11.4 C
Ljubljana
četrtek, 22 aprila, 2021

Franci Kindlhofer: Silvin Sveti večer

Silva je vesela vstopila v Ljubljani na vlak, ki jo bo popeljal do Rakeka. Bil je adventni čas leta 1941, zadnje dni pred božičem. Šestnajstletna Silva je obiskovala v Ljubljani gimnazijo in je prebivala v Uršulinskem samostanu. Polna veselega pričakovanja se je vdala lahnemu sanjarjenju ob enakomernem preskakovanju železnih koles s tračnice na tračnico. Komaj je čakala, da bo občutila tako znani vonj domače hiše, da bo slišala zopet njej tako drage glasove domačih, prisrčen objem matere in vseh dragih, kjer se je vedno počutila tako varno, kljub vojne, ki je nenadoma in brezobzirno ovila vse lepe življenjske cilje v skoraj nepropustno meglo, ki je le redko kdaj dovolila sončnim žarkom, da so posijali v življenje ljudi, ki so zaskrbljeno in v veliki negotovosti pričakovali vsak novi dan.

 

Danes je bil za Silvo eden teh redkih dni, ko je čutila globoko v srcu in svoji duši razburljivo toplino in nestrpno pričakovanje vsega, kar ji bo ta dan še prinesel. Drugače, kot prejšnje leto, je to pot bilo še nekaj, kar je povzročalo hitrejši utrip njenega mladega srca. Nekaj, kar se je pojavljalo kot prebliski med, v sanjarjenju porajajočimi se prizori v domači hiši. Prvič je v srcu začutila to vznemirjajočo toplino, ki je bila drugačna od želje po objemu matere, očeta, sestra ali brata.

Ti prebliski, ki so prekinjali zaupljivo,  poznano sliko dôma, so imeli svojo podobo in ime. To je bil Marjan, doma iz Begunj nad Cerknico. Tudi on je prebival kot dijak v Ljubljani, kjer sta si izmenjala pisemca, ki so bila neke vrste priče prebujajoče se mlade, neobremenjene ljubezni. Vedela je, da je on že doma in veselila se je srečanja z njim, izmenjanja lepih besed, sprehod z razburljivim pogovorom, dotik rok, mogoče prvi poljub … Oči so ji zažarele. Marjan, kateremu sta manjkala še dva meseca, da bo dopolnil osemnajst let, je bil njena prva ljubezen. Nikoli se ni zavedala tako močno, kot ta trenutek, kako so lahko nepomembna vsa dogajanja okoli nas, tudi v tako težkem času kot je bil ravno ta, če  nosiš v sebi lepa pričakovanja, ki zorijo v ljubezen med dvema človekoma, ki jima daje nesluteno moč in veselje do življenja.

Ko se je vlak bližal postaji Rakek, je že s majhnim kovčkom v roki nestrpno stala pri vratih vagona, da bo lahko čimprej izstopila, ko se bo vlak ustavil. Bila je za svojo starost precej visoka in vitka, da z izstopom po nerodnih stopnicah ni imela nobenih težav. Sploh ni gledala na okli ali se ozirala po znanih obrazih. Takoj je zavila peš po cesti proti Uncu. Z lahkotnimi koraki je premagovala pot, saj ji majhen kovček s skromno vsebino, ni predstavljal posebnega bremena.

Bila je že nekako na pol poti, ko je zagledala  na cesti konjsko vprego, ki se ji je bližala iz smeri Rakeka.. Kmalu je spoznala človeka na vozu. Bil je sosed in dober prijatelj Marjana Pregelca. Ko je zagledal Silvo je ustavil konja. Gledal jo je nekaj časa, kot da premišljuje, kaj ji naj reče. Silva ga pozdravi: “Dober dan.” “Bog daj, Silva. Ravno prav da se srečava . Imam nekaj za tebe.” Pri tem seže v nahrbtnik zraven sebe in iz njega potegne  kartonasto škatlico  in jo pomoli proti Silvi. “Marjan me je prosil, da ti to izročim, ko prideš iz Ljubljane“. Silva se je sprva začudila, kaj bi naj to pomenilo.  Mogoče božično darilce? Pa saj sta se dopisovala, da se bosta za božič videla. Postavila je kovček na tla in odprla škatlico. Osupla v njej zagledala svoja pisemca, ki jih je pošiljala Marjanu. Skoraj zameglilo se ji je pred očmi. Kaj misli narediti konec, da mi vrača pisma?  Znanec, ki je mogoče zaznal njene občutke, je rekel: “Silva, ni to, kar mogoče misliš. Marjan mi je včeraj zaupal ta pisma in me prosil, da ti jih izročim, ker se boji, da se ne bosta več videla”. Izmaknil je pogled od njenih široko odprtih oči in pogledal v tla. S skoraj neslišnim glasom je iztisnil iz sebe: “Na smrtni postelji je, ne vemo, če bo preživel.” Silva je zahlipala. “Ljuba Marija, kaj se je zgodilo?” Stopila je bližje k znancu, ki je sedel na vozu in ga prijela z obema rokama za spodnje vogale njegovega plašča, sicer se ne bi mogla obdržati na nogah. “Povej, za Božjo voljo, kaj se je zgodilo?” Znanec je položil svojo roko, ki je lahno drhtela, na njeno, v ruto zavito glavo. “Strašno”, več mu ni šlo iz ust. Z levo roko si je z obraza utrl solze, ki so mu privrele iz oči. V presledkih, kot , da je težko zadihan, je pričel pripovedovati: “Prejšnji teden v četrtek je bil Marjan na obisku pri svojem svaku , ki ima trgovino s kolesi.  S svakom sta bila sama v stanovanju, ker je njegova sestra šla po nekih opravkih.  Nenadoma je nekdo pričel butati na vhodna vrata v stanovanje. Svak je šel odpret in zagledal tri moške na stopnišču. Hotel je vrata zapreti, kar je prvi moški pri vratih preprečil s tem, da je vstavil nogo v odprtino. Marjan, ki je sedel pri mizi, je priskočil svaku na pomoč. Takrat so padli streli in možje zunaj so pobegnili. Marjan se je pred svakom zrušil na tla. Dobil je strel v trebuh. Tako ranjenega so odpeljali domov, kjer je trpel  hude muke. Včeraj, predno je izgubil zavest, mi je dal  izročiti tvoja pisma, da ti jih prinesem.  Ne vem, kako se bo končalo to pobijanje nedolžnih ljudi. Saj je bil tudi svak, kateremu so bili streli namenjeni, popolnoma nedolžen. Nekaj se govori, da ni hotel partizanom izročiti zahtevana kolesa. Pa kako naj bi, saj je majhen trgovec, da komaj družino  preživlja. Silva, vsedi se na voz, da te popeljem domov, saj takšna ne moreš iti peš naprej.”

V sredo, naslednjega dne,  je bil Sveti večer. Silva se je vsa nesrečna in s tihim upanjem, da bo mogoče še videla Marjana živega, podala z očetom in konjsko vprego  na pot v Begunje. Ko sta se bližala Pregelčevi hiši je videla, da hodi okoli hiše več ljudi, kot bi bilo za Sveti večer običajno.  S težkim srcem je stopila z voza in sama krenila proti hiši. Iz veže je stopila v izbo, iz katere je slišala mrmranje rožnega venca. Na mrliškem odru je ležal njen Marjan, s spokojnim obrazom, rešen hudih muk zadnjih dni. Bil je tako lep, kot ga še ni videla. Nemo je zrla v ta ljubi obraz. Začutila je eno samo željo, da bi legla k njemu in za večno zaprla oči. Potem bi se z njim prebudila v enem drugem, dobrem svetu, brez bolečin in brez sovraštva, kjer bi le ljubezen nekaj veljala.

Prosto, po pričevanju moje 96 let stare nekdanje razredničarke Silve Puntar, zapisal 21.12.2020. Rojena je bila v kmečki družini Puntar v Uncu, kjer je odraščala s še štirimi sestrami in bratom, ki je tudi na tragičen način preminul leta 1943 pri Žužemberku.

Zadnje novice

Sorodne vsebine