Piše: dr. Igor Kovač
V letih po pandemiji je ena od modnih besed postala deglobalizacija. Kaj pravzaprav označuje ta pojem, kako ga razumeti? Ali empirija potrjuje, da smo v dobi deglobalizacije? Kaj deglobalizacija pravzaprav pomeni za meddržavne odnose?
Če gobalizacijo definiramo kot povečevanje čezmejnih ekonomskih in družbenih interakcij, potem je deglobalizacija proces zmanjševanja le-teh. Ker družbene interakcije težko merimo, globalizacijo po navadi povezujemo z ekonomskimi spremenljivkami. Tri standardne so: število in obseg mednarodnih transakcij, količina tujih neposrednih investicij (TNI) in količina mednarodne trgovine. Če se vrednosti teh spremenljivk povečujejo, poteka proces globalizacije, če se zmanjšujejo, pa proces deglobalizacije. Vrednosti spremenljivk pa zadnja leta kažejo nejasno sliko. Število in količina transakcij se povečuje, količina TNI pa se zmanjšuje. Odstotek mednarodne trgovine globalnega BDP stagnira. Slednje že približno desetletje. Rezultati tako niso enoznačni in botrujejo dejstvu, da so nekateri začeli govoriti o »slowbalisation«. Izraz v nasprotju z deglobalizacijo označuje samo upočasnjevanje procesa globalializacije.
Če vrednosti mednarodne trgovine pogledamo ne samo v absolutnih številkah, pač pa skozi perspektivo omrežij, vidimo, da so se oblikovali trgovinski bloki – EU, transatlantski in avtoritarni okoli Kitajske. Slednje pomeni, da so države v ekonomskih odnosih začele upoštevati dimenzijo varnosti. Tako ne gre za obrat v procesu, pač pa za njegovo dopolnitev. Tako kot je politična odločitev izoblikovala proces globalizacije, je politična odločitev tudi počelo spremembe tega procesa. Ideje, ki pojasnjujejo interakcijo med različnimi dejavniki moči (vojaška, ekonomska, politična, kulturna), znova prihajajo v ospredje. Koncepti kot sta velestrategija in državništvo (statecraft), so tisti, ki imajo največjo razlagalno in uporabno moč. Sam menim, da ta interakcija ni nekaj novega, pač pa jo je obdobje po koncu hladne vojne v javnem prostoru postavilo na stran. Zato so prispodobni naslovi in izjave, kot sta na primer »vrnitev geopolitike« ali »vrnitev zgodovine in konec sanj«, zavajajoči. Harmonije nikoli ni bilo. Ideje, ki spadajo v košaro komercialnega liberalizma (povečana ekonomska interakcija in integracija generira manjšo možnost konflikta), so namreč ne samo neustrezne, pač pa empirično napačne. Lep primer je zbliževanje ZDA in Sovjetske zveze v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je mednarodna trgovina stagnirala. Nasprotno pa smo bili v dveh desetletjih po koncu hladne vojne priča eksploziji mednarodne trgovine ter povečanju števila konfliktov in zaostrovanja med velesilami. Zmotno je enačiti stabilnost unipolarnega sveta z njegovim mirom. In zmotna je predpostavka, da je ekonomija glavna uravnilovka ali prvi pogoj vsega drugega.
Ne gre torej za proces deglobalizacije, pač pa za interakcijo varnostnih ter ekonomskih ciljev in interesov. Ne gre za regionalizacijo in lokalizacijo ekonomije, pač pa za preudarnost pri odločanju o slednjem. Nemogoče si je namreč zamisliti deglobalizacijo na področju polprevodniške industrije, kjer je v celi vrednostni verigi kar 60 nevralgičnih točk, kjer je ponudnik storitve, produkta ali surovine na vsem svetu samo eden. Nivo ekonomskega ločevanja med velesilami in odmika od globalizacije bo specifičen za vsako ekonomsko nišo. Posledično so tudi ocene o vplivu tega procesa na svetovni BDP zelo različne, saj se, odvisno od scenarija, gibljejo od 0,2 odstotka do 12 odstotkov.
A z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je pred nami obdobje naraščajočih obrestnih mer, višje inflacije, demografskih težav, trgovinskih blokov in manjšega prenosa znanja. Sam bi to poimenoval kot globalizacijsko recesijo. V takem okolju bodo uspevale entitete, ki bodo produktivne in inovativne. Konkurenčnost ni temeljni koncept za to prihajajoče obdobje.
Menim, da na globalizacijsko recesijo EU ni dovolj pripravljena. V to obdobje vstopamo s podjetij iz 20. stoletja (premalo inovativnih zakonskih podjetij), ki uporabljajo tehnologijo 19. stoletja (motor) in jih vodijo ideje 18. stoletja (merkantilizem). Evropska investicijska banka je v poročilu ugotovila, da bodo podjetja v EU za 19 odstotkov manj inovativna kot podjetja v ZDA. Med drugim je razlog za to v pretirani evropski regulativi. Kot pravi pregovor: ZDA inovira, Kitajska replicira, Evropa regulira. V zadnjih 20 letih je bila produktivnost ZDA dvakratna tiste v EU. Zato je za EU ključno, da vzpostavi funkcionalen enotni trg, ki bo obsegal tudi storitve, in kreira unijo kapitalskih trgov.
