0.2 C
Ljubljana
četrtek, 15 aprila, 2021

Covid-45: Virusi krojijo volitve zavoljo Tragedije ob Rinži

Polna ambulanta v času pandemije. Končno se le primaja debelušna sestra in gromoglasno vpraša: »Ali je kdo za EKG?« Pričaka jo gromovit enoglasen odgovor: »Ne, mi smo vsi za KPS in LMŠ!«

 

Wuhan nedvomno ima svoje laboratorije biološkega orožja, netopirske tržnice, industrijske piščančje farme in obiske ameriških vojakov. Čeravno že piščanci čivkajo o poglavitnem zavezniku covida-19 med njimi, dandanes o vsem odloča vojna vseh vojn za ameriški beli hišni predsedniški stolček. Prva žrtev vsake vojne pa je resnica. Čeravno je Xi največ zaslužil s pandemijo, utegne priti prav izkušnja z najbolj smrtonosno pandemijo vseh časov, ki jo je povzročil slovenski covid-45. Resda je covid-19 okužil več življa, covid-45 pa je vseeno pobil in mučil več žrtev, pri čemer oba nepridiprava še nadalje opravljata svojo zloveščo raboto, tako da končni seštevek še narašča. Začelo se je s Finžgarjevo kaplansko Tragedijo ob Rinži, ki opredeljuje slovensko politiko tako kot sicilijanska Cosa Nostra odloča v rimskem parlamentu. Slovenska usoda se ne odloča v Beli Ljubljani, temveč v senci kočevskih pragozdov šumečih od trpljenja mučenih brezimnih žrtev mnogoterih pokolenj.

Slovenijo seveda ne pesti zgolj pordečeni kronani virus, kot ga prenašajo netopirji in piščanci, temveč predvsem brezbarvni Mačkov virus covid-45. Žal ima liberalno rdeči Mačkov del slovenske politike tradicionalno težave z matematiko. Princ Turjačan si je znal na Kočevskem ustvariti vojvodini znotraj vojvodine Kranjske kot državo v državi podobno Liechtensteinu, kljub opozorilom grofa Hohenwarta pa ni znal izračunati, da demokratične volitve po Pomladi narodov dajejo prednost številčnejšim govorcem slovanskih jezikov. Enako usodno računsko napako je zagrešil njegov šef, naš presvetli bradati cesar, ki je slišal na ime Franc Jožef. Matematika ni bila najboljša stran niti Franu Levstiku, zato je šla njegova matura po vodi, medtem ko jo je njegov tehniško bolj podkovani dedič Cankar zvozil precej bolje, čeravno so oba dajali maligani. Maček, Kidrič in Kardelj so pridno obiskovali moskovske tečaje, kjer so jim zabičali, da morajo po prevzemu oblasti po sovjetskem zgledu poonegaviti nekaj milijonov sodržavljanov, prav toliko pa jih spraviti za rešetke. Ko so po zmagi začeli z delom, seveda niso znali preračunati, da je Sovjetov stokrat več kot Slovencev, zato so se trudili doseči enako število zmetanih v nekdaj Turjaška kočevska brezna in prav toliko zaprtih v okoliška taborišča. Vodilni član SAZU Kardelj je sicer za zunanje politične terjatve uporabljal ekspertne račune ob Vegi in Plemlju poglavitnega domačega matematika Iva Laha z Menešije, vendar ni upošteval Lahovih računov med metanjem v jame, kamor je mimogrede pospravil kar nekaj Lahovih nečakov. V obupu, ker ni mogel najti dovolj domače robe za v fojbe, se je Kardeljev svak Maček lotil še mimoidočih Jugoslovanov, kljub temu pa nikakor ni mogel doseči števila ugonabljanih, ko so mu ga zabičali Sovjeti. Šef SAZU Kidrič je vendarle svoj čas nekoliko pogledal onstran vrat univerze, zato se mu je počasi začelo svitati, da mora biti s to matematiko nekaj hudo narobe, saj vseh Slovencev skupaj ni bilo toliko, kot naj bi jih zmetali v jame po Sovjetskem zgledu. Zato so se vrli mladci raje lotili rušenja cerkev in gradov, da jed Maček dobil dovolj priliva v svoje zavidanja vredne zbirke starin. Iz prepolnih kočevskih brezen je že itak tako smrdelo, da je bila pitna voda samo še sanjska želja. Ker so tako po Sloveniji kot po Ameriki pridno krožile zgodbe o vrlih mladcih, ko so pobegnili iz gulagov Kočevske Reke izgubljeno tavajoč ob reki Kolpi ali o na videz ubitih župnikih skrbečih za krave na Zaprtem območju, sem bil dolgo mnenja, da se je Maček samo delal, da ljudi meče v brezna, v resnici pa jih je raje vpregel v suženjsko brezimno delo v svojem Peskovniku, podobno kot so domala pol tisočletja prej med požigane protestantske knjige raje podtaknili kakšno staro krpo, da je bilo dima še več za oprezujoče firbce, strahotno drage v usnje vezane knjige pa so raje spravili za domov. Nihče si ne bi mislil, da je lahko kdo tako nespameten, da si privošči množično moritev svojih lastnih sužnjev. Sčasoma pa sem le moral priznati, da je Maček ušpičil prav to: razpredel je krvoželjni virus, ko ga je ustavila komaj pomanjkljiva matematična podkovanost krvnikov, ki jim je vse prekmalu zmanjkalo žrtev za doseganje Sovjetskega bonusa medtem ko je odmevala pesem o slovitih sinovih slovenski mater: »Druže Tito, ljubičice bela… ako kaže i Kardelje, radit ćemo sve nedelje!«. Dodaten ljubljanski županski srbski refren: »Jankoviću druže Marko, ti si naše sunce žarko!« so medtem že poslali tja, kjer ni muh.

