5.2 C
Ljubljana
ponedeljek, 11 decembra, 2023

Ali je predsednica države prištevna?

Piše: Andrej Lokar (Kud-kdo.si)

Možnosti sta namreč dve: a) ali je predsednica Pirc-Musarjeva motena oseba; b) ali so nameni njenega predsednikovanja in predvsem protokriminalnih paradržavnih krogov (in njihovih povsem očitnih povezav z organiziranim kriminalom na Balkanu ter vse dlje tja proti severovzhodu), ki so z malodane plebiscitarno mobilizacijo družbenega sovraštva po razgradnji slovenske identitete, po razkroju slovenske družbe in okrnjenju mednarodnega ugleda slovenske države, po izpolnjeni nalogi kontinuitetniške režimske restavracije, prešli v novo, brutalnejšo in bolj zloveščo fazo.

Predsednica Pirc-Musarjeva je namreč zagrešila že vrsto dejanj in izustila že obilo besed, ki vse napeljuejo na tehten razmislek o njenem inelektualnem formatu, o njenem idejnem horizontu, o minimalnem političnem bontonu, ki ga terja predstavniška funkcija, kakršna je predsednikovanje neki državi. »Spodrsljaji« gospe Pirc-Musarjeve si v bistvu sledijo na dnevnem redu in dejansko brez nadaljnjega vsiljujejo slovenski javnosti vprašanje, ali oseba, ki iz dneva v dan dokazuje svojo nesposobnost in neustreznost, sploh lahko opravlja funkcijo, za katero kljub vsestranskemu razkroju ter institucionalnemu gnitju slovenske družbe, kljub razdejanju vsesplošne demoralizacije, kljub neobetavnosti in breznadnosti občestva, ki se je odpovedalo svoji preteklosti in zato nima ne sedanjosti ne prihodnosti, še vedno velja, da vsaj na formalnopravni ravni ima neko inherentno vrednost in (pa najsi bodi še tako neznatno) politično prepoznavnost. Da bi se izognili obtožbi pikolovstva, se bomo omejili na najgorostasnejše spotikljivosti, ki jih je zagrešil progresistični srbež predsednice Pirc-Musarjeve: a) izobešenje mavrične zastave na drog predsedniške palače je bilo nestrpno, brutalno, represivno dejanje tipično revolucionarno/banditskega prilaščanja institucij – nekakšna renacionalizacija denacionalizirane nacionaliziranosti, saj globoko žali vse Slovence, državljane in nedržavljane, ki ne prisegajo ali zavračajo (in teh je neizmerna večina) mavričnost, to se pravi: najbolj idiotsko ideologijo v celotni zgodovini človeštva; b) resnično nečedna, moralno sprevržena kuloarska kolobocija z nasilno aktivistko in hujskačico Saro Štiglic, v zvezi s katero se je predsednica Pirc-Musarjeva zapletla v groteskno poljavno, polzasebno hinavčenje in laganje, v umazano politično cenkanje, katerega rezultat je bila smešna salomonska razrešitev neskesane nasilnice ob dejanski podpori ter spodbujanju nasilja s predsedničine strani; morda kaže na tem mestu opozoriti na nedopovedljivo hinavščino predsedničine drže, ki spodbuja zunaj predsedniške palače, kar v njej ne more (zgolj protokolarno?) tolerirati; c) izjava ali več izjav ali celotni govor/nastop ali več govorov/nastopov predsednice Pirc-Musarjeve ob obnovi in ponovni otvoritvi Narodnega doma pri Sv. Ivanu pri Trstu; v zvezi s tem izstopata predvsem dve izjavi, obe pa v prvi vrsti govorita o nerazgledanostinekulturnostinevednosti in primitivizmu slovenske predsednice: izjava, kako je njena želja, da bi ustanova, ki je bila v času fašizma ukinjena, ker je bila trdnjava slovenske besede in slovenskega duha, postala kotišče multikulturniškega dialoga in večjezičnosti, ter izjava, da je domovina tržaških Slovencev Italija;  v obeh primerih gre za dno primitivizma, na katero se ni doslej spustil še noben slovenski politik. Navzoči italijanski oblastniki so ji seveda navdušeno zaploskali, saj so z njo brez kančka napora dosegli to, kar je Mussoliniju navzlic silnim prizadevanjem spodletelo: izbris slovenske identitete iz mesta, za katerega smo (tudi sam sem tržaški Slovenec) menili, da predstavlja enega izmed nepogrešljivih gangljev naše slovenske duhovne zgodbe skozi čas.

Na kraju bi kazalo spričo vsega omenjenega skleniti z nekakšnim slovenskocivilizacijskim razmislekom. Pred nekaj leti je teolog Ivan Štuhec v šali omenil, da se nam nič dobrega ne obeta, če »državo vodijo falirani študentje«. Ker je šalo vzel vrag, menim, da smo se zdaj znašli v trenutku, ko lahko tale hec raztegnemo v neke vrste distopično perspektivo: po kratkotrajnem obdobju »normale« so Slovenijo najprej vodili kriminalci, potem falirani študentje, nazadnje pa osebe, za katere vse kaže, da bolehajo za različnimi duševnimi motnjami. Iz negativnoselekcijskih kadrov balkanskomafijaške in dekadentnopartijske kontinuitete in iz novoprogresisitičnih zahodnjaških trendov prebujensko/genderske/mavrične trčenosti  je nastal značilno slovenski spoj/konglomerat, ki v zavezništvu z nepodjetniško pridobljenim in tudi mednarodnim kapitalom tvori elito, za katero so značilne civilizacijska pobebljenost, medijsko-informacijsko spretnjakarstvo, surovi pragmatizem in grabežljivi materializem ter tehnološka verziranost. Gre za hibridno silo, ki po vsej priliki zaznamuje zadnjo, implozivno fazo zahodne civilizacije, se pravi: za planetarni pojav. Zakaj naj bi bila slovenska predsedniška palača pred tem imuna?

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine