15.5 C
Ljubljana
sreda, 17 avgusta, 2022

Dan državnosti in dve različni paradigmi

Piše: Metod Berlec

V soboto, 25. junija, je dan državnosti, slovenski državni praznik, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Republika Slovenija uradno postala samostojna, neodvisna in suverena evropska država. Na ta dan sta bili v takratni prvi demokratično izvoljeni skupščini sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Naslednji dan, 26. junija 1991, je na Trgu republike v Ljubljani, v senci premikov tankovskih kolon jugoslovanske armade na Primorskem in preletov vojaških letal nad slovensko prestolnico, sledila še slavnostna razglasitev samostojnosti in neodvisnosti novonastale države. Naslednji dan, v zgodnjih jutranjih urah, se je začela vojaška agresija zvezne Jugoslovanske armade na Slovenijo …

To je bil čas, ko je Republiko Slovenijo vodila koalicija Demos pod vodstvom Jožeta Pučnika (predsednik t. i. izvršnega sveta oziroma Demosove vlade je bil Lojze Peterle), ki je za svoj temeljni program vzela Majniško deklaracijo 1989. Ta je v prvi točki sporočala, da Slovenci »hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda«. V drugi točki je sporočala, da bomo »kot suverena država samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope«. V tretji točki pa je deklaracija pojasnjevala, da bo »slovenska država utemeljena na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem« in »družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije«. Lani, tri desetletja kasneje, je državo spet vodila desnosredinska garnitura, ki politično izhaja iz Demosa in pod vodstvom Janeza Janše vidi demokratizacijo ter osamosvojitev od leta 1987 do leta 1992 kot nekaj »svetega«, kot »vrednotno središče naroda«. Janša: »V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori slovenskega narodnega in tudi že državljanskega občestva prijeli za vsako razpoložljivo orožje ter se skupaj s civilno obrambo uprli peti tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda v narod z lastno državo.«

Danes, 31 let po nastanku samostojne in neodvisne slovenske države, imamo na oblasti politično garnituro, katere botri so pred dobrimi tremi desetletji podpisovali Temeljno listino Slovenije 1989, ki jo je Republiška konferenca SZDL Slovenije sprejela 27. junija 1989, v kateri so zatrjevali, da bodo živeli »samo v taki Jugoslaviji, v kateri bo zagotovljena suverenost ter trajna in neodtujljiva pravica do samoodločbe narodov, enakopravnost vseh narodnosti in manjšin, ki bo spoštovala in varovala različnost vseh, kjer bomo pomembne skupne zadeve urejali po načelu soglasja, in samo v takem samoupravnem socializmu, kjer bodo zahteve te listine v celoti upoštevane«. S svojimi podpisi so se predlagatelji in podpisniki te listine zavezali, da bodo vztrajali pri njenih načelih. »Obvezujemo vse v Socialistični republiki Sloveniji, ki jim je podeljena legalna moč, da pri ustavnih reformah ter pri vsem političnem delovanju v Sloveniji in v SFR Jugoslaviji uveljavljajo to skupno ljudsko voljo.« Skratka, šlo je za listino, platformo, ki so jo podpisovali predstavniki in podporniki enopartijskega, totalitarnega komunističnega sistema, ki je v tistih časih postopoma odhajal na smetišče zgodovine. Tako kot je odšla tudi ta listina, ki je vsebinsko ostala še v okvirih takratne socialistične Jugoslavije. Zgodovinsko gledano je z osamosvojitvijo Slovenije zmagala Majniška deklaracija 1989, a vzvodi realne moči so s pomočjo t. i. vzporednega mehanizma globoke države, o katerih v svoji knjigi piše ekonomist Rado Pezdir, ostali v veliki meri nedotaknjeni. To so pokazale zadnje državnozborske volitve, ki so s pomočjo dominantnih levičarskih medijev prinesle zmago Gibanju Svoboda, ki je bilo ustanovljeno šele v začetku tega leta.

In tako, kot so bili pred dobrimi tremi desetletji politični predstavniki komunistične nomenklature intimno še vedno navezani na Jugoslavijo, so danes njihovi politični nasledniki intimno navezani na Moskvo. Zato v Bruslju uradno prisegajo na EU in NATO ter izrekajo podporo napadeni Ukrajini, doma pa njihovi politični botri pod krinko nekakšnega mirovništva vse bolj odkrito navijajo za agresorsko Putinovo Rusko federacijo. Se pravi, da vse bolj vidno predstavljajo trojanskega konja znotraj EU in zveze NATO …

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine