Zelo zanimiva je ugotovitev, da nas je naša evropska skupnost komaj zaznala, dokler smo imeli vlado, ki je bila za silo skrpana iz ostankov cunj raztrganega sistema nekdanje komunistične Jugoslavije. Ko se je po zadnjih volitvah leta 2018 začela oblikovati nova vlada, ni bilo v nobenem političnem centru Evrope zaznati kakšne pomisleke, da peščica majhnih, deloma za potrebe volitev nastalih novih strank, ovira oblikovanje demokratične vlade po ustaljenih pravilih, kot jih poznamo ravno iz demokratične tradicije zahodnih delov Evrope.
V nobenem časopisu ni bilo zaslediti niti najmanjše kritike na poskusih, ignorirati rezultate volitev. Stranka SDS, ki je bila zmagovalka volitev in bi morala dobiti mandat za sestavo vlade, je bila s strani levega tabora vseh odtenkov enostavno izločena iz igre. Čeprav so se poskušale stranke leve opcije v predvolilnem času druga od druge omejevati in izpostavljati svoje specifične težnje, so si bile po volitvah vse složne v eni točki: SDS in njen predsednik Janez Janša sta za njih tabu. Vsak poskus sestavljanja vlade z SDS, ki predstavlja eno četrtino volivcev, ki so v glavnem pomladno usmerjeni, se mora preprečiti. Tako so se izkazali stalni očitki levice, da sta Janez Janša in njegova stranka SDS izključevalni in sovražni do drugače mislečih, kot velika laž. Kakšnega ogorčenja v evropskih medijih ni bilo zaznati. Niti takrat ne, ko je predsednik vlade pozval slovenska podjetja, da naj selektirajo medije za svoje reklame, po njihovi politični obarvanosti. Zgleda, da nobeden z desne opcije in SDS ni jokcal in tarnal po raznih uredništvih in inštitutih izven Slovenije, da bi opozoril na te nedemokratične namene levice.
Evropa, skupnost enakopravnih držav?
Tako se je zgodilo, kar se je. Za vlado smo dobili skropucalo neresnih in nesposobnih strank z ravno takšnim predsednikom vlade vred. Že v začetku je moralo biti vsakemu jasno, ki se vsaj malo razume na vladanje, da takšna vlada, ki je zgrajena le na sovraštvu in netoleranci do drugače mislečih, ne more uspešno in dolgo delovati. Ker je naše gospodarstvo del uspešnega zahodnega gospodarstva in je tako razvilo že nekaj lastne dinamike, se je slabost vlade, ob pomoči naklonjenih medijev, lahko nekaj časa kaširala. Zaradi kup drugih perečih in nerešenih problemov, posebno v zdravstvu, socialni politiki, predvsem pa v varnosti države, se je v vladi pojavljalo vedno več neravnotežja, ministri so zaporedoma dstopali in Levica, jeziček na tehtnici, je lahko vlado izsiljevala kakor se ji je zazdelo. Tako je začel kopneti v javnih medijih tudi čar premierja Marjana Šarca, ki je nazadnje spoznal svojo nemoč in nesposobnost, da je bil prisiljen odstopiti. Če je bil ta odstop posledica neke režije v ozadju, je na kraju nepomembno. Ker se je že pojavljala nevarnost epidemije, se je naenkrat pričelo muditi za sestavo nove vlade. Da nebi prišlo na dan še več neprijetnih zadev glede pripravljenosti na grozečo epidemijo, sta Desus in SMC le pogoltnili krastačo in pristali na koalicijo z Janezom Janšem. Pozitivno pri tem je bilo tudi dejstvo, da je bil Erjavec odstranjen iz Dezusa. Kdor pa je verjel v to, da se v koaliciji ne bodo odpirala ideološka vprašanja, se je zelo motil. Namreč, prejšnja leva koalicija je svojo složnost gradila na levi ideologiji, zato sta Desus in SMC morala že vnaprej vedeti, da nobena vlada ne more mimo teh vprašanj, saj sta ravno šolstvo in javno obveščanje še globoko zasidrana v stari komunistični ideologiji, tako, da se dnevna politika na daljši rok temu problemu ne more izogniti. SDS, ki je že po svoji naravi zaprisežena zgodovinski resnici, si tukaj ne more privoščiti velikih odstopanj, da nebi izgubila svojo verodostojnost in zaupanje volivcev. SMC in Desus sta pa dobili priložnost, da se ustoličita kot pravi sredinski stranki, če bosta uvideli, da se s komunizmom ne da več pridobiti političnega vpliva. S tem bi pa nastalo stanje, katerega se nasledniki ZK najbolj bojijo, saj bi na ta način bili končno odplaknjeni v odpadno kanalizacijo, iz katere bi več ne prišli brez, da gredo najprej skozi čistilne naprave. Tako zdesedkani, bi se znašli tam, kjer so njihovi ustanovitelji pred vojno že bili – na nepomembnosti.
