9.5 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Damnatio memoriae ali Še pomnite tovariši…

V Sovjetski zvezi so z uradnih fotografij skrbno odstranjevali vse funkcionarje, ki so pregrešili zoper režim ali kako drugače zašli v nemilost. Postopek je bil dokaj zahteven, saj je bilo treba za “izginulim” skrbno doslikati ozadje in izdelek predstaviti kot neovrgljivo novo resnico.

 

Danes bi bil s pomočjo Photoshopa ta način “zgodovinopisja” veliko lažji in dostopen tudi amaterjem, vendar se ne obnese več, ker je ohranjenega preveč raznolikega dokumentarnega gradiva. Enak učinek je zato mogoče doseči le s pravilnim izborom fotografij, čemur smo bili priča v predbožični številki Dela, posvečeni začetku naše samostojnosti. Še pomnite tovariši, če se prav spominjam, pa je bila nedeljska radijska oddaja, s katero je oblast dolga leta uspešno gojila partijsko mitologijo in z njo obremenjevala naše možgane. Oboje torej z resnično zgodovino nima ničesar skupnega.

Zakaj gre? V burnih časih političnega preigravanja in želji levice po vrnitvi na oblast, ja treba pripraviti tudi ideološke temelje za tak podvig. Ker je veliko ljudi premladih, da bi lahko podoživeli čas priprav na referendum o osamosvojitvi Slovenije, drugi polovici prebivalstva pa očitno že nekoliko peša spomin, je sedaj primeren trenutek za zgodovinski obrat v levo. Dejstva pri tem niso pomembna. Treba je le pokazati, da je bila iniciativa za odcep od Jugoslavije v celoti na strani zdravih levih sil, ki so se uprle Miloševiču in protestno zapustile beograjsko sejo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Škoda, da so pri Delu izpustili ganljivo sliko objokane Sonje Lokar, ki se ni mogla prav posloviti od svojih srbskih partijskih tovarišev. Velike fotografije in intervjuji s Spomenko Hribar, Jožefom Školčem in Viko Potočnik kažejo, da naj bi vsi trije odigrali pomembno, če ne že odločilno vlogo pri osamosvajanju. Školč naj bi si celo nakopal nekaj sovražnikov in trpel zaradi svoje pokončnosti. Ker pa čisto brez Jožeta Pučnika vseeno ni šlo, so uredniki zaigrali na njegovo domnevno spravljivost in nasprotovanje kakršni koli ostri nastrojenosti proti komunistom. Oprli so se na pričevanje njegovega sodelavca in tajnika SDS, ki se je pozneje razšel z lastno stranko. Tudi ostale pričevalce so pri Delu skrbno izbrali iz levičarskih vrst in sem in tja dodali še koga bolj nevtralnega, za katerega so vedeli, da ne bo povedal ničesar bistvenega.

Nekoliko preseneča izjava diplomata Vojka Volka, da naj bi prav slovenska diaspora v Argentini, Kanadi in ZDA najbolj zavirala naš odhod iz skupne južno balkanske države. Vedno sem bil prepričan prav o nasprotnem. Očitno sem torej živel v hudi zmoti. Spomenka Hribar je priložnost izrabila za nov napad na sedanjo vlado, ki naj bi nas vlekla v objem najbolj temnih sil Evrope. Premier naj bi si vztrajno, brez skrupulov in brezobzirno podrejal vse od javnih ustanov, medijev, kulture, vojske, policije, sodstva itd., medtem ko naivni predsednik Borut Pahor to grozo le nemo opazuje. Morda se je celo tudi sam že včlanil v premierjevo stranko. Pravzaprav je Hribarjeva v svojem intervjuju morala omeniti tudi Janeza Janšo kot enega od protagonistov našega osamosvajanja. Ni ga sicer razglasila za tretjerazrednega politika kot je to nekaj dni prej pred televizijskimi kamerami storil njen soprog, vseeno pa ga sovraži iz vsega srca in ima za najbolj negativno osebo. Temu primerno so tudi uredniki izpustili vsako poročanje o množičnih demonstracijah pred vojaškim sodiščem, kjer so sodili Janši, Borštnarju, Tasiču in Zavrlu, s katerimi se je v resnici vse začelo. Treba je reči, da so po usodnem referendumu in napadu JLA prav Janez Janša, Igor Bavčar in Tone Krkovič – o slednjem razumljivo ni besede – dejansko nosili svojo glavo na prodaj, precej drugače od Spomenke, Školča in drugih, ki so na varnem trepetali na razplet dogajanja, pripravljeni, da podprejo zmagovalca. Janšo najdemo zato brez navedbe na eni sami skupinski fotografiji, posneti ob proslavljanju referendumske zmage. Delovi novinarji niso pozabili niti očitno nepogrešljive vloge Milana Kučana, za katerega sicer vemo, da mu osamosvojitev ni bila pri srcu in si je puščal odprta vrata, če bi se vse vendarle končalo drugače in bi nas Jugo armada “tepihovala”, kot se je pozneje slikovito izrazil vrhovni sodnik Branko Masleša. Zato zdaj tudi njega levičarji prodajajo za enega očetov mlade slovenske države.

Facit vsega je, da naj bi levica pri nas vedno delovala v korist demokracije. Znani pisunski renegat Janez Markeš, ki pri Delu predano služi globoki državi in natipka vse, kar od njega želijo drugi, je šel v svoji kolumni še korak dlje. Sedanjo situacijo je primerjal z dogodki izpred tridesetih let in ugotovil, da je tako imenovana Koalicija ustavnega loka s Karlom Erjavcem na čelu Demos sedanjega časa. Od kod mu ta bistroumnost, seveda ni povedal. Zato ni jasno, čemu naj bi bile v njej zbrane izrazito leve in jugonostalgične stranke bolj demokratične od Janševe legitimne desnosredinske vlade. Še pomnite tovariši…

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine