-1.9 C
Ljubljana
sreda, 3 marca, 2021

Alenka Puhar: Most čez morost

Pred leti sem dobila nenavadno darilo: gajbo Mosta. Da pojasnim: celotno zbirko revije, ki je izhajala od 1964 do 1992. Zneslo je zares zvrhano gajbo. Morala sem jo razdeliti v več naročajev, da sem jo odtovorila v hišo. Toplo sem objela darovalko in še danes sem ji zelo hvaležna. Revija je namreč izhajala v Trstu in v glavnem ni smela na jugoslovansko ozemlje. Če sem jo hotela brati, sem morala v rokopisni oddelek NUK, kjer so imeli D-fond s prepovedano literaturo, izpolniti formular s podatki, ki jih je zahtevala Služba državne varnosti in brati pod diskretnim nadzorom…

 

Zato bi rada pomahala v slovo Alešu Lokarju, ki so ga na začetku meseca pokopali takoj za mejo. Dolgo je bil glavni urednik in eden vodilnih avtorjev te revije. Nikdar ga nisem spoznala, zato pa večkrat brala – z zanimanjem, tudi s pridom… Že ko sem ga prvič opazila, leta 1971, 1972, sem pomislila, no, končno nekaj zanimivega v tej Sodobnosti: »Bilo je tudi precej razburjenja z raznih strani,« je zapisal v siloviti polemiki, ki jo je sprožil z nekonvencionalnimi mislimi o razvoju slovenskega naroda, »ki bi ga po mojem prav lahko zamenjali s tehtno argumentacijo. Prepričan sem, da je veliko bolj koristno, če se napačnemu stališču postavimo po robu z argumentom, ki ga pobija in mu jemlje notranjo silo, kot pa z živčnimi izjavami, ki avtorja le še bolj podkrepijo v prepričanju, da je imel prav.«

To je bilo nekaj let po potresu spomladi 1967, ko so aretirali Marjana Rožanca, ki si je drznil objavljati v Mostu, za nameček pa ga je celo prodajal in nagovarjal ljudi, naj se naročijo! Sredi Ljubljane, tam od Mesinga do Daj-Dama! Tedaj  smo že smeli iti v Trst, ampak da bi kdo literaturo iz Trsta prodajal sredi Ljubljane – kakšna predrznost! Norost ali provokacija! In so ga dali na sodišče. Obsojen je bil na 6 mesecev zapora, pogojno za dobo dveh let. Kar je bila blažja kazen, kot so prizadeti pričakovali – predvsem po zaslugi prebrisanih prijateljev… tile »emigranti« so bili z vsemi žavbami namazani.

No, o mostovih, zlasti o manjšini kot mostu so tedaj zagreto govorili tudi partijski veljaki. Dodajali so mokrocvetoče besede o »najbolj odprti meji« in celo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Številni represivni ukrepi pa so se v sedemdesetih letih zaostrovali, pozneje je čas dobil ime čas restalinizacije ali svinčena leta. Da je med Slovenci tukaj in onimi tam (ter med zahodnimi in vzhodnimi Evropejci) po vojni nastala znatna razlika, pa je bilo vidno s prostim očesom. Pri nas o tem ni bilo varno govoriti, zunaj pa so si to privoščili. Vladimir Vremec je bil sicer iz gostilne doma, pa je vendar imel posluh za kakšne druge aspekte življenja:
»Kljub apelom na dobroto in zvestobo večnim vrednotam se v beli Ljubljani komaj najde nekdo,« je zapisal leta 1970, »ki bi si upal protestirati proti zaplembi knjig na Slovenskem, ki bi se torej opredelil ‘plemenito in pokončno’.« Nikoli ni bral, nadaljuje Vremec, da bi se kulturniki odločili tudi za kakšno konkretnejšo akcijo, recimo da bi branili Borisa Pahorja in njegovo zaplenjeno knjigo (Odisej ob jamboru). Tudi ni bilo kakšne konkretnejše akcije, recimo zahteve, da bi knjigarne v Sloveniji lahko prodajale tudi zamejske revije in knjige. Kako zelo je imel prav, se je izkazalo leta 1975, ko je v Trstu izšel pogovor z Edvardom Kocbekom in se je na krivce usul ogenj…. Ob pozivu, naj vendar branijo zamejskega kolega, so se pisatelji ustrašili in to prošnjo so nekateri celo šli zašpecat Udbi… Znamenita založba Partizanska knjiga je pravovernost hrabro dokazala tudi s tem, da je zaradi podarjene knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, napisala protestno pismo darovalcu… Najbolj odprta meja, jasno, ampak da bi en Kocbek smel govoriti, kar se mu zljubi, in en Pahor tiskati, kar se mu zazdi in to pošiljati čez mejo?!

Verjetno tega ne bi pisala, ko me že pol leta ne bi obletavali razni dopisovalci, ki mi nosijo pod nos spomine na to, kako so potovali po svetu, se pred Čehi bahali z dinarji in jih tako rekoč ropali, dobro jedli, popili veliko vodke, celo iz Danske vozili smrdljive sire, si krepili samozavest med revnimi Madžari… Vse to v malo otročji igri dokazati meni (in Dimitriju Ruplu in vsem »desničarjem«), kako nimamo nobene zveze z vzhodno Evropo, ne, nekaj čisto posebnega smo… Potem pa so se leta 1990 od nekod vzeli ti desničarji in nas – v svoji fašistoidnosti – oblastno obvestili, da smo živeli za »železno zaveso«… Oprostite, ali bi lahko v polemiki pokazali malo več resnosti? Tovariš Joža Kavčič bi zanesljivo znal razkriti kaj bolj zanimivega  znanja o dogajanju ob železni zavesi, kot ga je pokazal doslej; recimo o Mostu in Zalivu. Ali se ne bi pogovarjali o tehtnih stvareh?!

Na primer? Na primer o svobodi besede in združevanja, o intelektualni prostosti, o kontroli Udbe, o ustrahovanju, o ustanavljanju publikacij. Ko so se pozimi 1963/64 takoj za mejo zmenili, da bi bilo fajn imeti revijo, so deželne oblasti prosili za malo denarja, nekaj so zbrali pri okoliških podjetjih in se javili na sodišču – »registrirano na sodišču v Trstu s številko 6/64 RCC dne 25.maja 1964«. Revija z imenom Nova pa je v Ljubljani čez dve desetletji dve leti antešambrirala pred družbenopolitičnimi forumi in se pogajala o konceptu, uredniškem svetu itd. – ter se potem zagovarjala vse do padca »železne zavese«… In ko se je leta 1989 ustanavljala Demokracija, prvi neodvisni časopis, je dolgo kot sirota iskala streho pri dobrih »družbenopolitičnih subjektih«, dokler se ni….

Res bi me veselilo, ko bi gospodje ali tovariši svoje razburjenje dopolnili s tehtno argumentacijo in z dokumenti o pomembnih stvareh. Niti ni treba, da jih je za celo gajbo.

Vir: http://www.kud-kdo.si/kolumna-most-cez-morost/

Zadnje novice

Sorodne vsebine