Maček je bil pol stoletja pravi blagoslov za Kočevsko: tiste, ki jih ni ubil ali zaprl, je zaposlil kot špiclje pri UDBI, tako da je bilo denarja kot pleve. Slovenija je bila gosteje posejana z špijoni kot druge države, gostota ovaduhov na Kočevskem pa je še za nekajkrat presegala že itak visoko slovensko področje. Problem je seveda nastal ob osamosvojitvi, ko je Maček kar čez noč nehal plačevati svoje špiclje, le-ti pa razen vohljanja niso znali ničesar drugega, tako da je kočevsko gospodarstvo bankrotiralo kot bi mignil. Lokalni tožilci in sodniki so še vedno prejemali astronomske dodatke, da bi ja ne postavili pred sodišče morilcev iz željnskih jam, mučiteljev z okoliških gulagov in rušiteljev lokalnih cerkva med katerimi jed ona v Ajblju padla celo leta 1956 na očeh komaj rojenemu brigadirju Krkoviču par metrov nižje, čeravno so domači vrabci že dolgo čivkali imena krivcev. Celo poglavitna lokalna panoga lokalne UDBE, preprodaja mamil in njihovo betoniranje v kemijskih tovarnah, je z Mačkovim pogrebom opešala, čeravno so nadobudneži še premogli dovolj cvenka, da so počili mojega prijatelja fizika Janka Jamnika, ki jim je neprevidno skušal stopiti na dolge prste. Seveda so obdolžili nič hudega slutečega Milka zaradi njegovega članstva v napačni stranki, a se zadeva ni izšla tako gladko kot pri umoru opice, po kateri so taisti počili še njenega lastnika Iveka, ker se je odločil za ustanovitev lastne stranke. Dobro leto za Ivekom pač je šel rakom žvižgat dobro leto pred Mačkom, nadaljnji slovenski politični umori vključno z Jamnikovim pa ne potekajo več tako gladko kot v starih dobrih časih.

Maček je bil bog in batina, čeravno je Kocbek opisal njegov beg pred Lahi v napol obutih škornjih z izgubljenim svakom Kardeljem brez očal v grmovju vred, kar se je Kardeljevemu soimenjaku Kocbeku dodobra otepalo v strahu in pogumu. Ker so bili njega dni vsi šefi na K (Kardelj, Kavčič, Kidrič…) je Kocbeku kar dobro kazalo, pa ga je fantalin takole biksal.

Kljub slabim računskim potencialom je prevzetni Maček rad špilal princa Turjaškega po Kočevskem in svojim delavcem tam ponujal stoletja staro vino nakradeno po razlaščenih gradovih. Delavci so se zgolj previdno kremžili nad ponujeno kislico, zato jih je Maček med smehom zavračal: »Kaj boš ti kmet vedel, kaj je dobro vino!« Da bi se dokopal Turjaških zakladov za svoje zbirke starin je dal njihov rahlo poškodovani kočevski grad zmleti v prah za tlakovanje cest, njihovih src v lokalni cerkvi sv. Jerneja pa se raje ni lotil brez haska, pač zahtevajoč protiusluge. Vsekakor je močno prekosil Jacka Razparača, namesto notranjih organov poonegavljenih žensk pa je raje zbiral starine. Ni ga bilo junaka, ki bi se lahko kosal z mednarodnim herojem Mačkom. Njega, ki kriv moritve je velike, kri po Željnah krohotaje prelita napolnila bi Kočevko jezero. Ni ga bilo, in ga ne bo. Nebo.

Neznanje računstva je nato kot cokla težilo razvoj povojnega gospodarstva na sočni sončni strani Alp, potem ko se je Kardelj osnov svoje kmetijske politike naučil iz treh cvetličnih lončkov na oknu svoje matere. Seveda je obnašanje tamkajšnjih cvetlic zmotno prenesel na nekajkrat širša področja slovenskih njiv v svojevrstni samoupravni polomiji. Njegov duhovni dedič Pisani Tišlar je imel neprestano cvek pri fiziki, profesor matematike Kodi pa ga je takole preroško pobaral ob koncu zaključnega letnika na lesarski: »Poslušaj, Šarc, če zdaj jaz tebi danes zaokrožim oceno iz matematike (torej špičasti cvek spremenim v bolj okroglo dvojko), boš ti jutri meni solil pamet iz parlamenta!« Vsi so se pomenljivo režali, in učiteljeve besede so meso postale. Edini vidni računski dosežek Hišnikovega klovna Pisančka je bil seštevalni preblisk, ko je vendarle seštel, da ima pod palcem pol manj poslancev od svojega desnega tekmeca, nakar je v nenadnem matematičnem razsvetljenju vzel slovo od vlade. O sveta preproščina!

Pisančkov predhodnik Maček je bil računsko nepismen, a vendarle nadvse zvit: »Če bom pobil in pozaprl dovolj desnih, jih bo ostalo premalo, da bi mojo sodrgo preglasovali, če, bog ne daj, kdaj spet pride do demokratičnih volitev!« si je premeteno mislil pod samoupravne brke svaka Kardelja, ki so sledili degradaciji brad Marsa, Engelsa, Leninovega in Castrovega kozjega fiksa, do uboge pare Stalina, ki je prav tako premogel le še brke. Spet pa je bil to zgolj račun brez krčmarja. Medtem ko so emancipirane levičarke pridno delale abortuse kot bi mignil, so se desničarke množile kot za stavo in kmalu z nadobudnim naraščajem postavile na laž Mačkova preračunljiva predvidevanja. Vsaka palica ima pač dva konca, tudi Mačkova.

Strah je seveda ostal, saj je moj stric pisatelj Ladislav Kiauta vedno pobegnil iz dnevne sobe s televizijo, če se je na ekranu slučajno zablestela Mačkova mogočna postava izza koša ali hokejskega gola. Ladko je pač vedel s kom ni češenj za zobati kot prvoborec Golega Otoka od koder ga je rešila zgolj njegova lastnoročna organizacija prvovrstnega otoškega pevskega zbora. Nakar so ga stražarji velikega sina slovenske matere Tita postavili na obalo in mu pokazali zgolj v kateri smeri leži Ljubljana: ko se je tam povsem shujšan in razcapan znašel po dolgem pešačenju, se je nemudoma oglasil v Mačkovi pisarni zvedavo trdeč, da ne ve zakaj je bil zaprt. Maček pa se je pridušal: »O tem boš pač tiho molčal!« Vse je bilo strah, do smrti se niso zapili zgolj klavci iz kočevskih brezen, temveč celo vozniki njihovih tovornjakov polnih z žicami povezanih žrtev. Alkohol pač potopi vse srbi, v zatrtih prsih up kali. Moj učenec sedanji kočevski župan, prav tako Vlado, je moral mirno požreti dolgoletna pojasnila svojega očeta, da v Kočevski Reki pač asfaltira ceste ali karkoli podobnega, saj je Maček zapovedal vsepričujoči strah in skrivnost. Vsi so vedeli in tiho molče gledali vstran.

Ko so vrata zaprtega območja Mačkovega peskovnika vendarle nekoliko odškrnili, je bilo pravzaprav nadvse hecno. Z gorenjskim župnikom Ivanom hecnega priimka Potrebuješ sva pogosto tarokirala, zato je nas Američane pobaral, naj mu pomagamo izpeljati prve povojne pol stoletja zapoznele maše kar v nekdanji komunistični sejni dvorani Kočevske Reke. Pritovorili smo par Marijinih kipcev in maša se je svečano začela. V prvih vrstah so bile sosede prezgodaj preminulega poslanca Bogomirja Špiletiča, ki so živele na nekoliko bolj odprtem delu območja Kočevske reke v vaseh Morava in Štalcerji, tako da so znale vsaj približno odgovarjati župnikovim napevom, kar je bilo izborno, saj mašnika niti ni odlikoval posebno znamenit posluh. Za njimi so sedeli domačini, ki so se teh ritualov zgolj medlo spominjali izza predvojnih let. Zadnje vrste večinoma polne stojišč pa so, šala vseh šal, zasedli domači Muslimani in zvedavo opazovali novosti. Kočevska Reka je bila njega dni, pred sodobnimi valovi migrantov, najsevernejša islamska enklava. Seveda je Maček v Kočevsko Reko najraje uvažal Bosance, saj so ti nadvse pridno delali in niso imeli komu prišepetavati, kaj pravzaprav počno z vsemi tistimi zaporniki okoli Kočevja. Seveda že dolgo niso bili zaresni Muslimani, saj pred graditvijo ljubljanske molilnice nikakršne mošeje ni bilo na spregled. Svoje islamske tradicije so tako ohranjali predvsem z imeni svojega naraščaja, kjer so se bohotile Fatime, Amarji in Lejle, da sec je kar blestelo. V Kočevski Reki je pač vladalo posebno vzdušje, saj nihče ni zaklepal hiš na območju kamor tujčeva noga ni imela pristopa, so se pa vsi vedno udeleževali vseh lokalnih dogodkov; manjkati je namreč pomenilo, da nisi na liniji in zatorej zrel za Mačkov odstrel. Lokalni Muslimani so seveda slišali, da v Sloveniji prihaja do osamosvojitvenih samosvojih sprememb, ki bodo bržkone načela tudi njihovo gulag enklavo, za vsak slučaj pa si niso upali manjkati na maši, saj se jim je zdelo, da gre za nekakšen novodobni politični miting Mačkovih dedičev. Tako so množično stali v zadnjih vrstah prve mesece maševanja v Kočevski Reki, morda pridušeno vzporedno žlobudrajoč svoje islamske molitve, saj je navada pač železna srajca in so zategadelj pač menili, da je udeležba obvezna. Sveta preproščina! Mačka sicer zadnje čase ni bilo na spregled, a njegove mogočne sence polne legend ni bilo mogoče zasenčiti. Še zlasti zato ne, ker vedno znova dobiva mlade. Tu je že njegov bujni naraščaj slabo podkovan v matematiki, ki vneto pripravlja obojestranske fojbe pod geslom »Nasvidenje po naslednji vojni!«

