»…vem, da se tam ne napiše nič, kar ne naroči oseba Janez Janša, nič, vse te diskvalifikacije.« Te besede znanega Delovega časnikarja, ki jih sicer povzema spletni portal Časnik.si, sicer letijo na Nova24tv, a verjetno si povsem isto misli o Demokraciji, o kateri že dobrih dvajset let govorijo, vse od njenega obstoja, da objavlja izključno to, kar naroči (ali vsaj dovoli) predsednik SDS. In niti črke več od tega. Pa je res tako?
Kar se tiče mene osebno: z Demokracijo sodelujem že od jeseni 1999 dalje, torej sedaj že skoraj 21 let. Od tega delujem kot redno zaposleni novinar 12 let. V vsem tem času sem se o objavljanju svojih vsebin posvetoval izključno s svojim neposredno nadrejenim, torej urednikom. Veliko stvari – in to velja zlasti za kolumne, ki jih objavljam na spletni strani Demokracije – pa napišem predvsem samoiniciativno, po lastnem navdihu. In nikoli nisem dobival napotke za to, kako naj pišem, od politikov.
Res je tudi, da so se kdaj (tudi preko telefonskih klicev) pojavljali tudi samooklicani »politkomisarji«, ki so hoteli na silo cenzurirati to ali ono, vendar smo takšne napade v glavnem uspešno odbili. Predvsem se je to dogajalo prvo leto po tistem, ko so policisti aretirali dr. Milka Noviča, ker je Demokracija zelo hitro izpostavila dvom v to, da so organi pregona zgrabili pravega morilca (kar je zmotilo nekatere ljudi iz vseh političnih opcij, tako kot jih še vedno moti »drezanje« v Kemijski inštitut). Po vseh teh letih se je naš dvom izkazal kot upravičen, a od umora dr. Janka Jamnika bo letos minilo že šest let, pravi morilec pa je še vedno neznan in na prostosti, dr. Noviču bodo sodili že tretjič (in verjetno bodo botri naredili vse, da bo zadeva zastarala, če jim ne bo uspelo spraviti dr. Noviča še enkrat za zapahe), sodnik, ki ga je na drugem sojenju oprostil, pa je doživel suspenz in zelo verjetno bo temu sledil tudi izgon iz sodniške službe.
Ko sedaj opazujem pobesnelost mainstream medijev, ki naj bi predstavljali varuhe demokratičnosti (v primerjavi z nami, ki smo na strani menda fašistične vlade), se po svoje celo zabavam. Pa čeprav je celotna zgodba pravzaprav zelo tragična, saj mnogi časnikarski kruhoborci svoj politični aktivizem še vedno uspešno prodajajo kot izkaz lastne politične neodvisnosti (ja, nismo ne levi ne desni) in hkrati zavezanosti spoštovanju demokratičnih standardov – zanimivo, še januarja letos jih demokratični standardi niso nič skrbeli, verjetno zato, ker jih je prejšnja vlada v glavnem spoštovala (če verjamete), sedanja pa jih ne spoštuje. Vsaj tako pravijo. Toda stvari so se v primerjavi z razmerami izpred dvajsetih let spremenile vsaj v toliko, da medijski prostor pri nas vseeno ni več tako monoliten. Ljudje veliko več spremljajo splet, preko katerega je mogoče lažje prepoznavati in razkrinkavati laži mainstream medijev in vseh tistih polit-aktivistov, ki so denimo skušali javnosti prodati medijski spin, kako so podporniki Janševe vlade v Izoli menda nabunkali Ivana Galeta in še prisotne novinarje zraven. Ker pa so njihove laži dokaj hitro razkrinkane, ne preseneča njihova nervoza in strast pri diskvalifikaciji tistih medijev, ki ne trobijo v isti rog z njimi. Da, tudi zato je recimo tednik Demokracija zanje zgolj strankarski, madžaronski, pisunski medij in ne vem kaj še.
Očitajo nam tudi prodajanje lastnih načel. Denimo glede migrantov, ki so bili – tako pravijo zlobni jeziki – prej tema številka 1 za SDS, zdaj pa, odkar so na oblasti, že nekaj časa ne več. In tudi za Demokracijo menda niso več privlačna tema. Ker se je najlažje narediti Francoze ob neizpolnjenih obljubah o bojda neprodušnem zaprtju meje. Ko boste jutri vzeli v roke novo številko Demokracije, se boste lahko na lastne oči prepričali, da očitki ne držijo – naslovna tema so migranti ter posledice, ki jih imigracije iz muslimanskih držav prinašajo s seboj. Tako je na lestvici najbolj tveganih držav glede posilstev Švedska ena najbolj nevarnih na svetu, znašla pa se je v družbi eksotičnih in manj znanih držav, v katerih so navade glede posilstev ter pogledi na spol precej drugačni kot v Evropi. In če nočemo, da bo tudi Slovenija šla po poti Švedske, bo potrebno v odnosu do migracij nekaj spremeniti, ne pa pustiti zadeve pri miru, da bo vse tako, kot je bilo v času prejšnje vlade. Pred skoraj dvema letoma smo objavili naslovnico o kulturi posilstev (glej TUKAJ), ki je dvignila ogromno prahu. V tem času svojega mnenja nismo spremenili – še vedno menimo, da migracije, kot jih poznamo sedaj, predstavljajo velik problem in tveganje za našo prihodnost, če pomislimo, da se število migrantov, ki ostanejo v Sloveniji zaradi statusa mednarodne zaščite, sicer počasi, a vztrajno povečuje. Zato smo z naslovno zgodbo tudi opozorili vlado, da se bo treba problematike migracij lotiti čim prej, ne glede na to, da je namera z aktivacijo 37a. Člena zakona o obrambi propadla. Svojih načel torej nismo izdali, čeprav nam marsikdo očita ravno to.
Druga zgodba, ki jo boste lahko našli v jutrišnji Demokraciji, je sicer nekoliko bolj obrobna, vendar pa bi bila lahko zelo neprijetna za Evropsko ljudsko stranko (ELS). Odkrili smo namreč, kakšno vlogo je v mednarodni mreži nevladnih organizacij odigral eden od njihovih voditeljev, sicer Poljak, ki je poskrbel za cenzuro in ideološko izključitev društva iz Slovenije. Gre za vplivnega člana Državljanske platforme, stranke, ki je tudi članica Evropske ljudske stranke, dolgoletni vodja te stranke in do nedavnega predsednik Evropskega sveta Donald Tusk pa je od lani predsednik ELS, v katero so vključene tudi tri slovenske pomladne stranke. Morda nam bo kdo očital, da smo umazali lastno evropsko politično zvezo, toda že nekaj časa se širijo govorice, da je ELS pod močnim vplivom Sorosovih prostozidarskih tokov, ki politično agendo ELS razkrajajo od znotraj in jo delajo čedalje bolj podobno evrosocialistom. Sedaj smo dobili tudi neposreden dokaz, da te govorice držijo. Navsezadnje o tem veliko pove tudi dokaj sveže srečanje nemške kanclerke Angele Merkel (ki je, bodimo iskreni, največ pripomogla k začetku množičnega uvažanja muslimanov v Evropo) z najbolj razvpito podnebno aktivistko, mladoletno Greto Thumberg. Je to res tista smer, ki si jo evropski konservativci želimo? Verjetno Tanja Fajon zdajle ploska Merklovi.
Prav takšne zgodbe pa so razlog več za branje Demokracije.
