Slabo preračunana poteza, s katero se je Marjan Šarec pošteno uštel pri odstopu z mesta predsednika vlade, je potrdila njegovo slabo presojo pri odločitvah in povzročila vladno krizo. Pri pozivanju k novim volitvam ter vabilu Stranki modernega centra za sodelovanje na skupni listi, se računica ni izšla. Pri tako velikem računu pač potrebuješ krčmarja, če želiš ustrezno zadevo izpeljati do konca. Menjavanje ministrov drugega za drugim je dajalo vtis popolnoma razglašenega orkestra. Čeprav je sprejemal vrsto nerazsodnih potez, mu vendarle odstopa ne gre zameriti, kajti izbral in sprejel je najboljšo mogočo odločitev v svojem mandatu za Slovenijo.
Vse skupaj se je začelo že pri njegovi sestavi manjšinske vlade, ki jo je Šarec konstituiral s svojimi koalicijskimi partnerji in opozicijsko partnerico Levico. Z izjavo, da s trinajstimi poslanci iz svoje stranke in s to koalicijo pričakovanj ljudi ta hip ne more izpolniti, lahko pa jih izpolni po volitvah, je prav tako brcnil v temo, saj so mu javnomnenjske raziskave na potencialnih volitvah začele kazati vedno večji zaostanek za Slovensko demokratsko stranko. Poleg tega pa ga sedaj ljudje vidijo tudi kot nekoga, ki hitro obupa in vrže puško v koruzo. Že v samem začetku so se kazali obrisi nestabilnosti in ranljivosti vlade, in to predvsem zaradi sebične opozicijske partnerice Levice, ki je narekovala celotno dogajanje v vladi in na neki način izsiljevala koalicijske partnerje pri sprejemanju takšnih ali drugačnih odločitev, navsezadnje tudi večkrat zamajala, v tako kratkem času, že tako nestabilno koalicijo.
Krhki odnosi s sosednjimi državami, neuspešen poseg v sistem decentralizacije države, slabe razmere v zdravstvu in posledično podaljševanje čakalnih vrst so le nekateri od številnih žgočih problemov, ki bi jih morala vlada pod vodstvom Marjana Šarca spraviti vsaj pod nadzor, vendar ji to niti približno ni uspelo. Neodločnost in slaba organizacija pri postavljanju obrambe na slovensko-hrvaški meji se je prenesla s Cerarjeve na Šarčevo vlado, ta pa je sedaj enako stanje brez večjih konkretnih ukrepov prepustila novi vladi. Vsekakor je treba čim prej zajeziti prepustnost ilegalnih migracij na južni meji, kajti grozi nam lahko še večja migrantska kriza kot med letoma 2015 in 2017.
V tem času jim prav tako ni uspelo urediti zakona o dolgotrajni oskrbi, že 15 let ni bilo zgrajenega doma za upokojence, nazadnje je bil zgrajen v vladi Janeza Janše. Nova koalicijska pogodba ima jasne namene urediti demografski sklad, kamor bi se preneslo državno premoženje. Poudariti je treba prav tako načet ugled Slovenije v Evropi, z novo vlado in Janezom Janšo na čelu si lahko znova obetamo reputacijo in mednarodno prepoznavnost, navsezadnje je nov mandatar visoko cenjen na mednarodni ravni.
V drugi polovici leta 2021 prihaja še eno pomembno obdobje in velik izziv za Slovenijo, predsedovanje Svetu Evropske unije. V zadnjih letih je Slovenija z vrsto napačnih odločitev v mednarodnih vodah izgubila ugled in kredibilnost, pri tem pa bo znova potrebnih veliko prizadevanj, da vse to pridobimo nazaj. Vlada Marjana Šarca se je na to nalogo pripravljala precej neambiciozno. Odstop vlade lahko s tega vidika prav tako gledamo pozitivno, saj se je Slovenija s tem izognila potencialni blamaži, kolikor bi vstopila v predsedovanje popolnoma neresno. V prvem mandatu Janeza Janše kot predsednika vlade je Slovenija v času predsedovanja Svetu EU dokazala, da je sposobna uspešno voditi Evropsko unijo.
Za konec je Šarčevi vladi »uspelo« še slabo reagirati pri obveščanju javnosti in sprejemanju ukrepov zoper novi koronavirus, kar bo posledično padlo na pleča nove vlade. Tako je Slovenija izgubila dobrega komika, a slabega politika Marjana Šarca.
