Piše: Sara Bertoncelj/Nova24
Predsednica stranke SD Tanja Fajon zbira podpise za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu “ja je ja” in sporoča: “Ženske smo močne, kadar stopimo skupaj. Še močnejši smo, če kot družba delujemo za skupni cilj!” V vsej njeni gorečnosti bi bilo pričakovati, da se bo ob zadnjih dveh primerih spolnega nasilja, ki sta prišla v javnost, vsaj oglasila in dejanja ostro obsodila – a se to ni zgodilo. Mar res misli, da javnost ne opazi njene tako zelo očitne dvoličnosti?
Vsi se seveda strinjamo, da je vsako posilstvo nedopustno, in da mora na tem področju vladati ničelna toleranca. Vendar pa leva politična opcija, namesto da bi preganjala spolne iztirjence, raje diktira, kako naj se ljudje obnašajo v svoji lastni spalnici. Primer zdaj že nekdanjega profesorja FF Igorja Pribca so pometli pod preprogo, prav tako jih ni bilo kaj dosti slišati ob dogajanju na AGRFT, so pa sedaj karseda glasni, češ da zgolj “ja pomeni ja”. Za nameček še razglašajo svoje mnenje, da gre v teh primerih za sistemske probleme, namesto da bi priznali, da gre za iztirjene posameznike, ki pa so očitno pod levičarsko protekcijo. Ravno tako je Fajonova molčala v primeru razkritij spolnega izsiljevanja farmacevtke s strani ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Inštitut 8. marec je v začetku tega meseca v Državni zbor vložil pobudo za zbiranje podpisov državljanov v podporo predlogu redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja. Predsednica Socialnih demokratov Tanja Fajon in podpredsednica Andreja Katič sta danes na srečanju z Inštitutom 8. marec ponovno izrazili podporo skupnim prizadevanjem za uveljavitev modela “ja pomeni ja”. Že v prejšnjem mandatu ministrice za pravosodje se je Katičeva zavzemala za spremembo kaznivega dejanja posilstva skozi model “ja pomeni ja”, ki terja partnerjevo jasno soglasje k spolnemu aktu in kot kaznivo opredeljuje vsako spolno ravnanje brez nedvomnega soglasja obeh partnerjev. Socialni demokrati so na svoji spletni strani dodali, da bodo vstopili v kampanjo zbiranja podpisov v podporo zakonodajnemu predlogu spremembe Kazenskega zakonika.
Trenutna ureditev je po njihovih besedah namreč utemeljena na uporabi sile in s tem žrtve sili, da se aktivno upirajo in s tem tvegajo še večje nasilje, je pojasnila predstavnica inštituta Kristina Krajnc. “Takšna ureditev ne zajema situacij, ko žrtev spi, izgubi zavest ali otrpne,” je opozorila. Zato v inštitutu predlagajo ureditev po modelu “ja pomeni ja”. STA je poročala, da so na inštitutu dobili tudi veliko pričevanj o spolnem nasilju v univerzitetnih institucijah, a gre po mnenju direktorice inštituta Nike Kovač za sistemski problem. “To je stvar, ki je prisotna v vseh institucijah, kjer so prisotni hierarhični odnosi,” je pojasnila.
Na ministrstvu za pravosodje so zapisali, da predlog novele kazenskega zakonika, ki so ga javnosti predstavili julija lani, že predvideva dopolnitev kaznivega dejanja posilstva. Tako kaznivo dejanje ne bo podano le v primerih, ko gre za uporabo sile ali grožnje, kot je trenutno v veljavi. Temeljni obliki kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja bosta podani že, če bosta storjeni proti volji žrtve, torej in brez uporabe sile ali grožnje s strani storilca. Od predloga Inštituta 8. marec se predlog razlikuje le v tem, da predlaga t. i. model veta, torej izrečenega nesoglasja, ki je bil s strani strokovne skupine prepoznan kot najbolj vzdržen. Organom odkrivanja in pregona bo namreč dejansko dal orodje za učinkovitejši pregon tovrstnih kaznivih dejanj in bo zagotavljal tudi pravno varnost udeležencev v postopku, so še zapisali na ministrstvu.
Delovna skupina je na ministrstvu skoraj soglasno ocenila, da je ustrezno v zakoniku oblikovati novo kaznivo dejanje, ki bo inkriminiralo kaznivo dejanje po modelu veta kot enega od modelov soglasja, “ki pa naj bo dopolnjeno še z okoliščinami, zaradi katerih žrtev zaradi različnih razlogov pogosto ne more niti reči ne, in z zlorabo presenečenja žrtve,” so na ministrstvu zapisali v sporočilu za javnost. Predlagane rešitve v poglavju zoper spolno nedotakljivost po njihovih navedbah pomenijo prehod od tradicionalnega modela prisile k modelu soglasja, katerega glavna značilnost je, da “temeljno kaznivo dejanje inkriminira nekonsenzualna spolna ravnanja, obstoj sile ali grožnje pa postaneta kvalifikatorni okoliščini,” so pojasnili po poročanju STA.
