Piše: dr. Matevž Tomšič
Da stoletja dolga demokratična tradicija ni nobeno jamstvo za to, da na čelo države pridejo dobri voditelji, je dokaz dogajanje pred letošnjimi volitvami v Združenih državah Amerike. Ključne bodo seveda predsedniške volitve, čeprav bodo volivci izbirali tudi člane predstavniškega doma in tretjino senatorjev.
Na preliminarnih izborih za predsedniško tekmo sta obe osrednji stranki, Demokratska in Republikanska, izbrali kandidata, ki sta daleč od tega, da bi bila optimalna. Pri demokratih je bil to aktualni predsednik Joe Biden, za katerega so se že pred nastopom aktualnega mandata širila ugibanja o njegovem zdravstvenem stanju (fizičnem in mentalnem) in s tem opravilni (ne)sposobnosti. Indicev se je v teh štirih letih nabralo veliko, od številnih padcev do nelogičnih izjav. Vse to se je stopnjevalo med aktualno volilno kampanjo, ko je v prvem soočenju predsedniških kandidatov izpadel povsem zmedeno in odsotno, ko se je zdelo, da sploh ni pri stvari; in ko je na vrhu zveze NATO za predsednika Ukrajine razglasil kar Vladimirja Putina. Očitno je postalo, da tudi če bi bil izvoljen, Biden v novem mandatu ne bi mogel zares biti predsednik. Bil bi le lutka v rokah tistih, s katerimi bi ga obdali. A možnosti za to zmago je bilo z vsakim njegovim javnim nastopom manj. Zato so ga na koncu ključni ljudje v stranki le pripravili k odstopu od kandidature.
Republikanska stranka pa je izbrala nekdanjega predsednika Donalda Trumpa, ki mu leta 2020 ni uspelo ponoviti mandata. Trump je znan po svoji bombastični, grobi in pogosto žaljivi retoriki ter po zelo »specifičnem« pogledu na vodenje države. Večina analitikov ga označuje za tipičnega populista. V svoji zaverovanosti v lastno veličino so obnaša, kot da se mu ni treba posvetovati, usklajevati in sodelovati z drugimi političnimi deležniki. Tudi poraze zelo slabo prenaša. Tega, da ga je Biden na zadnjih volitvah premagal, ni želel priznati – s čimer je vsaj posredno pripomogel k nemirom, ki so izbruhnili po volitvah. Gre za politika, ki ima sicer neomajne privržence, a hkrati odbija zelo veliko ljudi. Precej Američanov je namreč pripravljenih voliti kogarkoli, samo da ne zmaga Trump. (Zveni znano, mar ne?) Zato bi imeli republikanci s katerim od njegovih nekdanjih protikandidatov za predsedniško nominacijo – bodisi z Nikki Haley, bodisi z Ronom De Santisom – bistveno boljše možnosti za zmago na predsedniških volitvah. A očitno strankarski establišment, ki je nekoč zavračal Trumpa, ne obstaja več oziroma je slednjemu uspelo stranko prevzeti do te mere, da služi kot orodje za udejanjanje njegove agende.
Aktualnega predsednika Bidna bo očitno sedaj v predsedniški tekmi zamenjala podpredsednica Kamala Harris. Vendar izbira ni nič boljša, vsaj ne z vidika Evropejcev. V primeru izvolitve Trumpa obstaja nevarnost sklepanja nenačelnih dogovorov z ruskim samodržcem Putinom, kar bi pomenilo pritisk na Ukrajino, naj se v zameno za »mir« odpove delu svojega ozemlja, kar bi močno ogrozilo stabilnost v Evropi; sploh če bi se pod njegovim vodstvom ZDA odpovedale vlogi varuha evropske varnosti. S Harrisovo pa bi Američani dobili še bolj levičarsko usmerjeno osebo na predsedniškem mestu. V tem primeru lahko pričakujemo še bolj agresivno prebujensko propagando in intenzivirano vsiljevanje ideoloških domislic iz repertoarja nove levice, ki so že sedaj tako v Ameriki kot v Evropi zelo razširjene. Dejansko se je težko odločiti, kaj od tega je slabše. Edina sreča je, da ameriški predsednik ne sprejema odločitev povsem samovoljno, ampak pri tem mora upoštevati kongres. V Trumpovem primeru lahko upamo, da bo republikanska večina v tem zakonodajnem telesu preprečila prorusko politiko. V Evropi pa je treba končno začeti aktivno delati na tem, da se v obrambno-varnostnem smislu »postavi na lastne noge«.
