1.9 C
Ljubljana
torek, 16 aprila, 2024

Dogodek v mestu Lyon

Joachim Brudzinski je stiskal pesti in s hitrimi koraki stopal po hodnikih nekdanje kadetnice, kjer je na Aleji Ujazdowskie v Varšavi danes sedež poljske vlade. Poljski notranji minister je bil namenjen k predsedniku ministrskega sveta Mateuszu Morawieckemu. Novice, ki jih je prinašal, niso bile dobre za državo. “Gospod predsednik, odsvetujem vam, da Poljska podpiše Marakeški sporazum,” je nekako dejal. Imel je informacije “iz prve roke”. Malo prej se je vrnil iz Lyona, kjer so se notranji ministri držav G6 (skupina šestih največjih držav EU: Francije, Nemčije, Velike Britanije, Španije, Italije in Poljske) srečali tudi z Abdelouafijem Laftitom, notranjim ministrom Maroka, ki je z dvignjenim palcem opozoril, da se bo migrantska invazija nadaljevala sporazumu navkljub. In Laftit je vedel, o čem govori.

 

V njegovo državo prek puščave prihajajo migranti, da bi skozi špansko enklavo prišli v Evropo. Več deset tisoč jih je na ta način letos vstopilo v EU. A najhuje šele prihaja. Na desetine milijonov Afričanov v podsaharski Afriki, ki bodo po demografski eksploziji na prelomu tisočletja kmalu dopolnilo 20 let, se bo napotilo proti stari celini. Tega vala brez uporabe sile ne bo moglo ustaviti 10.000 pripadnikov Frontexa. Zato tudi globalni sporazum o migracijah (GCM). Ta bo omogočil naseljevanje Evrope in države prisilil, da sprejmejo migrante. Vsebuje določbe, ki bodo odpravile praktično vse ovire, ki varujejo posamezne države pred nenadzorovano poplavo priseljencev. In za ta “podvig”, ki bo temeljito spremenil položaj držav in celih regij, bo namenjenih na desetine milijard evrov. Večino bodo dobile nevladne humanitarne in dobrodelne organizacije. To je nekaj dni pred oktobrskim srečanjem G6 v britanskem Guardianu priznal tudi Francesco Rocca, predsednik Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki intenzivno lobira, naj države sprejmejo GCM.

Ta nadnacionalni lobi, ki ga v ozadju usmerja George Soros, trdi, da čeprav imajo vlade pravico do lastne migracijske politike, noben politični cilj ne more upravičiti nepotrebnega trpljenja ljudi. Tudi varnostni vidiki po njihovem mnenju ne upravičujejo izpostavljanja nezakonitih priseljencev smrti. Zato bodo vsi migranti, ne glede na to, ali so v neko državo vstopili zakonito ali nezakonito oziroma ne glede na njihov pravni status, imeli pravico do zaščite in pomoči. V GCM so kar 90-krat omenjene njihove “pravice”.

Globalisti trdijo, da sporazum ni zavezujoč. Tako se zaklinjata tudi zunanji minister Miro Cerar in predsednik vlade Marjan Šarec. A resnica je drugačna. Sporazum na začetku resda ne bo obvezujoč, dolgoročno pa bo postal del zavezujočega mednarodnega prava. Pristojnost odločanja v sporih v zvezi s sporazumom se bo tako prenesla z nacionalnih sodišč na mednarodna sodišča. Nekaj takega je na svoji spletni strani zapisala tudi Svetovna banka, češ da se bodo cilji GCM formalizirali na podlagi številnih obstoječih mednarodnih, regionalnih ali dvostranskih sporazumov in pogodb.

Sporazum temelji na 23 ciljih, vsak o njih ima zavezo. O njih smo že pisali, rad bi opozoril le na nekatere, ki so ključni. Eden od ciljev  govori o “neugodnih dejavnikih, ki prisilijo ljudi, da zapustijo svoje države“. Neugodni dejavniki naenkrat niso več le vojne, ampak naravne nesreče, podnebne spremembe, degradacija okolja, slab ekonomski položaj ali druge “nestabilne razmere” v državi. To pomeni, da se odpira pot povsem novim vrstam migracij, države pa migrantov ne bodo smele zavrniti. Cilj številka 9 govori o tihotapljenju migrantov. Politika nas prepričuje, da bo temu zdaj konec, a v resnici se spodbuja ravno tihotapstvo ljudi, saj države ne bodo smele zavrniti migrantov, ki bodo za dosego cilja uporabiti “storitve” tihotapcev.

Vsem migrantom morajo države zagotoviti dostop do “osnovnih storitev”, prepovedan bo kolektivni izgon migrantov, vsak migrant pa se bo moral strinjati, da se vrne v matično domovino. Eden najbolj spornih ciljev se nanaša na diskriminacijo in ksenofobijo. Države bodo zavezane k obsodbi in preprečevanju rasizma, diskriminacije, ksenofobije in s tem povezane nestrpnosti do vseh migrantov, pozvane bodo, da kaznujejo medije, ki ne delujejo v skladu s sporazumom. To pomeni, da bo vsaka kritika migracij kaznovana, vsak dvom o združljivosti različnih kultur sankcioniran, pod obtožbami se bodo znašli vsi, ki nasprotujejo multikulturalizmu, temu “četrtemu stebru trajnostnega razvoja”, kot ga imenujejo globalisti, nasedajo pa jim vlade kulturnih marksistov, kakršna je slovenska.

Treba je vedeti, da bo nad izvajanjem sporazuma bdel Urad visokega komisarja OZN za človekove pravice (OHCHR), ki bo spremljal posamezne države, izdajal priporočila in tudi ukrepal. To pa pomeni, da bodo države podpisnice izgubile suverenost pri odločanju, koga bodo sprejele v svojo državo in koga ne. Zato bo (brez vsakršnega dvoma) podpis takega sporazuma veleizdaja. Slovenija ima, ne glede na vse, še vedno čas, da si premisli, če ne želi, da se v zgodovino zapiše kot država, ki je v zameno za trepljanje po rami s strani “jedrnih držav EU” prodala suverenost, kulturno tradicijo in slovenski narod.

Jože Biščak

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine