Piše: dr. Matevž Tomšič
Že Max Weber je ugotavljal, da je v moderni dobi politika postala poklicna dejavnost, ki ima kljub svojim posebnostim mnoge skupne točke z drugimi poklici. Na tem področju gradijo ljudje kariere, podobno kot v gospodarstvu ali znanosti. To je povsem drugače kot v časih antične Grčije, kjer se je rodila demokratična ureditev, ko so ljudje večino političnih funkcij opravljali volontersko in pro bono. A v nasprotju s tistimi časi, ko je bila politika nadvse čislana dejavnost, saj se je smatralo, da ukvarjanje z njo za državljana ni samo pravica, ampak tudi dolžnost, je dandanes njena podoba povsem drugačen. Politika je prišla na zelo slab glas, tako da včasih delovanje v njej velja že za malone nekaj nespodobnega.
S tem je povezan tudi upad zaupanja v politiko in njene nosilce. Celo v etabliranih demokracijah je to trend, ki traja že več desetletij. Še bolj problematično je stanje v t. i. novih demokracijah, denimo tistih s prostora Srednje v Vzhodne Evrope, kjer je močna dediščina komunističnega avtoritarizma. Tu je bilo zaupanje v (demokratično) politiko že v izhodišču precej nizko. Dogajanje v obdobju t. i. tranzicije pa je situacijo še spremenilo – in to nikakor ne na bolje.
Slab imidž politike je v pretežni meri povezan s pomanjkanjem ali celo odsotnostjo odgovornosti, odzivnosti, kompetentnosti. In pojav t. i. novih obrazov ne prinaša izboljšanja stanja, ampak obratno, prinaša nižanje standardov političnega vedenja in kulture. Malo kje je to tako očitno kot v Sloveniji. Tu vsaka nova vladavina kakšne instantne stranke (sestavljene za potrebe enih samih parlamentarnih volitev) prinese novo degradacijo. Vsaka od njih je v kadrovskem smislu siromašnejša od prejšnje. Višek (bolje rečeno dno) v tem smislu predstavlja aktualna vladavina »svobode«. Že prvotna Golobova vladna garnitura ni bila po imenih in referencah nikakršen presežek. Nove personalne menjave pa so še slabše. Videti je, kot da bi ljudi na ministrske položaje novačili dobesedno na cesti in izbrali tiste, ki prvi pridejo mimo. Očitno je njihov kadrovski bazen plitev kot cestna luža po ne posebej močnem dežju.
Tipičen primer tega je nova ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić. Pred tem je bila poslanka največje vladne stranke, vendar je zanjo malokdo sploh vedel, da je v parlamentu. V javnosti je največ razburjenja povzročilo vprašanje njene izobrazbe, saj je uradno navedla višjo stopnjo izobrazbe, kot jo v resnici ima. Vendar pa to, ali ima visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, sploh ni najpomembnejše. Če bi imela za seboj dosežke, denimo uspešno poslovno kariero na področju kmetovanja, bi bilo vseeno, ali sploh ima diplomo. Vendar omenjena nima nobenih relevantnih referenc za zasedbo ministrskega položaja. Nima ne politične kilometrine, ne vodstvenih izkušenj, ne strokovnih rezultatov. Očitno je edina njena kvalifikacija lojalnost predsedniku vlade.
Koliko vladajočim dejansko (malo) pomeni strokovnost, dokazujejo pri urejanju zadev v zdravstvu. Za resne vsebinske pogovore s strokovnimi združenji s tega področja nimajo časa, zato pa kadarkoli prisluhnejo različnim bleferjem in uličnim nastopačem, kakršen je denimo Jaša Jenull, tretjerazredni režiser, ki je zaslovel kot vodja »petkovih kolesarjev«, sedaj pa si umišlja, da se s svojo druščino lahko meša vse in v vsakogar: med drugim določa zdravnikom, kako naj opravljajo svoje delo.
Vladajoča garnitura je po volilni zmagi leta 2022 razglašala, da bo postavila strokovnost na prvo mesto. A kar se v praksi dogaja, je nasprotje od tega. T. i. depolitizacija, ki jo uvajajo na malone vseh področjih, je na odločevalska mesta naplavila ljudi, podobne prej omenjeni ministrici. Dovolj je, da je nekdo všeč premierju Golobu in njegovemu notranjemu krogu. Ta je v predvolilni kampanji ponavljal, kako »ljudje plešejo«. Sedaj pa lahko plešejo predvsem njemu zvesti diletanti.