Le vkup, le vkup, rdeča gmajna…
Zato je razumljivo, da levica sedaj poskuša z vsemi možnimi triki in danimi priložnostmi, če že ne zavrteti kolo zgodovine nazaj, ga vsaj zaustaviti. Najmogočnejši pomagač pri tem projektu so seveda javni mediji, ki kot konjederci še rokujejo s komunistično crkovino. Ker pa smrad te crkovine že počasi prodira tudi v nosnice navadnih državljanov, so ugotovili, da si morajo poiskati nove zaveznike.
Najboljši zavezniki slovenskih komunistov so zahodni levičarji, ki niso okusili niti nacizem niti komunizem na svoji koži. V klimatiziranih uredništvih in institutih, pa tudi na univerzah trošijo davkoplačevalski denar za razvoj družbenih eksperimentov in uveljavljanje družbe brez odgovornosti posameznika. Vsak človek bi naj imel več pravic, kot jih zmore uporabiti v praktičnem življenju. Razume se, da te pravice in zahteve obstajajo le v kapitalističnemu sistemu. Kakor hitro bi pa bil kapitalizem odpravljen, bi pa stopila na mesto odgovornosti posameznika, kolektivna odgovornost. To je pa nam že od nekod znano, ali ne? Seveda, »dobri« ljudje na zahodu tega ne poznajo, naši komunisti pa. Tako so postali ti zahodni varuhi človekovih pravic in demokracije naenkrat navdušeni pomagači komunistov v vzhodni Evropi in seveda tudi pri nas. Tako vneto, kot ves svet išče cepivo proti koroni, iščejo komunisti možnosti za svoj obstoj. Zadnje čase se je v tem boju slovenske levice proti našim demokratičnim silam zelo izkazal nemški tednik Der Spiegel, ki je, vsaj kar se poročanja o Sloveniji tiče, že dosegel nivo Mladine. Posebno sta se izkazala novinarja Keno Verseck, ki je v svojem prispevku Slovenija se orbanizira 7. marca predstavil strah enega od 75 podpisnikov, intelektualca Rizmana. Drugi je Rafael Buschmann, ki želi njegovo mlado novinarsko kariero popestriti v stilu izražanja nemške skrajne desnice AfD, katere vodilni član Gauland je novoizvoljeni kanclerki zagrozil: »Mi Vas bomo lovili«. Rafael Buschman naši vladi: »Budno bomo spremljali Vaše početje«. Verjetno ni pomislil, da je to v prvi vrsti dolžnost naših volivcev.
Zakaj zahodni demokrati ne razumejo vzhodnih, novih demokracij?
Čeprav mnogi pri nas vedno opozarjajo na to, da moramo gledati v bodočnost in se ne ozirati nazaj, moramo seči nazaj v zgodovino druge svetovne vojne, če hočemo razumetu Evropo od danes. Povzel bom samo bistvene stvari, ki so odločajoče vplivale na današnje stanje. Po prvi svetovni vojni sta se v Evropi pojavili dve novi obliki diktature, ki sta med seboj konkurirali. Italijanski fašizem in kmalu za njim nemški nacizem na eni strani in sovjetski komunizem na drugi strani. Kljub velikim ideološkim razlikam sta imeli obe obliki vladanja veliko skupnega. V vseh treh državah so bili na oblasti posamezniki, ki so lahko vladali mimo parlamentov, brez vsake opozicije, brez vsake kritike javnih občil. Nasprotno, radio in tisk so vladajoči spretno uporabili za svojo propagando. Za obe diktaturi so pa predstavljale resno nevarnost vse demokratične države v Evropi in Ameriki. Glavni problem teh držav pa je bil v tem, da niso mogle skovati nekega močnega zavezništva proti nacizmu ali komunizmu, sicer bi morale paktirati z eno teh dveh diktatur. Ta problem sta rešila Stalin in Hitler na svoj način. S paktom o nenapadanju 23. avgusta 1939 in z dodatnim tajnim protokolom sta si razdelila Evropo na interesne sfere. Posledice so nam znane. Prvo skupni napad na Poljsko in njeno razdelitev, potem pa postopna okupacija držav v lastnih interesnih sferah. Zelo verjetno je, da je ravno ta pakt sploh omogočil začetek druge svetovne vojne. Saj je vprašljivo, če bi bil Hitler napadel Poljsko, brez da je imel poljsko vzhodno sosedo na svoji strani. Če bi tega ne bilo, bi lahko Hitler računal ne samo z intervencijo SZ, ampak tudi s podporo zahodnih demokracij SZ v boju proti nacizmu. Pakt pa je to onemogočil. Sreča v nesreči za Evropo je bila, da je Hitler precenjeval svojo moč in je 22. Junija 1941 napadel popolnoma nepripravljeno SZ. Če bi bil Stalin kdaj napadel Hitlerjevo Nemčijo, je zelo vprašljivo, saj si je ravno SZ s paktom zagotovila veliko ozemeljsko razširitev in si je, v slučaju zmage Hitlerja obetala velike pridobitve v Aziji.
Ravno po zaslugi Hitlerja je postala SZ tako čez noč zaveznica zahodnih demokracij. Za to zavezništvo je bila SZ s strani zahodnih sil Velike Britanije, Francije in ZDA bogato nagrajena. Obdržala je lahko vsa ozemlja, ki si jih je prisvojila s paktom Stalin-Hitler, zraven je dobila še del poražene Nemčije in pred začetkom Nürnberškega procesa je bilo v Londonu dogovorjeno, da se na tem procesu krivda SZ za okupacijo Poljske, Baltika in napad na Finsko, ne bo obravnavala. Iz tega zornega kota lahko ugotavljamo, da je vladal tudi zelo majhen interes za to, kaj se je dogajalo v Jugoslaviji. Da so Stalinu prepustili še zahodni del Poljske, Madžarsko, Češko, Slovaško, Romunijo, Bolgarijo in Albanijo, ugotavljamo, da je bil največji dobičkar te vojne ravno Stalin in njegova Sovjetska zveza.
Prehod iz komunizma v demokracijo ni lažji, kot iz fašizma in nacizma.
Takrat pa na zahodu gotovo ni nihče pomislil na to, da so izdali svoja demokratična načela, da so povzročili delitev Evrope na svobodni demokratični del in na vzhodni, sovjetski, komunistični del. Vse tiste, ki imajo v Bruslju sedaj polna usta o mogočem negativnem političnem razvoju na Poljskem, Madžarskem in pri nas, moramo opozoriti na ta dejstva. V Italiji, Avstriji in zahodni Nemčiji so bili zahodni zavezniki tisti, ki so tem deželam pomagali nazaj v demokracijo. Ki so, vsaj na grobo počistili in obsodili fašistično in nacistično diktaturo in jima nadeli pečat zločina, kar je imelo za posledice, da so pristaši tistih hudih sistemov vsaj utihnili in se poskrili, če jih že ni dosegla roka pravice. V državah, kjer je vladal 45 let komunizem, se to ni zgodilo. Takšni, kakršne so na nürnberškem procesu obešali ali obsodili na dolgoletne zaporne kazni, so pri nas postali politiki in gospodarstveniki na visokih poližajih. Zahodni zmagovalci so bdeli nad nastajanjem nove demokratične oblasti. Skrbeli so za postavitev nevtralnega sodnega sistema. Kdor je lahko zopet sodil, je šel skozi sita. Na Poljskem bi to naj bilo uvajanje diktature. Kaj pomeni neprečiščeno sodstvo vemo pri nas v Sloveniji. Demokratične sile so v kontroliranih conah Nemčije skrbele za nastanek svobodnega tiska in radia, vse kar je bilo nacistično obarvano, je bilo izkoreninjeno. Je pri nas kdo poskušal to urediti pri medijih komunističnega režima? Tega bi se morala danes zavedati zahodna demokratična Evropa in njeni mediji, predno udrihajo po mladi nebogljeni demokraciji. Konkretno vprašanje nemškemu tedniku Der Spiegel: Mislite, da s tem, ko podpirate enostranske slovenske novinarje, ki si prizadevajo rušiti našo, komaj pridobljeno svobodo, pomagate demokratičnemu razvoju? Ste ponudili kakšnemu slovenskemu novinarju, da pride k vam na prakso, da bo videl razliko med objektivnim, kritičnim poročanjem in lažnim natolcevanjem in služenju neki politični opciji?
Tukaj pa pozivam tudi naše poslance v EU parlamentu, da se povežejo s kolegi iz nekdanjih komunističnih držav in, da zahodnim kolegom pojasnijo, da gredo ure tam, kjer je dolga leta vladal komunizem drugače. Precej drugače.
