3.2 C
Ljubljana
ponedeljek, 1 marca, 2021

Erjavčev božični misterij

Dvomim, da bi bil med bralkami in bralci Demokracije kdo, ki še ni slišal za rapalsko pogodbo, od katere letos mineva sto let. Nastala je kot posledica tajnih pogajanj med antantnimi silami ter kraljevino Italijo pet let prej, še v času prve svetovne vojne – kot ponudba Italiji, da če zamenja stran in svojim dotedanjim zaveznikom napove vojno, za nagrado dobi ozemlja, ki jih je italijanska iridenta priznavala za svoja. Kasneje je na pariški mirovni konferenci predsednik ZDA Woodrow Wilson, znan po svoji utemeljitvi pravice do samoodločbe, italijanske apetite nekoliko omejil, a vseeno ne toliko, da ne bi Italiji pripadel lep kos slovenskega narodnega ozemlja.

 

Diplomatska zvijačnost se je splačala in sanje o Zedinjeni Sloveniji so v letu, ki je sledilo, dokončno splavale po vodi. Ne samo zaradi rapalske meje, ampak tudi zaradi koroškega plebiscita. Trajalo je kar sedem desetletjih, da sta tako Zahod kot Sovjetska zveza oznanila, da nove Jalte ne bo in da bodo narodi o svoji usodi odločali sami, neodvisno od surove realpolitike velikih sil. To se je zgodilo na decembrskem vrhu leta 1989, praktično takoj po padcu berlinskega zidu, na Malti. Seveda je bilo jasno, da Wilsonova ideja tudi po 70 letih ne bo tako preprosto sprejeta. Slovenski plebiscit, ki je sledil leto dni po ameriško-sovjetskem vrhu, je hitro trčil ob zid interesov držav, ki so Slovencem sporočale, da je napočil čas združevanja in ne ločevanja. Torej, Slovenci, niste trendovski, solit se pojdite!

Verjetno se boste vprašali, kaj ima vse skupaj opraviti s Karlom Erjavcem. Razen tega, da je izšel iz družine, ki so jo z nasiljem hudo prizadeli sovjetsko navdahnjeni fanatiki, a Karel očitno te zamere ne čuti, saj je že kot zunanji minister dokazoval, da mu je »stara babuška« na vzhodu (Moskva namreč) veliko bolj domača kot denimo Washington. A bodimo iskreni: diplomatska zvijačnost in skok z enega vlaka na drugega, kar so si sredi prve svetovne vojne privoščili zvitorepi Italijani ob asistenci prav tako zvijačnih Angležev, je očitno ena najbolj značilnih lastnosti »ministra za vse čase«, ki se v sedanji vladi očitno ne vidi, in voditelja DeSUS, ki se je po kratkem premoru, ko je že kazalo, da je odpisan, spet vrnil kot zmagovalec. Celo tako, da so ga nenadoma oklicali celo za nekakšnega prihodnjega premierja namesto sedaj že odpisanega Jožeta P. Damijana. Ki je tudi naredil velik preobrat od neoliberalca do neosocialista.

Erjavcu je sicer treba priznati, da je bil doslej edini predsednik DeSUS-a, ki je res dolgo zdržal. Pred njim je stanovsko-socialistična stranka, ki je v mandatu 1992-1996 sodelovala v skupni listi z SDP, Delavsko stranko ter Socialdemokratsko unijo (ki so se združile v sedanjo SD leta 1993, tedaj pod imenom Združena lista socialnih demokratov), predsednike menjala kot spodnje gate. In po pravici povedano, nobeden od njih ni imel kakšne velike karizme, v glavnem je šlo za strice, ki so bili politični funkcionarji že pred letom 1990.

Ko je na volitvah leta 1996 DeSUS nastopila samostojno in ujela parlamentarni prag, dobila štiri poslance ter svojega prvega ministra, je bil mladi Karel še zavzet član SKD. Štiri leta kasneje je bil član združene SLS+SKD in je v zadnji Drnovškovi in nato Ropovi vladi postal državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, zato se je tu in tam že pojavil v javnosti. Ko je Anton Rop izgnal SLS iz koalicije, je seveda vlado zapustil tudi tedanji pravosodni minister Ivan Bizjak, Erjavec pa je dobil novo šefico Zdenko Cerar in v izogib zamenjavi zamenjal strankarsko izkaznico za LDS. Ki jo je verjetno še vedno imel, ko je jeseni 2004 prvič prisegel kot minister. V Janševi vladi kot obrambni minister kajpak. In to je bila odskočna deska za prevzem vodstvene funkcije v DeSUS. Takrat sem kot novinar spremljal kongres DeSUS v ljubljanskem Smeltu in priznam, da sem takrat navijal za Erjavca, saj je bila vsaka druga opcija pot v izstop iz koalicije in posledično v negotovost.

