16.1 C
Ljubljana
petek, 23 aprila, 2021

Dovolj je!

V življenju vsakega posameznika ali skupnosti slejkoprej nastopijo trenutki, ki do poslednjega vlakenca izzovejo odzivnost njihovih preživetvenih imunskih sistemov.  Na kolektivni ravni gre za prelomnice, spričo katerih se praviloma postavi pod vprašaj preživetje celotne skupnosti, pa ne le nje: vseh širših okvirov, v katere je soudeležena in sovpletena. Glede na odziv nezavednega imunskega sistema na grožnjo lahko tudi sodimo o sposobnostih preživetja takega ali drugačnega (v našem konkretnem primeru) družbenega organizma.

 

Mehanizem te funkcije je v praksi sila preprost: če se organizem na zunanjo ali notranjo grožnjo odzove, možnost preživetja obstaja, če se namesto odziva pojavita mlačna indiferentnost ter apatija, lahko tisti organizem razumemo kot klinično mrtev. Tovrstni dogodek je bil po mojem mnenju sinočnja oddaja Tednik  na prvem programu RTV Slovenija. V njem je slovenska nacionalna televizijska hiša poročala o domnevnih »protestih«, ki so se odvijali 5.11. 2020 na Trgu republike. Ker je bilo v zvezi s tem dogajanjem povedano že vse, se bom tule omejil na pristop in poročevalski ključ slovenske nacionalke, ki bi moral ne le zaskrbeti, marveč že kar alarmirati ter povzročiti ogorčeno zavrnitev s strani vseh Slovencev v domovini in po svetu ter v vseh slojih slovenskega prebivalstva (skratka: v celotni duši polisa).

Po nekajminutnem objektivnem poročanju o samem dogajanju na Trgu republike je slovenska nacionalka nezaslišano  prepustila oceno dogajanja in tudi napoved za prihodnost slovenskega naroda in države v času najhujše krize po 2. svetovni vojni nekemu Anisu Ličini, ki je v polomljeni slovenščini izjavil, da je poulično nasilje tisto, kar si Slovenija in njena vlada zaslužita najbrž do predvidenega družbenega kolapsa. Ker mi je mnenje gospoda Anisa Ličine vredno kot  kakršnokoli drugo mnenje in ne mislim kratiti njegove svobode govora, se bom tule omejil na odgovornost nacionalne televizije, za katero sem si, ob ciničnem sprijaznjenju z njeno nezaslišano pristranskostjo, drznil pričakovati vsaj še minimum humanosti.

Sam nisem nikakršen nasprotnik pouličnih demonstracij, na mestnih ulicah se je zgodil marsikateri ključni premik v zahodni civilizaciji – navsezadnje se je osamosvojitev edine moderne demokracije, ki si zasluži to ime, odvijala na ulici: taka je bila namreč ameriška revolucija. Povsem se tudi zavedam nerazvozlanih vozlišč sistema, ki onemogoča politiko znotraj političnega okvira, kar je tipični sindrom degenerativne strankokracije. Če politični sistem ni več sposoben kanalizirati političnih vsebin in silnic, če v svoji tehnokratski hibernaciji izžene politično iz sebe, se to najplemenitejše delovanje človeka kot političnega bitja preseli drugam, najčešče na ulice, saj človek brez politike ne more živeti. Vendar v našem primeru gre za drug pojav: priče smo nasilnemu in umetnemu izgonu na ulice vsebin, ki bi morda še vedno lahko bile domena politike ali kulture (smo kulturna spletna stran), čeravno morda v drugačnem strankarskem ali nestrankarskem kontekstu. Politika se na ulici depolitizira, da bi se ponovno politizirala. Za tovrstne pojave se je v balkanskem političnem žargonu prijel izraz mitingaštvo.

Več si lahko preberete TUKAJ.

Vir: KUD Kdo

Zadnje novice

Sorodne vsebine