prebrala Angela Vode in šla Borisa Kidriča opozorit na pošastne načrte nacistov. A ker je takrat še veljal pakt med Hitlerjem in Stalinom, slednji pa je bil vrhovna avtoriteta za slovenske komuniste, je s tem prestopila Rubikon pokorščine in si nakopala Kidričevo smrtno sovraštvo, ki ni ugasnilo tudi po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Logične napake v stilu »reductio ad Hitlerum« ter risanje nekakšnih imaginarnih vzporednic med slovenskimi domoljubi ter nacisti pa je tudi vse, kar propaganda v službi revolucionarnih izročil premore. Čeprav se tu in tam zgodi, da se jim pri tem pridruži tudi kdo, ki mu tega ne bi pripisal (recimo iz tednika, ki naj bi bil desno usmerjen, a je v istem lastniškem kotlu kot prej omenjeni paramedijski portal). Zato za zdaj nič ne kaže, da si bodo tisti, ki se doslej niso sramovali tudi na najbolj ogaben način sramotiti poštene ljudi, ob naslovnici s hijenami izpraševali vest. Če jo sploh imajo….
