V času SFRJ je bil deveti maj na koledarju vedno zabeležen z rdečim zaznamkom »dan zmage«, kar pomeni, da je ta dan velik praznik. Kot osnovnošolec v to nikoli nisem dvomil. Šele ko sem se kasneje začel podrobneje zanimati za zgodovino, mi je postalo jasno, da je tudi ta dan bolj ali manj le kaplja v morje zgodovinskih ponaredkov titoizma.
Poglejmo natančneje: kapitulacija nacistične Nemčije je bila podpisana že dva dni prej, torej sedmega maja 1945 v Reimsu, dan kasneje pa še v Berlinu. Kapitulacija je začela veljati devetega maja opolnoči, s tem se je druga svetovna vojna vsaj na evropskih tleh uradno končala, čeprav se je nadaljevala v spopadu med ZDA in Japonsko. Na ta dan se je na slovenskih tleh, predala še lokalna nemška posadka, ki jo je vodil Alexander Löhr, partizani pa so vkorakali v prazno Ljubljano, ki je niti ni bilo treba osvobajat, saj so se Nemci iz nje umaknili že prej. Še več: partizani so celo dobili navodilo, naj se glavnih prometnic izogibajo, saj bi tam lahko naleteli na Nemce, ki bi v samoobrambi streljali. Šele ko so izvidniki na Orlah javili, da je Ljubljana prazna, so partizani vkorakali v Ljubljano.
Ta dan je bil seveda za marsikoga prazničen, a za mnoge tudi začetek nove tragedije, ki je sledila po devetem maju. Tretjemajski Narodni odbor za Slovenijo, še poslednji poskus demokratičnega tabora za vzpostavitev povezave z zahodnimi zavezniki, na žalost ni bil uspešen in se je moral umakniti. Zahod je že pred tem naivno popustil – in kasneje to tudi obžaloval – tedanjemu Stalinovemu vazalu Josipu Brozu Titu in dovolil, da je na slovenskih tleh oblast prevzela nova vlada pod vodstvom komunističnega revolucionarja Borisa Kidriča, kateremu so se nedavno priklonili predstavniki SD in v posmeh zgodovinskim dejstvom govorili o pravičnosti in miru. Na slovenskih tleh se je začelo krvavo čiščenje. In nikakor ni šlo zgolj za poboje domobrancev, kot nas skuša prepričati nekoliko popravljena režimska različica zgodovine. Albert Svetina-Erno, tedaj Mačkov pomočnik, je v svojih spominih sam priznal, da so uničevali tudi mnoge podpornike OF, katerih »napaka« je bila zgolj v tem, da so bili premožni, vodilna komunistična struja pa si je zaželela njihovega premoženja. Zato nikakor ne drži sicer uradno zapovedana mitologija, da je šlo pri pobojih za kaznovanje kolaborantov. Če bi šlo res za to, potem bi morali v KPS obračunati tudi med seboj, saj je bila KPS večkrat v španoviji z nacisti, pa tudi njihovimi zavezniki Italijani, ki so po kapitulaciji Mussolinijevega režima brez večjih zadržkov postali novi sodelavci v doseganju revolucionarnih ciljev. Italijansko topništvo je namreč leta 1943 odigralo odločilno vlogo pri uspehu partizanske ofenzive na Dolenjskem ter Kočevskem, ofenziva pa ni bila usmerjena proti okupatorjem, ampak proti domačim nasprotnikom komunizma. Po končanih bojih je sledil še barbarski pokol ranjencev in ujetnikov – kot dokaz, da človeško življenje v komunizmu pač ni vredno nič.
Deveti maj je tudi dan Evrope, pravzaprav rojstni dan Evropske unije, čeprav ni povsem jasno, kdaj je prvotna ideja očetov združene Evrope (ki so bili, mimogrede, kristjani, ki so svojo vero prakticirali in se je niso sramovali) o povezovanju evropskih držav ter narodov (seveda najprej na gospodarskem področju) prešla v idejo o nekakšni evropski naddržavi, kjer bo center določal prioritete članic in kjer bodo vladali apostoli kulturnega marksizma. Dandanes zagotovo ni več malo tistih, ki menijo, da bi morali zgodbo o EU nemudoma končati – čeprav bi verjetno dobro premislili, če se zaradi evropskih sredstev, ki jih dobiva Slovenija, to res splača. Glede na usklajenost datumov zmage proti fašizmu in nastanku nove integracije bi lahko utemeljeno sklepali, da je Evropska unija nastala kot branik pred nastanki novih totalitarnih ideologij. V zadnjih letih je ta ideal močno zatemnjen, ne samo zaradi povsem očitne podpore določenega dela evropske konservativne elite pri naseljevanju muslimanskih priseljencev, pač pa tudi zaradi nemoči globalistične mentalitete, saj se je ob izbruhu pandemije Covid19 jasno pokazalo, da bo morala vsaka država poskrbeti zase. Pokazalo pa se je tudi, da je naivno zaupanje v nekakšno veliko pravičnost Zahoda stalna hiba mnogih demokratično mislečih Slovencev – pa ne samo zaradi tragičnega leta 1945, kjer so pri genocidu slovenske narodne vojske sodelovali tudi Britanci, pač pa tudi zaradi sodobnih nesporazumov, ki se denimo kažejo tudi v primeru medijske hiše Deutsche Welle – torej medijske družbe, ki je še ne tako dolgo nazaj veljala za branik mnogih disidentov s celega sveta, a je sedaj dala prednost tistim, ki svoje psihične težave s preganjavico rešujejo z nekakšnim virtualnim disidentstvom. Tu je vsaj vrhovno sodišče RS nekoliko razbilo aksiom, da novinarji iz kluba 571, ki si za svojega resničnega razrednega sovražnika vedno izbira zgolj tisto, kar je »desno«, ne smejo biti predmet kritike.
Skratka, celo sam moram priznati, da mi ni čisto jasno, kaj naj devetega maja sploh praznujemo. Nekoliko sem zato pokukal na internet in naletel na precej čudaško, že kar pobesnelo razpravo nekoga (podpisuje se kot »don Marko M«, torej gre za anonimneža), ki trdi, da je Evropska unija, pazite, UKRADLA ta datum, ki je v prvi vrsti dan zmage nad nacizmom in fašizmom. Verjetno si nekaj podobnega mislijo tudi vsi tisti biciklisti, ki upogibajo hrbet, pritiskajo navzdol in v tej svoji kidričevski biciklistični drži napovedujejo nove proteste proti vladi, kot da bi se 13. marca letos zgodil nič manj kot državni udar. Priznam, da me včasih kar poprime, da bi kateremu od teh zagnanih bicikel-žurerjev spustil tudi kakšen ventil, a pravzaprav me niti ne mika, da bi se sploh kazal v Ljubljani in se izpostavljal zverinjaku avantgardnega sovraštva, kjer je najbolj pošastno to, da isto mentaliteto, ki so jo izkazovali rdeči rablji pri ujetnikih, sedaj kažejo mnogi, ki so rojeni po letu 1990 in torej nikoli niso okusili resnične podobe socializma, a so vseeno najpametnejši pri svojem vzklikanju parol o domnevno zverinskem kapitalizmu, ki nas menda tako uničuje. Včasih se sprašujem, ali s temi osebki res živim v istem svetu? Le kaj imajo v svojih glavah?
Vsekakor pa bo velika napaka, če bo policija spet pogledala skozi prste in dopustila tovrstne protestniške performanse, ki so zgolj nekoliko karikiran prikaz večno nezadovoljne in uporne mularije, ki ji iz ozadja prišepetavajo svoja gesla vedno eni in isti z davkoplačevalskim denarjem založeni poklicni revolucionarji. Morda pa je prav njihovo rovarjenje dokaz za to, da je nova vlada na pravi poti? Da, če bi imeli normalno demokracijo…
……………..
Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.
V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.
Hvala Vam.