Takrat se zvijačnosti pravnika z Gorenjske sploh še nisem dobro zavedal. Šele kasneje sem opazil, da je imel neverjeten refleks za preživetje. Najprej so ga mainstream mediji mleli zaradi afere Patria, zagovarjal se je celo na sodišču, kjer pa je bil presenetljivo oproščen (zato pa so nato pred sodišče zaradi iste afere spravili Janeza Janšo). Brez težav je dobil novo ministrsko funkcijo v Pahorjevi vladi (okolje), čeprav jo je moral predčasno zapustiti. V drugi Janševi vladi je prvič postal minister za zunanje zadeve in nato to funkcijo brez premora opravljal v še dveh vladah, pri Alenki Bratušek in Miru Cerarju. Šele pri Marjanu Šarcu je spet pristal na ministrstvu za obrambo, kjer se je znova zapletel v afere, ki so dvigovale prah. In ni skrivnost, da njegov odnos s Šarcem, ki je bil tedaj njegov vladni šef, ni bil najboljši, v končni fazi je tudi pripomogel k temu, da je Šarčeva puška pred skoraj letom dni poletela v koruzo. Kmalu po tistem je Erjavec ostal še brez predsedniške funkcije v DeSUS, a se je po politični likvidaciji Aleksandre Pivec (slednja je de facto politično mrtva) spet vrnil v »prvo ligo«. Ne samo kot predsednik DeSUS, sedaj celo kot nekakšen mesija, ki ima, ne boste verjeli, celo podporo LMŠ.

Seveda je nemogoče najti racionalno razlago za takšen preobrat. A nekaj je treba priznati: Erjavec ima neverjeten instinkt za politično preživetje, je po eni strani krvavo ambiciozen, po drugi strani pa tudi dovolj vodljiv. Za dosego cilja je pripravljen preteči tudi cel maraton in v tem spominja na znano zakonitost iz živalskega sveta: če ste slučajno na Severnem tečaju in nekje daleč zagledate severnega medveda, ste lahko prepričani, da ste že nekaj časa na njegovem jedilnem listu, kajti ta vrsta medvedov nima na razpolago veliko hrane in obstaja možnost, da vas je že dolgo zasledoval, preden ste ga sploh prvič zagledali. In očitno je Erjavec takšne vrste politični plenilec – seveda zato, ker mu »strici« to dovolijo.

Vendar pa je njegov morebiten uspeh povsem drugo vprašanje. Za tretjo uspešno konstruktivno nezaupnico v parlamentarni zgodovini (prva je bila leta 1992, ko je v tretjem poskusu Peterletovo vlado zamenjala Drnovškova, druga pa leta 2013, ko je Janeza Janšo nasledila Alenka Bratušek) je potrebnih najmanj 46 glasov. Tudi če bi teoretično vsi DeSUS-ovi poslanci glasovali za novo vlado, bi bilo to še vedno premalo. Potrebni bi bili namreč novi prebežniki v slogu Cirila Pucka. Vprašanje pa je, ali politično podzemlje z Erjavcem sploh misli resno. Bolj verjetno je, da skušajo botri preko tovrstnih mahinacij čim prej izsiliti predčasne volitve, ki bi morda padle celo v čas slovenskega predsedovanja EU – očitno ob tem računajo, da bo to za Janšo strahovito ponižanje pred evropsko javnostjo, potem ko je z diplomatsko akcijo v zadevi Madžarska-Poljska dosegel uspeh, ki je socialistične populiste tipa Tanja Fajon spravil v globoko depresijo.

Nekaj je zagotovo jasno: Karl Erjavec ima velik smisel za humor, pa četudi je ta humor zelo žaltav. In ima tudi jajca. Proglasiti sebe za mesijo, ki se bo zdaj zdaj rodil v KUL-ovih jaslih, je pač dejanje napihnjenega poguma in pomanjkanja samokritike. A očitno nekaj normalnega za nekoga, ki se je po volji »stricev« vrnil v prvo ligo politike, čeprav ni niti minister, nito poslanec. Skratka, božični misterij s sprevrženo vsebino.

Zadnje novice

Sorodne vsebine