Ko smo Američani muzajoč se opazovali pridne Muslimane v zalednih katoliških mašnih vrstah Kočevske Reke, dejansko nismo vedeli, ali bi se jokali ali smejali pretresljivi patetiki tragedije poteptanega človeškega ponosa. Pod stropom nad dišavami župnikovih kadil pa je migotala zlovešča Mačkova senca, češ: »Nikar se ne veselite prezgodaj, s svakom Kardeljem vas znova obiščeva še prej, kot si morda mislite. V fojbah pa se je z leti nabralo še kar nekaj prostora za vaše one…«

Poglavitna slovenska cokla nikakor ni nevidni kronasti virus, temveč slejkoprej nekronani nalezljivo virusni vojvoda Maček. V posmeh Finžgarjevi kaplanski Tragediji ob Rinži je nazadnje mijavkal prav v Finžgarjevem Trnovem kadar ni lovil starin in divjačine po kočevskih gozdovih ob tragični Rinži. Bil je visokorasel junak, večni podpredsednik vseh lokalnih terorističnih organizacij, njegov zadnji spomenik pa se vedno znova bohoti na Kočevskem, dobesedno in v prenesenem pomenu. Kočevarji so in bodo odločali o slovenskih usodah za vekomaj, podobno kot enako južni sosedje Sicilijanci določajo smernice na Kvirinalskem griču.

Viruse, ki občasno napadajo Slovence, prenašajo poleg Mačkov, netopirjev in piščancev predvsem periodični vetrovi bučeči iz nasprotnih si smeri. Najbolj hecna slovenska navada minulega stoletja je zato periodično skakanje od gospodarjevih bičev z Dunaja v Berlin, od tam v Beograd in nato znova v berlinski Bruselj po sistemu BBB. Vsakih par ducatov let se upogljivi slovenski hrbet podvrže novemu gospodarju poln praznega upanja na milejše bičanje. Navidezno znajo biti nekateri bučeči biči rdeči, drugi pač bolj črni, a podložna slovenska pleča krvavijo vedno enako rdeče. Še najbolj paše, če gospodar vihti bič čim bolj od daleč, saj jih potem fašemo po ruti nekoliko manj boleče. Bližnji biči sistema ali bomo Rusi ali pa Prusi so za staro šaro, nova biča na izbiro sta predvsem v Pekingu in Washingtonu, eden pač z bolj rdečo izbiro, drugi pa ravno nasprotno. Kako naj se odločimo: za poševne oči »spet ta riž« ali raje za kavbojske Jenki filme onstran velike modre luže? Če si Slovenci pač že ne znamo gospodariti sami, kar bilo seveda zdaleč najbolj slastno ob morebitni pomoči čeških slovanskih rojakov iz Plečnikove Prage s katerimi si z izjemo zavožene slovenske lustracije že od nekdaj delimo podobne probleme z njihovimi rešitvami vred.

Po zavoženi Bučarjevi lustraciji med Slovenci pač neovirano razsaja virus covid-45; ne prenašajo ga ne netopirji, ne Kitajci, ne piščanci, temveč Mački. Mogočna Mačkova pandemija je inficirala večino Slovencev potem ko je desničarje mučil in metal v jame kot žrtve, je levičarjem zavdal povsem enako, le da jih je v duhu pohabljene puščal onstran ograj svojih gulagov in množičnih jamskih grobišč kot rablje. Maček je dobro znal priskrbeti žrtvam in rabljem povsem enako usodo: večno sovraštvo »Joj, kam bi del!« Mačkov covid-45 žal zaenkrat ni ozdravljiv, čeprav se dela na ustrezni vakcini. Zanj ne pomaga ne distanciranje poldrugi meter in čez, ne maske, ne ventilatorji, ne eksorcizmi. Kdor ga faše, se ga ne znebi zlahka, niti pod razno. Ozdravi ga lahko le zgodovinska resnica, denimo pod taktirko ministrice Helene, saj njen dedek ni poslušal ukaza Mačkovega predhodnika na položaju kočenskega vojvode za kočevsko invazijo na Brežice in Krško. Bolniki obeh sprtih političnih polov nujno potrebujejo zdravil, saj se je njihov virus zanesel že v mojo domačo ZDA, ki je bila pred Melanijino osvojitvijo Bele Barake tozadevno imuna, razen par dni pred in po predsedniških volitvah vsako četrto leto. Prva žrtev vojne je vedno resnica, še posebej med bojevitim razsajanjem virusa covid-45, ki ugonablja svoje bolnike že tako neskončno dolgo, da so mnogi že pozabili, kaj pravzaprav zamerijo svojim političnim osovraženim nasprotnikom. Desne teži, ker so jim oboleli zmetali svojce v brezna, leve muči vest ob strahu, da bi jih utegnila doleteti podobna maščevalna usoda. Prav ta obojestranska obojestrankarska bolezen je bila namen Stalinista Mačka: držati v šahu obe strani. Še kako se mu je posrečilo! Obstaja ena sama rešitev: Mačka je treba promovirati za v Guinnessovo knjigo rekordov, kot daleč najbolj krvavega morilca vseh časov, ki je v parih majskih dneh zmetal v poslednje jame toliko življa kot šteje desetina slovenskega naroda, drugo desetino pa je nemudoma zaprl v gulage. Z rekorderjem Mačkom bomo Slovenci končno vsaj enkrat v svetovnem vrhu, da nadoknadimo izgubljeno ob prestavljeni japonski olimpijadi. Vse spomine na Mačka vključno z njegovimi neznanskimi zbirkami naropanih starin in kipov v Bazi 20 kaže spremeniti v velikanske rekordne turistične atrakcije, ki bodo nemudoma prinašale obilo cvenka tako levim, kot desnim. Ni ga bilo in ga ne bo takega junaka, ki je imel srebrne funkcije in zlatega svaka. Njegova Kočevska, ki je njega dni prosperirala predvsem zato, ker je vohljanje za UDBO postal lokalni družinski projekt večine prebivalstva, bo končno le obogatela s turističnimi spomini na nepozabnega Mačka. Nenazadnje tudi zato, ker je večina njegovih novodobnih partijskih in patrijskih žrtev vključno s Krkovičem, njegovim pribočnikom sinom bratranca v petem kolenu Njavrom, vnukom bratranca v tretjem kolenu Špiletičem, vnukom bratranca v četrtem kolenu Črnkovičem, sinom bratranca v četrtem kolenu poglavitnim slovenskim nadškofom Ivanom v Švici in sorodnikom ljubljanskim rektorjem predsednikom Konfucijevega inštituta doma prav ob južnih obronkih Kočevske v Kostelu ob Kolpi, medtem ko je Zvezda slovenskega sodstva novodoben Kočevar, kar mu je omogočilo spregledati naročnike umorov Iveka, Jamnika in Toneta. Naše ameriško podjetje jim je po njihovih naročilih svoj čas sestavilo mogočna rodovna drevesa, še posebno Bogomirju, ki so mu tekmeci očitali neslovenski rod. Nihče ni bil kos živemu Mačku potem ko je s svojimi VOS revolveraši rešil tovariša Tita pred Hitlerjevimi desanti v Bosni pod parolo bosanskega židovskega slikarja Moše Pijade: »Jao si ga zemlji koja Bosne nema!«, nihče ne bo kos Mačku kot poglavitni turistični atrakciji pod južnimi obronki Alp ob kateri so Jack Razparač, Stalin in sorodstvo zgolj nebogljene amaterske mevže in zaresni klavci. Strah vlivajoči Mačkov zgled bo Slovencem nedvomno služil kot odličen nepremagljiv kitajski obrambni zid pred morebitnimi invazijami sosedov, ki nimajo prav nikogar, ki bi Mačku po krvoločnem zbiranju neprecenljivih starin segal niti do krvavih goleni. Maček včeraj, danes in za vse večne čase, njegov covid-45 pa čast ljubljanskih muzejskih srajc postane.

