Piše: Borut Korun, nekdanji politik, kulturnik, svetovni popotnik
Kastni sistem je bil v preteklosti značilen za Indijo, zato se zdi pretirano njihovo na neenakopravnosti temelječo družbeno značilnost – pa čeprav samo od daleč – primerjati s slovenskimi razmerami.
Toda podrobnejša primerjava pokaže, da družbeni sistemi, ki slonijo na religiozno utemeljeni prevladi enega ljudstva ali njegovega dela nad drugim, niso bili redki. Lahko najdemo njegove bistvene elemente tudi v Sloveniji?
Zgodovina kast v Indiji
Indijski kastni sistem je nastal kot posledica arijske osvojitve indijskega podkontinenta pred približno 3500 leti. Arijski zmagovalci nad temnopoltimi Dravidi so družbo razdelili v nekaj skupin, ki so imele vsaka svojo vlogo. Na vrhu družbene piramide so stali (in so še) hindujski duhovniki, ideologi take ureditve. Nekoliko niže so bili vojščaki in iz njih izhajajoči vladarji, še niže trgovci, na dnu sistema pa so bili obrtniki in drugi delavci. Obstajala pa je še plast, ki je bila pod sistemom in katere pripadniki so lahko opravljali samo najnižja, najbolj umazana dela. Obstoj takega sistema je pomagala ohranjati hindujska religija, ki je usodo vsakega posameznika naprtila njemu samemu. Vsak si je za svojo usodo kriv sam, hkrati pa ima vsak možnost v »naslednjem življenju« živeti bolje. Prav zaradi take religiozno utemeljene neenakosti se je indijski družbeni sistem ohranjal stoletja in tisočletja.
Drugi sistemi družbene neenakosti
Indijski kastni sistem je klasičen primer podrejanja »človeka po človeku«. Ni pa edini. Iz antike poznamo nadvse kruto vladanje dorskih Špartancev staroselskim grškim plemenom. Vemo za razlike med aristokrati in plebejci v starem Rimu. Oboji so za svoj privilegirani status našli mitološko podkrepljeno razlago.
Značilen primer predstavlja islamska civilizacija. Povsod, kjer so si muslimanske vojske podredile krščansko in judovsko prebivalstvo, je to v svoji družbeni vlogi postalo brezpravna »raja«. Tudi tu je religija pomagala zacementirati in legitimirati te neenakosti. Islam je povezoval svoje množice in jim dajal opravičilo in osnovo za njihov privilegirani družbeni položaj. Kastni značaj je imel tudi južnoafriški apartheid. Prav tako tudi srednjeveška fevdalna družba. Tudi ta je z dednim principom svoje privilegije ohranjala nekaj stoletij, vse do francoske revolucije. Še in še bi lahko naštevali. Ne nazadnje bi tudi mi, Slovenci, postali povsem brezpravna raja v družbi, ki bi nastala, če bi v drugi svetovni vojni zmagali nemški nacionalni socialisti.
Po vseh teh in še mnogih drugih primerih bi lahko ugotovili, da so bile v preteklosti družbe z več ali manj kastnih značilnosti pravilo, čeprav nobena družba tega principa ni izvedla tako dosledno kot v Indiji. Demokratične družbe − v klasičnih Atenah na primer − so bile redka izjema. Šele po prvi svetovni vojni je prišlo do razcveta demokratičnih ureditev v Zahodni Evropi.
Nastanek kastne značilnosti slovenskega »novega razreda«
Iz navedenih primerov lahko izluščimo bistvo takih sistemov. Na začetku je praviloma vojaški spopad in vsesplošna podreditev premagancev. Sledi ideološko, versko »cementiranje« obstoječega stanja, ki, táko kot je, ni več samo posledica zmage enih in poraza drugih, ampak je vedno bolj predvsem posledica »višje volje«.
Značilen ustroj sedanje slovenske družbe se je rodil v ognju druge svetovne vojne. Na začetku je bil torej spopad tako kot v Indiji pred 3500 leti. Spopad je bil odlično zamaskiran z nekakim uporom proti okupatorju. Ni šlo samo za spopad z okupatorjem, ampak predvsem za največjo prevaro v slovenski (in mogoče tudi v evropski) zgodovini. Namesto da bi organizirali vsesplošen narodni upor, so se lotili svojih domnevnih notranjih političnih nasprotnikov. Z revolucionarnim nasiljem so jih porinili v naročje okupatorjev. Ta je prišel kot naročen, da je »ustvaril« »okupatorjeve sodelavce«. Zmagala je klika, ki je nadvse inteligentno in povsem brezvestno izkoristila nastali položaj v svoj prid. Zanjo je bila značilna skrajna neobčutljivost za prelivanje krvi lastnega naroda. Ta kasta je bila v Marxovem družbenem besednjaku označena za »avantgardo delavskega razreda«. Njena psevdofilozofska vsebina, ki ji je dajala občutek izvoljenosti, da je generirala in upravičevala tudi množične poboje, je bil Marxov historični materializem.
Primer nas, Slovencev, je šolski primer, kako si je ta avantgarda z »ognjem in mečem ter s prevaro« podredila narod, iz katerega je izhajala. Uspelo ji je tudi preživeti naslednje obdobje, padec berlinskega zidu in osamosvojitev Slovenije. Preživela je tudi uvedbo demokracije. Njeni vodilni predstavniki so danes nedotakljivi.
Osamosvojitev Slovenije bi bil za to kasto lahko poraz. Videti je bilo, kot da smo se rešili iz slepe ulice, v katero nas je potisnil kastni »zasebni interes«. Toda ta združba, ki si je oblast pridobila na tako neskrupulozen način, je iz te preizkušnje izšla še močnejša. Z osamosvojitvijo smo uvedli kapitalizem, korist od tega pa si je spretno pridobil slovenski novi razred, ki je nenadoma »pozabil«, da bi moral zagovarjati interese delavskega razreda. Iz delavske je nastala kapitalistična avantgarda. To je seveda najboljši dokaz, da jim za delavske interese v resnici nikoli ni bilo mar.
Titoizem − »opij za ljudstvo«
Preidimo sedaj k »religiji« kot ideološki osnovi in jamstvu za trajnost nadvlade nad slovenskim narodom. Racionalno bi to nadvlado le stežka vzdrževali. V času absolutne prevlade komunizma (sedaj gre za relativno prevlado) je partija odločala o vsem. Za tem izrazom metafizične modrosti in nezmotljivosti so se seveda skrivali vodilni predstavniki avantgarde, a izrazi kot »partija bo odločila«, »po mnenju partije« so imeli »nadzemski prizvok«. Upreti se partiji ali imeti svoje mnenje je pomenilo, da si v najboljšem primeru postal revizionist, kar je pomenilo toliko kot heretik, v najslabšem pa je to bila brezplačna vozovnica na Goli otok. Religijo potrebuje tudi sedanji Novi razred. Je njegov »opij za ljudstvo«. Potreben jim je še zlasti zato, ker nimajo več Golega otoka.
Religijo je seveda treba obnavljati. Shodi, manifestacije, vihranje jugozastav, priseganje »tekovinam revolucije« in partizanstvu ohranjajo skupnost izbrancev. Osnovni simbol te posvetne religije je rdeča zvezda, njen prerok in odrešenik pa je mitizirani ključavničar iz hrvaškega Zagorja. Nadvse naivno je zato pričakovati, da bi avantgarda opustila ta simbol. Rdeča zvezda naj bi bila simbol odrešitve naroda iz okupatorjevih krempljev. Ta laž je nujno potrebna za mobilizacijo množic, katerih pripadniki sicer večinsko niso pripadniki avantgarde, so pa potrebni za videz demokratičnega odločanja. Vedno znova jih je treba spomniti, kdo so bili partizani in kdo domobranci, kdo je bil na pravi strani in kdo ne. Ohranjati je treba ta verski dualizem, ta metafizični svet dobrega in svet zla. Domobranci in vse civilne žrtve revolucionarnega nasilja zato morajo ostati simbol zla in narodnega izdajstva, sicer bi moralni dualizem, katerega svetli pravičniški del so bili revolucionarji, splahnel. Zato so prepovedali dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Zlo si praznika ne zasluži.
Demokracija kot videz
Čas bi bil, da poimenujemo naše politične razmere s pravim imenom. V Sloveniji prave demokracije ne more biti. Obstaja samo njena formalna lupina, pa še to predstavniki kaste poteptajo, kadar se jim zdi potrebno. Naš politični govor žal ne odraža pravih razmer. Govoriti o nekaki politični sredini ali levi sredini in s tem označevati politične ekspoziture slovenskega Novega razreda pomeni podeliti jim status, ki si ga ne zaslužijo. Omogoča njihovo politično mimikrijo. Čeprav intimno ne sprejemajo demokracije, postanejo tako del demokratičnega sistema. Nadenejo si masko demokratičnosti, delujejo pa kot nasledniki revolucionarjev.
Kastni sistem in demokracija se izključujeta. Demokracija sloni na načelu, da smo politično vsi enaki, kastni sistem pa loči »prave« od nepravih. Samo »od usode in zgodovine izvoljeni« imajo pravico voditi »rajo«.
