Piše: Petra Janša
Jan Zobec, nekdanji ustavni in vrhovni sodnik, v intervjuju poda ostro oceno stanja ustavne demokracije po štirih letih Golobove vlade. Zobec opozarja na močno utrditev »vladavine omrežij«, ki po svojem delovanju izrazito spominja na madžarski »postkomunistični mafijski državni« model, kot ga je v svoji knjigi opisal Bálint Magyar. Posebej izpostavlja globoko zakoreninjeno korupcijo, ki je zavestno erodirala temelje pravne države, podredila ključne institucije in omogočila sistematično politično zaščito vplivnih akterjev v sodstvu. Kritizira rezultatsko sojenje na ustavnem sodišču ter vlogo osrednjih medijev kot provladne propagande. Novonastajajoči vladi namenja en sam ključni nasvet: brezkompromisen obračun s korupcijo kot edino trdno podlago za ponovno vzpostavitev pravne države.
DEMOKRACIJA: Gospod Zobec, že leta 2018 ste v intervjuju za Demokracijo izpostavili knjigo Bálinta Magyarja o madžarski »postkomunistični mafijski državi«. Danes je Viktor Orbán po 16 letih poražen, sistem pa se pod Petrom Magyarjem temeljito pretresa. Kako v luči tega vidite slovensko diagnozo? Se je v času Golobovega mandata »vladavina omrežij« še bolj utrdila ali madžarski primer dokazuje, da so tudi takšni sistemi ranljivi?
Jan Zobec: Golob et consortes so si podredili ključne institucije ustavne demokracije. Omrežje, ki so ga v teh letih nadgradili in utrdili že na temeljih vzporednega mehanizma, kot je razčlenjen v istoimenskem delu Rada Pezdirja, močno spominja na sociologijo delovanja Orbanovega režima, opisano v omenjenem delu. Posledično zaostajamo v vseh pogledih, po kupni moči nas prehiteva celo Hrvaška, po stopnji zaznave korupcije pa smo ob boku Ruande, Bocvane in Katarja; nazadujemo tudi glede demokratičnih standardov in temeljnih svoboščin, blaginja povprečnega Slovenca peša na vseh področjih. Režimi s procesi, podobnimi, kot se dogajajo v Sloveniji, so ranljivi. A to velja le do določene stopnje ustavnodemokratičnega in institucionalnega nazadovanja. Ko ustavna demokracija propade do mere, ko so ugrabljene vse ključne institucije in podsistemi in se država dokončno prevesi v avtoritarno diktaturo tipa Rusije, Belorusije, da ne omenjam Venezuele, je pa pot nazaj skoraj nemogoča – če že, je ta krvava in ne nujno uspešna. Primeri Rusije in Belorusije to dokazujejo.
Ali bo Slovenija kdaj doživela akcijo, podobno »Búrki« (Viharju) na Slovaškem, kjer so zaradi korupcije aretirali vplivne sodnike? Po štirih letih Golobove vlade se zdi, da smo od takšnega »očiščenja« celo dlje kot takrat.
Sodni svet v tej sestavi je ena redkih institucij, ki je režimu ni uspelo instrumentalizirati, in še to le po zaslugi pogumne, odločne in načelne predsednice dr. Urške Kežmah in podpredsednika. Omrežje starih struktur je z upokojitvijo zadnjih štirih predsednikov Vrhovnega sodišča RS in predsednika Višjega sodišča v Ljubljani sicer oslabljeno. A deluje naprej. Korupcija z razsežnostmi, kot so jo razkrili prisluhi, ni mogoča brez sodelovanja ključnih struktur v sodstvu. Zakaj so zadeve Janković kot po pravilu dodeljene predvsem eni sodnici na specializiranem oddelku, tisti, ki po informacijah, ki jih imam, v lanskem letu na tem oddelku ni rešila niti ene same zadeve, medtem ko je imela v vsem letu le deset obravnavnih dni? Zakaj Janković serijsko zmaguje v sodnih postopkih? Zakaj je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani sodnico nezakonito premestil na drugo sodišče, ji odvzel zadeve, med njimi zadevo, v kateri je bilo že odločeno v škodo sina ljubljanskega župana? Zakaj je bila ta zadeva, čeprav je bilo Jankovićevo pravno sredstvo že zavrnjeno in odločba napisana, nezakonito dodeljena drugemu senatu, ki je nato sprejel prvi diametralno nasprotno odločitev? Da je sojenje v zadevah Janković motivirano s političnimi in ne s pravnimi argumenti, je javno priznal sam. Znana je njegova izjava na hrvaški nacionalki, da pred slovenskimi sodišči nikoli ne bo obsojen, ker je politični nasprotnik Janeza Janše. In znan je njegov cinizem, da slovenskemu sodstvu absolutno zaupa. Kaj to pomeni? Pomeni, da zoper njega ne bo obsodilne sodbe, ker se v njegovih zadevah ne sodi po pravu, ampak politično pristransko. Pomeni, da oprostitev ni posledica nedokazanosti ali tega, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, temveč je posledica dejstva, da je politični nasprotnik Janše. Vse to vemo, a nikomur nič. Nobenega postopka. NPU gleda stran, se dela gluhega, tožilstvo prav tako, pravniška združenja in sodniško društvo so gluhi kot kamen, slepi kot proteus in nemi kot riba. Mimogrede, če je odpor do Janše med sodniki tako velik, da njegove nasprotnike oproščajo že na podlagi dejstva, da so njegovi politični nasprotniki – kaj lahko od sodstva pričakuje Janša, ko se znajde v postopkih? Tudi pri nas bi se bilo treba odzvati podobno, kot so se na Slovaškem. A sta morala prej umreti raziskovalni novinar in njegova zaročenka. Po vrnitvi Fica na premierski položaj je boj zoper korupcijo v slovaškem sodstvu pričakovano zamrl. Številni sodni postopki zoper sodnike in domnevnega naročnika umora so obtičali v slepi ulici.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