Kostelski predniki ljubljanskega rektorja

Sorodstvo med Ivanoma: kostelski župan in nadškof

Predniki brigadirja Krkoviča, poglavitnega kostelskega vojščaka izdelan s strani našega ameriškega podjetja za njegov študij v Angliji pod Bajukovo vlado vse do njegovega prednika irsko-habsburškega generala grofa Nugenta, ki je že sicer bojevitemu rodu Krkovičev dal dodaten zagon za boj zoper Udbo-mafijo katere agentke je Maček zvečine kadroval med kočevskimi tekstilnimi delavkami. Tako levi bolniki covida-45 v enem svojih zadnjih pandemičnih napadov pred stanovitnim Stanovnikovim poprsjem pravzaprav niso PATRIArhalno zaprli zgolj mednarodnega junaka Toneta, temveč v njem za nameček še zadnjega slovenskega grofa čigar domačije se še drži pridevek »Pri Grofaku«; Turjaški in drugi so jo pač pravočasno popihali skupaj s šili in kopiti. Arest grofa Toneta je domala tako hud kiks, kot če bi bratje Hrvatje zašili poglavitnega sodelavca njegovega prednika Nugenta, bana Jelačiča, kar je seveda podobno nemogoče, kot če bi črne Srbe s prigoljufanimi sinovimi maturami postavili za župane Zagreba in še Splita za nameček.

Predniki poslanca Špiletiča, s katerim sva vrgla marsikateri basket, še predno mu je pognala brada

Predniki častnika Njavra

Predniki župana Črnkoviča, največjega kostelskega podjetnika

Mačkovo trnovsko in druga bivališča kaže spremeniti v muzeje straha in groze z žvenketanjem lagerskih verig, pretresljivim mijavkanjem in rožljanjem nepokopanih okostij v ozadju zlohotne polteme. Njegov spomenik moramo povampiriti ob bok pribočniku Mačkovega svaka ob dnevu zmage trga narodnih herojev, kar bo nadvse vidno prispevalo k turističnemu trženju prestolnice gazde Janka Zokića, dokler ne bo nadobudnež nadomestil Bavče Igoriča na njuni dolenjski postojanki. Kocbekovi krščanski socialisti so sicer šli po gobe, razen opogumljenega nadškofovega pranečaka Stanovnika, ki je v domovini prve dame ZDA prešel dovolj kmalu med Komuniste da bi ob dnevu zmage 9 maja 2020 končno pokasiral spomenik očima Hišnikovega poslovenjenega ljudstva.

Prestrašenim obiskovalcem Mačkovih znamenitosti nato kaže za debele devize prodajati spominke: originale in replike Mačkovih škornjev, v katerih je napol obut bežal pred laško roško ofenzivo, avto n katerem je njegov potomec zapeljal otroke tujih diplomatov v Blejsko jezero, šmajser s katerim je strašil policaja zavoljo očitanja napačnega parkiranja na križišču Škofljica. Denar navdušenih turistov bo v potokih tekel v slovenske žepe, tako leve kot desne. Tako bo Janko imel s čim poravnati zapadle davke FURS-u.

Ob denarju, ki ga bo v slovenske žepe vseh barv navrgel Mačkov turizem, kaže pogledati, kdo zmaguje, slovenski zet Trump ali zaenkrat še ne dovolj poslovenjeni Xi, da bomo vedeli, koga naj si izberemo za šefa namesto proslulih Rusov-Prusov iz druge lige. Katalonec Josep Borrell se je kot nasprotnik barcelonske samostojnosti in poglavitni EU diplomat raje priklonil Xi-jevim kot Trumpovim grožnjam in omilil kritiko kitajskega pandemičnega virusa na praznik dela 1 maja 2020. Seveda gre predvsem za posel: Xi je premeteno prikril pandemijo, da je lahko po svetu poceni nakupil medicinsko s slovensko Tosamo vred, nakar je taisto drago prodal taistemu svetu medtem ko si je slovenski covid-45 podjarmil tudi dotlej imuno Ameriko. Ga je čez ocean zanesel dežurni kitajski krivec, ali pa morda ponevedoma kar najpomembnejši slovenski človek vseh časov, Melanija? Žal nam ne Trump ne njegova šefica zaenkrat nista zaupala, kako se nameravata maščevati za Xi-jevo potegavščino; z zasebnimi tožbami oškodovancev, z G5, z mednarodnim priznanjem Tajvana, ali pa kar z vsem trojim na en mah?

Do zdaj je že povsem gotovo, da bodo virusi 3. novembra 2020 odločali o splošnih predsedniških voliščih ZDA, nič manj pa v Sloveniji. Koronavirusi ali nekateri njihovi prijatelji in sorodniki vrste gripe. Glede zmagovalca je veliko projekcij, medtem ko projektanti običajno ponujajo rezultate, za katere jih plača ta ali nasprotna stranka. Nikoli se ne bi smeli zanesti na te smešne napovedovalce, lažnive preroke.

Ne gre pozabiti, da je v ZDA zdaj že več koronavirusov kot drugih volivcev. Podobno je med Slovenci. Da o drugih virusih ne govorim. Odločilno vprašanje je torej, koga od kandidatov bodo potrdili in obkrožili ti poredni koronavirusi? Hišnikovega Pisanega Tišlarja?

Biden je malo starejši in koronavirusi imajo raje starejše. Bidnova žena Jill Biden je skoraj dve desetletji starejša od Melanije, kar nikakor ni od muh.

Biden je katolik. Koronavirusi imajo radi katoličane v Italiji in Španiji, medtem ko za ZDA še ni izračunanih verskih statistik Covid-19.

Demokrati ljubijo modro barvo. GOP raje rdečo, čeprav ne komunistično rdečo. Katere je barve koronavirusa? No, to je težko vprašanje. Dejansko je covid-19 debel približno 50 nanometrov, kar je deset tomov manj kot katere koli valovne dolžine vidne svetlobe. Torej, covid-19 se lahko ukvarja z UV ali X žarki, vendar ona (ali on) popolnoma ignorira celo vijolično barvo in ne samo modro barvo Demokratov. Koronavirus preprosto ne skrbi za pokrovček MAGA, čeprav ga obarvate modro. Po drugi strani je gotovo, da covid-19 daje prednost ljudem barve v ZDA. Torej, ona (ali on) ljubi temnejše ljudi, medtem ko so Indijanci morda njeni (ali njegovi) favoriti, čeprav statistika pandemije ZDA večinoma ne upošteva deleža prizadetih Indijancev. Iz enega in drugega razloga, GOP deli svojo barvo z domorodnimi Američani, kar lahko vpliva tudi na preferenco volilnih virusov.


Nikola Tesla tolče nazal nejeverne, ki niso hoteli podpreti njegovih energijskih zamisli pred dobrim stoletjem. V resnici je še vedno med nami, ali pa so tu vsaj njegove ideje. Bo potegnil s svojo domačo ZDA ali s Kitajci? Kitajci zvito financirajo tako Perzijce v svetem mestu Kom, kot visoko tehnologijo njihovih zakletih sovragov Izraelcev. Moja ameriška domovina ne zmore česa podobnega in raje prisega na boleče nediplomatske sankcije. Podjetja Trumpovih otrok na Kitajskem znajo nastradati, a ne preveč, če se ne ujamejo v pasti covida-45 s sočne strani Alp.

 

………………

Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.

V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.

Hvala Vam.

Zadnje novice

Sorodne vsebine