9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Herod 2.0 – spomin na tragično leto 1945

V prazničnih dneh, ki so za nami, sem si nekoliko več časa vzel za branje Svetega pisma. Ker sem namreč vedel, da je imel Abrahamov sin Izak imel dva sinova, ki sta bila dvojčka, namreč Ezava in Jakoba (in, kot je znano, je le enemu od njiju pripadel status prvorojenca, blagoslov prvorojenca pa si je z zvijačo pridobil Jakob), me je zanimalo, kam so nato odšli Ezav in njegovi potomci in kdo so njegovi nasledniki.

 

Odgovor sem dobil dokaj hitro. Namreč, Ezav (z drugim imenom Edom), ki je za eno samo jed lahkomiselno prodal pravico prvorojenstva, se je odselil daleč proč od brata Jakoba, povsem na jug Svete dežele, celo južneje od Mrtvega morja. Tam, ob meji z Egiptom, je nastalo edomsko kraljestvo, kasneje znano kot Idumeja. Znano je, da so se morali Izraelci ob izhodu iz Egipta izogniti Idumeji in narediti precej daljši obhod do obljubljene dežele, kajti če bi prečkali področje Edoma, bi to pomenilo smrt celotnega ljudstva. Ko je slednje vendarle doseglo obljubljeno deželo, je trajalo nekaj generacij, preden so hoteli biti enaki drugim ljudstvom in so si postavili kralja, čeprav to ni bilo v skladu z Božjo voljo. To se je pokazalo kasneje, ko je prišlo do razdelitve enega in istega ljudstva na severno in južno kraljestvo (saj poznamo podoben pojav na Korejskem polotoku?) in ko je prestol Judeje pod vplivom okupatorskih Rimljanov zasedel zgodovinsko najbolj razvpit Idumejec vseh časov – to je Herod Veliki.

Heroda in njegove sinove (Antipa, Agripa, Arhelaj, Filip…) sicer že poznamo iz Svetega pisma. »Starega« poznamo predvsem po tem, da je kot marionetni vladar vladal Judeji v času Jezusovega rojstva, še bolj pa po pomoru betlehemskih otrok, kar pa, zanimivo, posvetni zgodovinarji zanikajo in prikazujejo kot zlonamerno legendo, ki so jo nalašč vtaknili v Sveto pismo. Matejev evangelij poroča, da so modri z vzhoda zagledali zvezdo na nebu in ji sledili, pot pa jih je najprej pripeljala do Heroda, kjer je bogato odposlanstvo, po vsej verjetnosti doma iz Perzije, Herodu razložilo, da so slišali o rojstvu novorojenega judovskega kralja. Kar je zloglasnega Heroda močno vznemirilo – a vseeno je zmogel toliko razsodnosti, da je odposlancem na osladen način svetoval, naj natančno poizvedo o otroku, se nato vrnejo in poročajo, da se mu bo šel tudi on poklonit. Nadaljevanje zgodbe poznamo – modri z vzhoda so se mu šli res poklonit, darovali so mu zlata, kadila in mire, a so bili v spanju opomnjeni in se niso več vrnili v Jeruzalem, pač pa so se po drugi poti vrnili svojo deželo. Herod jih je čakal zaman. Plan A, da bo lahko privedel svojo morilsko tolpo k Jezusu, se ni posrečil. Moral je poseči po planu B, to je bil preventivni pomor betlehemskih otrok. Ni pomagalo – Jožef je bil v spanju opomnjen in je še sredi noči skupaj z Marijo in Jezusom zapustil Judejo in odšel čez Idumejo v Egipt.

Če zgodbo pogledamo nekoliko »od daleč« in skušamo razumeti vso simboliko dogajanja, lahko opazimo, da modri z vzhoda (ali trije kralji, kot se jim po ljudsko reče) sledijo zvezdi, kar pomeni, da želijo slediti luči, ki je zasijala nad prebivalci v deželi smrtne sence. Zvezda je tu le smerokaz do tiste prave Luči, in kot pravijo nekateri viri, je ob vstopu modrih skozi mestna vrata v Jeruzalem zvezda izginila, nato pa je, ko so šli od Heroda, spet zasijala. Herod pa je sledil temi, ali kot bi se lahko reklo, neki drugi zvezdi. To je bila krvavo rdeča zvezda, ki so jo skoraj dva tisoč let kasneje nosili mnogi Herodovi posnemovalci. Tako kot je dal Herod poleg betlehemskih dečkov (to »vajo« so izvajali že faraonovi rablji, ko je bil rojen Mojzes, a se jim je slednji po Božji previdnosti izmuznil) pobiti celo nekatere svoje žene in sinove, so po istem duhu ravnali njegovi posnemovalci. Revolucionarna pest, zvesta rdeči zvezdi, je predvsem v letu 1945 umorila mnoge sinove in hčere slovenskega naroda. Niso želeli slediti kraljestvu teme, ki si je utiralo poti skozi leninistično revolucijo, zato so morali umreti. Tudi v rudniških jaških, zazidani z dvanajstimi pregradami. V očeh rabljev so bili ne-osebe, kvečjemu nadležni insekti brez dostojanstva. Ali, kot je zapisal aktualni mladi naslednik teh rabljev s funkcijo državnega sekretarja šolskega ministrstva, »umazane živali«.

Tragično leto 1945, ko je Herod 20. stoletja prelival kri lastnega naroda, se dejansko ni nikoli končano. Dejanje nikoli ni bilo uradno obsojeno. Še več, še danes velja za neke vrste junaštvo, ki ga je treba ves čas opravičevati, češ saj so tudi drugod pobijali »narodne izdajalce«. Dejansko pa to pomeni, da popkovina s totalitarno Jugoslavijo nikoli ni bila prekinjena, zato je zaman ves čas obujati spomin denimo na ustanovitev Demosa, če je sedanja Slovenija posnetek nekdanje SFRJ in torej daleč stran od neke civilizirane normalnosti. Tudi zato je za slovenski vladajoči mainstream ubit iranski general Solejmani tako rekoč mučenec za pravo stvar, podobno kot vsi padli revolucionarji. A hujše od tega je mentalna in duhovna pohaba velikega dela slovenskega naroda. Slovenski Herod si lahko zadovoljno mane roke, saj si je zagotovil obstoj vladavine svojih naslednikov daleč v prihodnost. In bo lahko zadovoljno opazoval, kako bo narod, sledeč rdeči zvezdi, prihajal na Menino, Osankarico ali v Dražgoše. V posmeh civilizaciji in naravnemu pravu

P. S. In ko smo že pri naravnem pravu, naj spomnim, da sem v ponedeljek zvečer, na sam praznik Gospodovega razglašenja, v cerkvi Svetega Duha v Celju, kjer je bil po maši koncert Gimnazije Celje-Center, v prvi vrsti ugledal evropskega poslanca dr. Milana Brgleza. No, če neki drugi Milan (tj. Kučan) večkrat zaide v ljubljansko stolnico, bomo pač prenesli tudi Brglezovo tiho navzočnost v božjem hramu ob štajerski avtocesti…

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine