24.1 C
Ljubljana
sreda, 17 julija, 2024

Dream team (“Sanjsko moštvo”)

 

 

Piše: Andrej Lokar

 

Videti je, da škandalov, ki jih sproža ministrovanje Aste Vrečko in delovanje njenih nastavljencev, še dolgo ne bo konec, saj vse kaže, da bomo imeli priliko vsak dan odkriti nekaj novega.

Ob nastopu  svojega mandata je Asta Vrečko obljubila »revolucionarne« posege v samo strukturo slovenske kulture, »sistemske« rešitve, ki jih bo opravila od njenega žezla opolnomočena »stroka«, sanacija kulture, ki je bila zanjo po vsej priliki prenazadnjaška, nerevolucionarna, premalo pouličarsko revoltniška in skvoterska, pa naj bi zaobsegla vsa območja njenega udejanjanja v materialnem in duhovnem miljeju slovenskega naroda, ki sega od sakralne umetnosti (ministrica Vrečkova podpira in spodbuja fizične napade levičarske drhali na cerkvene stavbe) do socialnega dialoga med kulturniki in državo (ustanovitev slamnatega sindikata Zasuk). Kulturna vladavina ministrice Vrečkove se bo v zgodovino slovenske kulture zapisala predvsem kot diktatura kulturocida, ki paradoksno poteka predvsem v obliki konsolidacije kulturokracije kot vodilne kaste znotraj kulturnoumetniškega sistema (temu procesu prilaščanja te družbene niše s strani aktivističnega ekstremizma novorek, ki ga uvaja ministrica Vrečkova, pravi »depolitizacija« in »uveljavljanje stroke«). Ali z drugimi besedami: volilno poraženo in družbeno neobstojna stranka Levica, ki pa poseduje močno in zaokroženo ideologijo, stremi za tem, da bi si v slovenskem družbenem tkivu ustvarila neko parapolitično nišo, ki ji bo prek ideološko vodenih organizacij s področja kulture trajno omogočila neprimerno večjo politično odmevnost od tiste, ki ji jo podeljuje volilni mehanizem. Prvi korak v tej smeri predstavlja kulturocidno izpraznjenje prostora, v katerem še vedno obstajajo družbeni subjekti, ki ne le ne prisegajo na njeno agendo, pač pa pomenijo očitno oviro pri uresničevanju tovrstne »sistematizacije slovenske strokovnosti«. Od tod katynske likvidacije kulturnoumetniških ustanov, muzejev, izbrisi društev, grožnje »deležnikom« (kakor jih sama imenuje) v kulturi itd. (Posebno poglavje predstavljajo vesti o brutalnem obračunavanju in znašanju nad osebjem na Ministrstvu za kulturo).

Toda vse kaže, da se ministrica Vrečkova in njeni pretorijanci ne proslavljajo le z izgradnjo omenjenega kulturološkega okvira, pač pa prevzemajo tudi stare prakse svojih nekoliko manj revolucionarnih, a zato tem bolj balkansko spretnjakarskih predhodnikov. V času njenega ministrovanja se namreč množijo tudi njeni škandali. Ki si, tako vsaj kaže, sledijo na dnevnem redu. Ravnokar razgaljenemu škandaloznemu sumu kaznivega dejanja, ki ga je ministrica Vrečkova menda zagrešila tako, da je brez vednosti in pristanka Upravnega odbora Prešernovega sklada nakazala denarni del Prešernove nagrade, se zdaj v pospešenem tempu pridružuje še škandal s paviljonom na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Zaradi zapadlega roka razpisa, ki ga je zamudila direktorica javne agencije za knjigo Katja Stergar, slovenskemu gostovanju, za katerega so se pred nekaj dnevi tako ministrica Vrečkova kakor kurator Miha Kovač pridušali, kako gre za edinstveno okno v svet slovenske kulture, grozi, da ostane brez strehe nad glavo oziroma brez prostorov, v katerih naj bi se prireditev sploh odvijala. Po objavljenem novem razpisu bo treba namreč počakati vsaj mesec dni do začetka realizacije, začetek sejma pa je oktobra 2023. V zvezi s proračunskim denarjem zaradi odlašanja z razpisom (tudi prijava enega samega ponudnika zbuja gromozanske sume o dogovornosti) se v kulturnem okolju šušlja že o dveh aneksih, ki sta prispela iz Ministrstva za kulturo in znašata skupno okoli 700.000 evrov. Šušlja se tudi o dokaj »neobičajnem« (pa čeprav honorarnem) zaposlovanju posameznikov, še najbolj pa bije v oči tole: skrivnostni izvajalec iz Hong Konga, podjetje, v zvezi s katerim ni bilo mogoče glede njegovega poslovanja izvedeti ničesar. To je le peščica izmed vprašanj, ki se kopičijo na naši delovni mizi in ki jih v pričujočem besedilu naslavljamo na ministrico Asto Vrečko, na direktorico Javne agencije za knjigo Katjo Stergar, na kuratorja sejma Miho Kovača in Amalijo Maček.  Videti je, da se je v slovenski družbi vendarle nekaj premaknilo in da se pojavljajo institucije (tudi Državni zbor), ki bodo dotičnim osebam ta vprašanja zastavili v kontekstu, v katerem bodo primorane odgovarjati.

Zato pa za zaključek še misel o kulturni politiki ministrice Aste Vrečko: ob nastopu svojega mandata je bilo zelo pogosto iz njenih ust slišati besedo »sistemski«. Če komurkoli ni jasno, kaj ta beseda pomeni v komunistovih ustih, je dovolj, da se za hip zamisli nad vsem ministričnim delovanjem ter povsem razločno se mu bo pokazala slika dominacije nad realnostjo, ki slejkoprej neogibno vodi v vsestransko kataklizmo ter v zločin nad človekom in svetom.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine