-2 C
Ljubljana
petek, 26 februarja, 2021

Bilanca, balanca

Slovar. V angleščini temu, čemur v slovenščini rečemo bilanca (stanje na računu, obračun), rečejo balance. Balance pomeni tudi ravnovesje, ravnotežje in uravnoteženje, tehtanje, izenačevanje… V bližini bilance in balance so še tri slovenske besede: balanca oz. balansa in balansiranje, od katerih prvi dve pomenita krmilo pri biciklu, tretja pa lovljenje ravnotežja. Zanimivo je, da gre za pojavne oblike ene in iste besede, ki si je niso izmislili niti Angleži niti Slovenci, ampak – kot še marsikatero – Latinci. V latinščini lanx pomeni skledo, bilanx pa bi lahko prevedli kot tehtnico ali dobesedno “dvoskledje”. Kakšne iztočnice za pisanje o dogodkih in dosežkih preteklega leta!

 

Bilanca. Državljani, predvsem novinarji sprašujejo in se sprašujejo, ali je bilanca leta 2020 pozitivna ali negativna, odgovori pa so večinoma negativni. Mišljeni so epidemija Covida 19, bolni družinski člani, prijatelji in znanci, med katerimi jih je precej (2.600?) tudi umrlo. Druga težava so prepovedi in omejitve; tretja, še vedno v zvezi z epidemijo, so denarne skrbi. Poleg epidemije mnoge državljane – če ne večine – skrbi politika. Nekateri z gnusom odklanjajo aktualno vlado; bolj razsodni mislijo, da je s politiko vse narobe od volitev leta 2018; tisti, ki že dalj časa razmišljajo s svojo glavo, pa so obupani zaradi neravnotežja, ki se je začelo leta 1990, ko je na predsedniških volitvah namesto Pučnika zmagal bivši predsednik Zveze komunistov Milan Kučan, nakar se je leta 1992 kot predsednik vlade pojavil bivši predsednik Jugoslavije Janez Drnovšek. Dva predstavnika napačne strani zgodovine in slovenskih težav: socializma in Jugoslavije. Pisec teh vrstic je sodeloval z obema in ima o njima, predvsem o Drnovšku boljše mnenje kot njegovi prijatelji iz Demosa in iz krogov, ki so blizu SDS ali NSi. Kučan se je po začetnem korektnem sodelovanju z Demosovo vlado pozneje razkril kot vodilni agent zavarovalnice pridobitev socializma in je odločilno prispeval k trdoživosti levih oz. levosredinskih strank. Te so si najvažnejše položaje v državi delile med seboj štiri petine časa po letu 1990.

Uravnovešena zunanja politika? V Cerarjevem, Erjavčevem in Šarčevem času je bila posebej nesrečna zunanja politika, ki razen protihrvaške retorike ni proizvedla prav ničesar uporabnega, nasprotno, doživela je nekaj bolečih porazov na evropskih sodiščih. Žal ponekod oživljanja uravnovešene politike do Američanov in Srednjevropejcev ne vidijo kot spremembe na bolje, ampak kot spremembo na slabše. Večini medijev in precejšnjemu številu državljanov ni bil všeč ameriški predsednik Trump. Novinarji so posebej uživali pri norčevanju iz njegove politike, ki je bila – kot smo videli – všeč vsaj polovici Američanov. Slovenski levičarji so si privoščili mnoge žalitve na račun predsedniškega para, pri čemer jih ni ustavilo dejstvo, da je first lady Slovenka. Resen problem na področju mednarodnih odnosov je bil kajpada brexit. Slovenci so potlačili večino zgodovinskih (in aktualnih) podatkov o zavezništvu z Angleži in Američani. Slovenski zgodovinarji so tako rekoč zamolčali, da je prvo zavezništvo z Američani, Angleži in Sovjetsko zvezo 1. januarja 1942 podpisala jugoslovanska kraljeva vlada; splošne in časopisne debate pa se še vedno dosledno izogibajo priznanju, da aprila 1941 ni bila ustanovljena Osvobodilna, ampak Protiimperialistična fronta; tako da so Slovenci tudi letos 27. aprila proslavljali – ne dan upora proti okupatorjem, ampak – dan prijateljstva z njimi.

Janez Drnovšek in Gregor Golobič (foto: STA)

Lovljenje ravnotežja. Tako kot vse evropske vlade je tudi Janševa vlada lovila ravnotežje med skrbjo za zdravje in skrbjo za gospodarstvo. Manj uravnoteženi so bili odzivi opozicije, medijev in protestnikov na kolesih. Vladi in njenim članom so pripisovali dejanja in stališča, ki jih ni bilo. Tupatam so v zvezi z njimi uporabljali oznako “diktatura”, govorili so o “janšizmu” in “maršalu tvitu”; svojih očitkov in žalitev pa sploh niso utemeljevali, kot da so tako ali tako očitni in samoumevni. Govorili so, da je treba vlado zamenjati, češ da je škodljiva, da zatira svobodo in medije… vendar nikoli niso navajali primerov in dokazov. Kako neuravnovešene so bile ocene Janševih pisem voditeljem Evropske unije zaradi poljskih in madžarskih ugovorov pogojevanju izplačil pomoči, je mimogrede pokazala reakcija Angele Merkel, ki je izjavila, da je pismo prišlo ob pravem času.

Ravnotežje in enoumje. Piscu teh vrstic se zdi precej zaskrbljujoča izjava zgodovinarja dr. Boža Repeta, ki je sicer avtor velike knjige o “prvem predsedniku” Milanu Kučanu. Repe se ukvarja z bilanco tridesetih let samostojne Slovenije, pri čemer se opira na izjave svojega knjižnega junaka Kučana. Takole pravi Repe: “Plebiscit in vse, kar je povezano z osamosvojitvijo, je vezano zgolj na en projekt, ki je pomemben, ampak ni pa edini – to je samostojna država. Problem Slovenije je, da od te točke, od osamosvojitve ni šla naprej. Dogovorili smo se za samostojno državo, da bo demokratična, več pa ne. Nismo dosegli soglasja, kakšna naj bo ta država v resnici, kaj z njo hočemo.”* Repe tu ponavlja Kučanovo vprašanje, “kaj hočemo storiti z državo”, “kam jo hočemo umestiti” oz. “kam jo želimo premakniti”. Gre za idejo o “tretjem soglasju”, do katerega bi morali priti na plebiscitaren način, niti ne z dvotretjinsko večino v parlamentu. Kučan si želi popolne enotnosti vseh državljanov oz. takšne politike, kot smo jo poznali nekoč, tj. politike enoumja.

Intervju z nekdanjim predsednikom republike Milanom Kučanom. (Foto: sta)

Montažna država? Naroda ali države seveda ni mogoče premikati in umeščati, kot da gre za avtobus ali montažno hišo. Nerazumljiva je tudi pobuda, da bi z državo nekaj storili, kot da je nekakšno orodje. Politika se mora ukvarjati z razmerami znotraj države, z njenim ustrojem in z njenimi odnosi z drugimi državami, katerih meje so seveda nedotakljive. Države, kot je bila nekoč Poljska; narode, kot je bil slovenski, so nekoč – v vojnah – že izbrisali iz zemljevida ali jih prestavljali po njem, vendar si je težko predstavljati, da bi bilo mogoče za kaj takega med Poljaki ali Slovenci doseči soglasje. Država je vse preveč zapleten sistem. Odlika demokratične države je, da z njo ni mogoče ravnati kot z orodjem ali premičnino. Moderna država je dinamičen in pluralen sistem, ki ne potrebuje soglasja ali enoumja. Kot je že davno napisal razsvetljenski filozof Ernest Renan, država ne potrebuje homogenizacije ali dokončnosti, ampak jo državljani vsak dan sproti preskušajo in uravnavajo, kot narekujejo čustva in interesi. Zato Renan govori o državi, ki jo sicer imenuje nation, kot o vsakodnevnem plebiscitu. Stabilnost in seveda demokracija sta v državi zagotovljena z ravnotežjem. Zadnje čase vse več beremo o avtoritarnih voditeljih in avtoritarnih državah, ki jim rečemo tudi diktature. Zanesljivo znamenje diktature so ustavne spremembe, ki aktualnim voditeljem zagotavljajo neskončne, dosmrtne mandate.

Enoumje v Ljubljani in na Kitajskem. Ameriška revija Foreign Affairs je nedavno objavila izpoved spreobrnjene kitajske profesorice pekinške Centralne partijske šole Kai Šia (Cai Xia).** Njeni opisi slepe ubogljivosti, nezaupanja in denunciranja med kolegi, predvsem pa popolne podrejenosti direktivam Centralnega komiteja in partijskega predsednika vsiljivo spominjajo na slovensko dogajanje v sedemdesetih letih, recimo na t.i. ideološko razčiščevanje in odstavljanje profesorjev na ljubljanski Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo leta 1975. Seveda današnji in mlajši kolegi komaj vedo za politično nasilje, ki ga je poganjala slovenska Partija, zato tako lahkomiselno uporabljajo zasedene in nepravilne izraze, kot so diktatura, fašizem itn. Slovenski levičarji in nestrpni politiki, ki se zadnje čase zbirajo v koaliciji z nerazumljivim imenom “koalicija ustavnega loka”, v glavnem mislijo, da v državi ni demokracije, če niso na oblasti ravno oni sami.

https://nova24tv.si/wp-

Slovenska kolesarska asa Tadej Pogacar (UAE Team Emirates) in Primoz Roglic (Jumbo-Visma) sta dosegla se tretjo dvojno zmago na letosnji dirki po Franciji. (Foto: sta)

Kolesarji in balance. Kolesarji so letos po zaslugi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja postali narodni junaki. Na nedavnem sprehodu po Trnovem nisem mogel prezreti dolge vrste s šablono in sprejem ustvarjenih podob rdečih in črnih (moških) koles. Odtisi biciklov na betonskem koritu Gradaščice si sledijo v nepretrgani, enakomerni in enolični koloni kot nekakšen ornament. Najprej sem mislil, da so bicikli v čast kolesarskih prvakov. Nato sem prebral, da gre za protestniška kolesa, in ugotovil, da gre za kolesarsko politiko oz. za proteste proti vladi. Vtis protesta je precej enoličen. Protest bi bil bolj izviren in ne bi spominjal na enoumje, ko bi namesto biciklov upodobili tiste njihove dele, ki se imenujejo balance. Balanca je krmilo za vzdrževanje ravnotežja. Ena glavnih značilnosti preteklega leta je bilo pomanjkanje ravnotežja.

Dr. Dimitrij Rupel


* Glej Denis Sabadin, “Dr. Božo Repe: ‘Osamosvojitev ni prišla kar iz zraka. Za to moraš imeti vzpostavljeno strukturo’”, Primorske novice, 24. 12. 2020.

** Cai Xia, “The Party That Failed – An Insider Breaks With Beijing”, Foreign Affairs, January/February 2021

Zadnje novice

Sorodne vsebine