Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko se je v sredo 9. septembra dopoldne sestal s skupino ruskih novinarjev. Kot to znajo prakticirati vzhodni dolgotrajno vladajoči »enoglasno« izvoljeni od lastnega naroda, tudi on je na vladarskem stolu »knezov« sprejel naklonjene ruske novinarje.
V velikem intervjuju je to med drugim povedal Aleksander Grigorievič, da je današnja Belorusija je le odskočna deska. Tarča je Rusija, njo imajo na muhi, oziroma je ves čas prst na sprožilcu. Kot je sam izjavil je Lukašenko do tega dognanja prišel na podlagi »lastne« poglobljene analize. Prav tako ta »svetovni« analitik meni, da ne smejo spregledati trenutke krize povzročene s strani zunanjih dejavnikov in akterjev. Ti zunanji akterji delajo na slabitvi Belorusije. Če Belorusija propade bo kmalu na vrsti Rusija.
Lukašenko je celo tako daleč prepričan, da Zahod pravzaprav potrebuje Rusijo, Belorusija je le odskočna deska. Taisti »analitik« pravi da je Belorusija tam kjer je, med zahodno Evropo in Rusijo, njo se ne da prestaviti v ZDA ali v Zahodno Evropo. Kot taka je na položaju ki ga ima dejansko zaščitnica Rusije pred ostalimi »Zahodnjaki«, ki ji ne želijo nič dobrega. Meni da je scenarij sesutja Belorusije že zdavnaj napisan in podpisan, od »njih«. In , kot meni in misli na način samodržcev in brez stika z realnostjo ter poveličevanju svoje vloge o tem izjavlja: »Sporazum o uničenju Rusije in posredno Belorusije je že dolgo podpisan, še od takrat ko je sredi devetdesetih Belorusijo obiskal Clinton. In veste kdo je preprečil to? Jaz!«. To so besede vzhodno evropskega Napoleona, ki sliši na ime Aleksander Grigorijevič Lukašenko.
Omeniti je treba, da se Lukašenko ima še vedno za edinega politika v svoji državi, ki se lahko pogaja z Rusijo. V zadnjih desetih letih se je beloruska vlada, ki jo je vodil, vse bolj zanašala na tako imenovano več vektorsko politiko, po kateri je suverena država Republika Belorusija kljub članstvu v zavezništvu z Rusijo skušala vzpostaviti “zelo dobre odnose” z drugimi sosedami, z EU, ZDA in Kitajsko.
Še ni jasno, ali bo zaradi politične krize prišlo do temeljnega premisleka o tej politiki. A treba se je spomniti, da EU kljub kritikam Lukašenka proti njemu ni uvedla osebnih sankcij, da “ne bi avtokrata spravila v Putinove roke” – kot to taktiko opisujejo sami politiki EU. Pravzaprav nima veliko izbire, z sosedami ki jih je prej omenjal ima poslabšane odnose. Z Poljsko navidezno brez sprememb, Baltske države so ne glede na EU katere članice so, že uvedle personalne sankcije za najvišje predstavnike Belorusije, Litva celo za samega Lukašenka. Čas ki si ga kupuje, z ostrimi izjavami za domačo javnost, pravzaprav strašenjem Belorusov pred »zunanjim« sovražnikom, je plehka in časovno omejena. Kot sem nekje v enem drugem komentarju omenil, se je že sam odstavil, samo še ni prebral do konca, lastno odstopno izjavo. Ureja zadnje detajle pred odhodom v neslavno zgodovino, prej junaka danes pa kot diktatorskega »duraka«, pardon bedaka, ki se mu počasi lastni narod posmehuje ko ga z kalašnikovko po Minsku srečuje.
Po tihem vase, tudi nekdanji njegovi pristaši pravijo »Pojdi Saša«!
Aleksander-Saša Grigorijevič Lukašenko, po tolikih »zvezdniških« nastopov in junaških dejanj, bo dokončno odšel, samo piko še da na vse do sedaj dobro »narejenega« za Beloruse.
