Piše: Jože Biščak
Ko oblast začne govoriti o konkurenčnosti, se vašim denarnicam ne obeta nič dobrega. Soočite se z nekom, ki si domišlja, da je toliko razsvetljen in moder, da ve, kaj proizvajati, koliko investirati in koga podpirati. In to počne z vašim denarjem. Ljubkovalno se temu rečejo subvencije, ki so za večino oblastnikov čudežno zdravilo za gospodarstvo. Drugega pač ne znajo; kot zgolj razporejati denar drugih ljudi.
Razložiti bom skušal tako, da bodo razumeli vsi. V mestecu Pod gorami sta dve pekarni: Miš in Maš. V pekarni Miš so bele žemljice po 20 centov, v pekarni Maš po 22 centov. Ker so ljudje varčni in vedo, da denarja ne morejo obirati z dreves, žemljice kupujejo tam, kjer so cenejše. Pekarna Maš s svojo ceno seveda ni konkurenčna, grozi ji, da bo propadla. Župan Tone Zapravljivec se zato odloči, da bo z denarjem meščanov pomagal pekarni v težavah. Nameni ji dovolj sredstev, da lahko pek v pekarni Maš ceno žemljice zniža celo pod ceno pekarne Miš. Zdaj se znajde v težavah slednja. Povedano drugače: župan je s posegom na trg uničil uspešno pekarno, da bi pomagal pekarni, ki ni znala obvladovati stroškov peke. Zagotavljanje konkurenčnosti v obliki subvencij je mogoče kratkoročno uspešno, dolgoročno pa zelo škodljivo, kajti prej ali slej obe pekarni potrebujeta pomoč župana, ker sami nista sposobni preživeti. Ceno za tak eksperiment plačujejo meščani, ki so neto davkoplačevalci.
Oblast torej ne sme usmerjati podjetij. Najboljši način, da podjetja postanejo konkurenčna, je, da jih pusti pri miru znotraj jasnih regulativnih pravil. S konkurenco se morajo soočiti same. Če kdo tega ne zmore, propade. Kupci ne bodo na slabšem, saj se bo pojavil nekdo drug, ki ga bo nadomestil. Trg je tisti, ki mora odkriti, kaj ljudje potrebujejo in po kakšni ceni so pripravljeni nekaj plačati, ne pa centralni načrtovalec.
Vlade ne morejo neposredno zagotavljati konkurenčnosti, ker noben oblastnik nima vedenja, kaj je učinkovito, kaj potrošniki želijo, kako do nižjih stroškov in katere inovacije delujejo. To znanje ni skoncentrirano v centralni oblasti, ampak je razpršeno med tisoče podjetij in posameznikov. To ve samo Bog, ki ga želijo igrati odločevalci. A ga ne (z)morejo. Če bi vedeli, tako pravi avstrijski ekonomist Friedrich von Hayek, bi konkurenca postala nepotrebna in potratna. Ravno in izključno zato, ker na trgu ničesar ne vemo vnaprej, je zdrava konkurenca brez pomoči države koristna: podjetja postajajo inovativna, da bi privabila kupce. Vsi poskusi raznih vlad, da bi zagotovili konkurenčnost, se prej ali slej končajo klavrno, ceno plačajo običajni ljudje. Konkurenčnost se ne ustvarja z vladnimi ukrepi, konkurenčnost je rezultat prostega tekmovanja na trgu, kjer so podjetja, ki se znajo prilagoditi, uspešna, druga propadejo.
Naloga oblastnikov je zgolj ta, da zagotovi zelo splošen regulatorni okvir, ki omogoča prosti trg. Gre za splošna in predvidljiva pravila, ki veljajo za vse enako, in to brez selektivnih intervencij (subvencij), ki dajejo prednost določenim podjetjem ali panogam. Vloga države je pomembna še pri zaščiti lastninskih pravic in reševanju sporov, nikakor pa nima pravice, da zaščiti del gospodarstva pred konkurenco, ker s tem sama ustvarja monopole in duši uspešnejše. Hayek je sicer, in s tem se strinjam, dopuščal določene vladne ukrepe (pomoč tistim, ki jo v resnici potrebujejo in so zaradi osebnih okoliščin nesposobni za delo), a le pod pogojem, da ne uničujejo tržnega procesa.
Vladni posegi na trg dušijo podjetniškega duha in inovativnost. Na trgu podjetniki preizkušajo svoje ideje v obliki izdelkov in storitev. Če niso uspešni, poskusijo znova. In znova. Na koncu bodisi propadejo bodisi postanejo bogati. Med njimi gre za dinamično tekmovanje. Trg namreč ni statična šahovnica, kjer bi bila vlada tista, ki premika figure in določa zmagovalce.
