Piše: dr. Matevž Tomšič
Napad na direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač v središču Ljubljane (katerega okoliščine še niso razjasnjene) je med levim delom slovenske politike in javnosti poleg velikega ogorčenja sprožil nov val zaklinjanja, da je treba dokončno obračunati s t. i. sovražnim govorom.
Sovražne besede, usmerjene zoper omejeno levičarsko aktivistko in njene kolegice, naj bi bile namreč neznanega moškega napeljale na to, da se je fizično spravil nanjo. Seveda so že takoj določili glavnega krivca – to je največja opozicijska stranka SDS s svojimi podporniki in mediji. Naključje (ali pa tudi ne) je hotelo, da so nekaj dni kasneje pred parlamentom napadli prav poslanca te stranke Branka Grimsa, kar pa je bilo – po pričakovanju – deležno bistveno manjše pozornosti in zgražanja.
Seveda je vsako obliko fizičnega nasilja treba brezpogojno obsoditi. Nihče nima pravice nadlegovati in maltretirati drugih, pa če mu gredo še tako na živce. Kdor to počne, mora nositi posledice. To je pač nujni pogoj za to, da lahko družba funkcionira na vsaj približno civiliziran način. V obeh omenjenih primerih je torej treba napadalca izslediti in ustrezno sankcionirati.
Vendar je pri obsojanju napada na Kovačevo mogoče zaznati veliko mero sprenevedanja. To nikakor ni bil prvi tovrsten dogodek, v katerem je bila tarča javno znana osebnost. Oni z druge strani politično-nazorskega spektra so bili tudi že deležni takšne »obravnave«. In celo pogosteje. Pred leti je med shodom pred ljubljanskim sodiščem eden od levičarskih protiprotestnikov fizično napadel novinarsko Demokracije Petro Janša – med opravljanjem njenega dela. Vse je bilo natančno dokumentirano. Novinar Televizije Slovenija Jože Možina je bil zaradi svojih prispevkov pogosto deležen groženj in napadov, tudi fizičnih, s strani znanih storilcev. A v teh primerih ni bilo slišati nobenih obsodb najvišjih predstavnikov oblasti in osrednji mediji o njih skorajda niso poročali. Ti se očitno zganejo samo takrat, ko se kaj neprijetnega zgodi privilegirani osebi »prave« politične usmeritve.
Spomnimo se, kako so nam ob izbruhu afere Fotopub, kjer je šlo za sume spolnih zlorab mladih deklet, vladajoči politiki govorili, da se tega ne sme »izrabljati v politične namene«. Ali v prevodu: fotopubovcev se ne sme povezovati z levico. Sedaj pa prav oni na čelu s predsednikom vlade Golobom izrabljajo incident z Niko Kovač za obračunavanje z največjo opozicijsko stranko. Čeprav v primeru Fotopub dejansko obstajajo razlogi za izpostavljanje tovrstnih povezav, saj sta bila vodilna protagonista, tj. Roman Uranjek in Dušan Smodej, del levičarske umetniške scene z dobrimi povezavami v krogih leve politike. Medtem pa ni nobenih dokazov, da bi moški, ki je napadel Kovačevo, deloval iz političnih motivov, kaj šele da bi bil kakorkoli povezan s SDS (saj še njegova identiteta ni znana).
Razlog za stopnjujoče se nasilje naj bi bil torej omenjeni sovražni govor. Premier je tako napovedal imenovanje nekakšnega nacionalnega koordinatorja, ki bi se ukvarjal z njegovim preprečevanjem. Vendar se to dogaja v razmerah, kot je določanje, kaj je sovražno in kaj ni, nekaj poljubnega. Še več, gre za politično arbitrarnost, ko se sovražnost pripisuje samo izjavam, naperjenim zoper levičarje, medtem ko se njihove sovražne besede ignorirajo ali celo upravičujejo. Dokler bo denimo povsem normalno označevati del Slovencev za »izdajalce« (kot to počnejo ljudje, kakršen je ljubljanski župan) in celo trditi, da so takšnih po vojni še premalo pobili (kar je zapisal eden od ljubljanskih mestnih svetnikov), bo deklarirani »boj zoper sovražni govor« samo orodje levice, s katerim bo preganjala svoje politične nasprotnike.
