Piše: Vančo K. Tegov
Stanje v politiki je patološko. Eni gredo v »samoizolacijo«, drugi pa letijo po Sloveniji z letaki – pardon, pamfleti –, na katerih so nekritično nabrali vse, kar je njihovo in tuje (predvsem tuje), ter mahajo z njimi, kot da so pravkar odkrili nov planet. Po mojem mnenju planet laži, podtikanj, neresnic in eklatantnih neumnosti. To zmorejo posamezniki ali skupinice, ki lovijo še zadnje nepokrite terene, kamor njihova prisotnost in porazne posledice še niso prišle.
Žal se pri tem velikokrat spustijo na spolzek, nevaren teren, kjer se lomijo in polomijo politični zobje. Predvsem mislim na »znano« Trboveljčanko oziroma Laščanko, ki politično naplahtava Celjane – in to na veliko žalost razumnih in odločnih ljudi, ki jih je, vsaj trenutno, videti premalo. Prav to ji daje krila, da se spozabi in začne mahati tudi pred tistimi, ki dobro poznamo njeno zgodovino prikrajanja in prisvajanja tujih zaslug. Dolga leta se je družila z nekdanjim največjim »ekološkim« pozerjem; skupaj sta se radi slikala na tiskovkah, precej manj pa sta bila vidna ob starih cinkarniških dimnikih. Vmes je zamenjala tri stranke – edino, kar je ostalo nespremenjeno, je skrb za lastno promocijo. Te dni, ko maha naokrog po Celju in okolici, je naredila kardinalno napako: prilastila si je rezultate, ki nimajo nič skupnega z njo in njeno »čezmerno svobodo letenja« s pomočjo laži (obvlada jo dobro, njen mož je padalec). Pri tem je prizadela ravno tiste, ki jih ne bi smela. Najbolj zaslužen za protipoplavno varnost v Celju je prejel zlati grb mesta. Ravno taista Janja pa je – tako rekoč na lastnoročno napisanem listku – predlagala njegovo zamenjavo oziroma odstavitev. In to kljub temu, da je bil ravno v prejšnji vladi imenovan za direktorja Direkcije za vode zato, ker se je skozi dolga leta strokovnega dela izkazal.
Žal nekdo z dolgimi zmanikirani prsti, odbojkarsko postavo in – na njeno žalost – kratko politično pametjo (o zasebnem življenju se ne spuščam) je poletel na valovih navdušenja ali pa na ukaz. Glede na to, kako izgleda njihova vladna in parlamentarna falanga, širijo laži, polresnice ali čiste izmišljotine – morda jim bo pa le padlo na plodna tla. A to ne vžge več.
»Priložnostno« zbolevanje
Njihov šef ima zelo priročno navado: pred volitvami zelo prikladno zboli – najprej za en dan, potem pa se navadi. Šele na prošnjo slepih sledilcev in poltronov se pojavi s slušalkami iz dnevne sobe in se – čeprav »trpi« – žrtvuje. Prav je, da tam tudi ostane. Hudo je, ko tako pomembne resorje zaupa političnim diletantom in impotentnim osebam, ki bi morali odločno udariti po mizi.
Tipičen primer so te dni: glede na situacijo na Bližnjem vzhodu vse tuje države poskrbijo za svoje državljane, naš predsednik vlade in zunanja ministrica pa pošiljata le izraze sočutja in neomajno podporo avtokratskemu teokratskemu režimu v Teheranu.
V trenutkih, ko jim nič ne gre v prid (razen lestvic neuspeha in dna na mnogih tabelah), žrtvujejo še tiste redke neomadeževane osebe, ki so zaradi stroke pristale na ministrstvih. Pošljejo jih za kandidate v oddaljene okraje ali pa kompromitirane daleč od doma – kot npr. J. D. iz novomeškega okraja v Laško. Ali gre za obup ali za neko čudno prepričanost (na kakšni podlagi?), vedo samo oni. Vem pa, da volivci – če jim je v zadnjih štirih letih prišla nasproti zdrava pamet – glasujejo po tem, kar konkretno vidijo, in ne po tem, kar so slišali iz druge ali tretje roke.
Bo bolje!?
Napaka demokracije je, da moramo – kljub dokazani neumnosti, nestrokovnosti, nekompetentnosti, narcisoidnosti in vprašljivi poštenosti volitev ter neuspelih nezaupnicah – prenašati slabe rezultate cel mandat. Čas je za odgovorno demokracijo.
Upanje pa vendarle obstaja. Po doživetem v pripravah in soočenjih se zdi, da je možnost spremembe realna in da bi lahko prišel tisti »vzgonski veter«, ki bi prinesel več optimizma na prenekatero področje življenja in dela vseh nas.
