Verjetno med bralkami in bralci ni veliko takih, ki ne bi poznali znamenite filmske franšize Terminator, v kateri se je proslavil ameriški silak avstrijskih korenin Arnold Schwarzenegger. V tej zgodbi (ali množici zgodb), ki zaradi potovanja skozi čas omogoča neskončno možnost manipulacij in prilagajanja, se »Švarci« v prvem filmu pojavi kot robot s človeškim videzom (kiborg) z misijo, da potuje v leto 1984 v Los Angeles in tam likvidira mater še ne rojenega Johna Connorja, ki je v »realnem času« vodja odpora proti strojem iz sistema Skynet (kot se pokaže v kasnejših filmih, Connor postane kolaborant sovražnikov človeštva). V drugem filmu pa se avstrijski silak, ki je v filmih zaigral celo po končani politični karieri guvernerja Kalifornije, znova kot terminator model T800 (z dodatkom človeške »vrhnje plasti) nastopi, tokrat kot Connorjev angel varuh. Connor je v tem filmu star okoli 12 let in se bori proti novemu napadalcu, ki je prav tako poslan iz prihodnosti. A glavna misija Connorja, njegove matere Sarah ter njunega varuha je tudi likvidirati obrat, v katerem so razvijali bodoči sistem Skynet – s tem naj bi bil sodni dan preprečen (a se je izkazalo, da je bil samo odložen). Seveda je bilo jasno, da nikakor ne bo šlo gladko in da tedaj obstoječe oblasti niti slutile niso, kaj se v resnici dogaja in da gre dejansko za boj za prihodnost, ki jo je bilo treba spremeniti – sicer bi jedrske eksplozije uničile cel svet, ki bi tako za vse preživele postal pekel na zemlji.
Seveda bi marsikdo pomislil, da je filmska franšiza v marsičem odmev na jedrsko krizo, zaradi katere je v začetku osemdesetih let cel svet trepetal pred grozečim samouničenjem, ki bi sledilo jedrskemu spopadu med Zahodom ter Sovjetsko zvezo. Toda v drugem filmu iz te franšize – imenuje se »Sodni dan« (The Judgment Day) – velja opozoriti na navidez nepomembno podrobnost: Connorjev »angel varuh« v podobi Schwarzeneggerja od svojega varovanca dobil ukaz, da v svojem boju ne povzroča človeških žrtev. Kar mu tudi uspe. To je pomembno sporočilo zlasti tistim, ki so vedno trdili, da žrtve morajo biti in je dobro, da jih je čim več. Marsikdo se bo tudi spomnil, kako se je v času aktivne agresije JLA proti novi državi Slovenije odpor razvil predvsem v smer onemogočanja sovražnika na način, da bo človeških žrtev čim manj. A žal brez njih ni šlo. Slovenska stran je za ranjene vojake JLA ponudila celo civilna reševalna vozila in vojake odvažala v bolnišnice, medtem ko se je marsikje celo dogajalo, da so ujetim vojakom domačini prinašali vodo in hrano. Kar je zagotovo znamenje visoke morale Slovencev v tistem času – glede na to, da se je z ujetniki skoraj pol stoletja prej postopalo bistveno drugače, o čemer pišejo številni pričevalci, tudi Ivan Ott v knjigi »Otroci s Petrička«.
Težko je ob tem reči, kdo je danes najbolj zaslužen za zavest o nedotakljivosti človekovega življenja – pa ne samo od rojstva do smrti, ampak od spočetja do smrti, ki naj bo, če je le mogoče, »naravna« (karkoli že to pomeni). Čeprav se na prvi pogled zdi, da zavest o dostojanstvu človeka kot osebe še nikoli ni bila na tako visoki ravni, pa velja spomniti, da v zahodnem svetu dejanje, ki se tehnično imenuje »umetna prekinitev nosečnosti«, še vedno velja za nekakšno krepost. Kar pomeni, da dostojanstvo človeka ni veljavno za otroke, ki še niso rojeni. Prav tako nas mora populariziranje evtanazije spomniti na dejstvo, da naplavine krvavih ideologij 20. stoletja še zdaleč niso odpravljene. Vse skupaj pa je zavito v celofan nekakšne lagodnosti, ki naj bi bila osrednja vrednota človeka zahodne civilizacije.
Ne glede na civilizacijski miselni preboj 21. stoletja pa se še vedno najdejo primeri zagovarjanja pobijanja zaradi »višjih ciljev«. Ne ravno v smislu, da bi zagovarjali jedrska napada na Hirošimo in Nagasaki (spomnimo, obe jedrski bombi sta pomenili zaključek druge svetovne vojne), ampak po Kajfovem načelu »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« (Jn 18,14). Poglejmo primer razvpitega tržaškega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, ki je nedavno predstavil svoje nov knjižni izdelek s preprostim naslovom »Partizani« – in se ob tem spozabil, ko je branil stalinistično logiko uničevanja razrednega sovražnika (več TUKAJ). Izjavil je namreč: »Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …« In pozor, ne gre za neko staro izjavo, kot denimo Jelinčičev več kot dvajset let star populistični nastop v Medvodah, pač pa za svežo izjavo človeka, ki naj bi bil intelektualec. A glede na to, kaj smo v zadnjem času že vse slišali in kaj lahko prenesejo papir, ekran in zvočniki, lahko samo zavzdihnemo, da vse skupaj ni nič novega, ampak vse »že videno«.
O dr. Lambertu Ehrlichu sem sicer sam pisal že večkrat, zato niti ne bi ponavljal osnovnih dejstev o njem, razen morda tega, da je kot duhovnik na Koroškem izdal knjižico »Aus dem Vilajet Kärnten«, v kateri je naštel številna barbarska dejanja nad Slovenci na Koroškem. In skoraj zagotovo je to delo poznal tudi eden najbolj proslavljenih partizanskih zgodovinarjev pri nas, namreč akademik dr. Ferdo Gestrin, ki je doslej edini človek, ki je tudi jasno razložil, zakaj je Ehrlich sploh padel kot žrtev revolucije – in to še pred ustanovitvijo prve vaške straže. Za Ehrlicha so komunisti vedeli, da je odličen organizator z izdelanimi načeli glede totalitarizmov. Ni bil samo protikomunist, ampak je odklanjal tudi velikonemško ideologijo. Kot eden najbolj razgledanih slovenskih intelektualcev ter kot vizionar je tudi osnoval načrt nove zedinjene Slovenije, ki naj bi bila del širše evropske skupnosti – s tem je dejansko odrekel podporo dotedanjim težnjam, da Slovenci še naprej ostanemo del centralizirane kraljevine Jugoslavije. Navsezadnje je predlagal tudi ustanovitev vlade v ilegali, kar bi pomenilo organizacijo odpora proti okupatorju mimo OF. In to je za komuniste predstavljalo največjo nevarnost – v sicer dokaj oslabljenem konservativnem taboru je Ehrlich predstavljal veliko avtoriteto in človeka, ki bi lahko prekrižal načrte snovalcem komunistične revolucije. In tudi to je razlog, da so nadenj poslali atentatorja VOS Franca Stadlerja, človeka, ki je umoril tudi dr. Marka Natlačna.
Kaj je torej hotel povedati Pirjevec? Predvsem to, da se identificira s komunističnimi revolucionarji. In da je pripravljen tudi sam pobijati zaradi »višjih ciljev«. Lahko sicer domnevamo, da ploska tudi vzklikom »Smrt Janši!« A problem ni zgolj v tem, pač pa predvsem v visokem pragu tolerance osrednjih medijev do tovrstnih izjav, s čimer navajajo slovensko javnost na to, da bo prišel čas novih revolucionarnih obračunov. Slovenija je ena redkih držav v Evropi, ki komunističnih zločinov ni nikoli obsodila. Posledično dobivajo razni Pirjevci, Kordiši, Godniči in podobni nekakšno avreolo junakov, ker želijo na svojevrsten način »očistiti« narodovo telo vsega fašističnega balasta, ki so ga partizani leta 1945 »pozabili odstraniti«.
Od tod pa do reprize scenarija iz Ruande iz leta 1994 pa je seveda samo še korak – vmes nas bodo, tako kot žabe, še malo »skuhali«. Razumete poanto?