Predlagana sta nova prva odstavka 170. in 171. člena kazenskega zakonika, ki določata kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja. Za obstoj kaznivega dejanja ni več potrebno, da mora storilec uporabiti silo ali zagroziti, in se tudi ne zahteva, da bi se žrtev morala storilcu fizično upirati, mora pa žrtev svoje nesoglasje navzven prepoznavno izraziti oz. biti v položaju, ko nesoglasja ali soglasja sploh ne more izraziti (popolna pasivnost, opitost, nezavest, hromeč strah ipd.). “Z navedenim je jasno nakazano, kje je meja med dovoljenim in prepovedanim dejanjem, kar je pomembno tudi z vidika pravne varnosti,” so poudarili na ministrstvu.
Z ministrstva so že lani tudi sporočili, da je bilo doseženo soglasje, da je pri kaznivih dejanjih posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe treba preseči tradicionalni model prisile in uzakoniti model soglasja. Niso pa dosegli soglasja glede izbire podvrste modela soglasja, saj so predstavnice nevladnih organizacij vztrajale pri določitvi kaznivega dejanja po modelu afirmativnega soglasja.
Mimogrede pri primerih, ko študentke ali pa študente nadlegujejo profesorji, bi se verjetno dalo uporabiti 174. člen, ki govori o kršitvi spolne nedotakljivost z zlorabo položaja, zato je še toliko bolj vprašljivo, zakaj se levi pol s tem ne ukvarja, pa tudi mediji ne naklanjajo tej problematiki toliko pozornosti, kot jo namenjajo na primer pitju vode ministra za gospodarstvo ali pa prevažanju mame ministra za notranje zadeve.
Na Twitterju je nekdanji minister Žiga Turk napisal: “Ker je seks nekaj posebnega, je kazen za prisilo v seks, čisto nekaj drugega, kot kazen za prisilo v nekaj, kar nima tega posebnega statusa. Ta razlika je, da ne bo spet kakšne pomote, povsem pravilna. Posilstvo je po teži blizu umora.” To je bila sicer dodatna razlaga enega od prejšnjih tvitov, ki ga precej ljudi ni razumelo ali pa so stavke namenoma jemali iz konteksta. Zapisal je namreč, da v primeru, če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje.
“Zadrega #metoo in drugih aktivistov na tem področju je, kako bi bil hkrati oboje – telovadba in sveto darovanje drugega drugemu. Nobena pravna telovadba tega ne more razrešiti,” je še dodal. Večina je potem iz tega potegnila le to, da naj bi seks označil za rekreacijo, istočasno pa užalil vse žrtve, ker naj bi posilstvo primerjal s faulom. A bistvo njegovega zapisa je bilo ravno nasprotno. Torej, če bi seksu odvzeli vso vrednost in ga zbanalizirali na rekreativno aktivnost, tudi posilstvu ne moremo pripisati nekega posebnega pomena. A seks je seveda nekaj več, nekaj kar ima oziroma mora imeti poseben status, in ravno zato mora biti kazen za prisilo v seks tudi temu primerna. “Posilstvo je po teži blizu umora,” je poudaril. Je pa težko vse to učinkovito opredeliti in posledično sankcionirati, če #metoo in drugi aktivisti želijo v seksu videti oboje hkrati – tako rekreacijo, kot tudi nekaj, kar uživa poseben status.
Vprašanja tega področja so lahko zelo kompleksna in na določenih mestih tudi problematična. Že zato ker je situacij v življenju tako rekoč neskončno in jih je težko zajeti v nek enoten koncept. Potem so tu še različna pojmovanja in dojemanja konceptov. Mnogi modelu “le ja pomeni ja” očitajo, da ne nek način izbriše romantiko, saj tako ne bi več smelo prihajati do “ukradenih” poljubov in raznih dvorjenj, ki bi jih hitro lahko kdo interpretiral kot spolno nadlegovanje. Nekateri gredo celo tako daleč, da se sprašujejo, če bo za kakršno koli intimo potrebno pisno soglasje. “Gre torej tudi za vprašanje, koliko želimo dopustiti, da smo tudi v situacijah, kjer smo najbolj intimno prisotni, opazovani kot pravni subjekti, podvrženi okornim pravnim trditvam (te so pač vselej okorne), ali pa raje kot povsem svobodne osebe v moralno tenkočutnem in odgovornem odnosu z drugo osebo,” je v svojem blogu zapisal novinar Blaž Podobnik. Seveda ne smemo spregledati zlorab, do katerih lahko pride, če meje kaznivega dejanja niso dovolj natančno določene. Spomnimo se le na feministično gibanje, ki se je začelo z namenom opozarjanja na vseprisotno nevarnost spolnih napadov na posameznike v podrejenih vlogah, ki pa se je kaj kmalu sprevrglo v lov na čarovnice. Na nek način je torej treba zavarovati tudi nasprotno stran – dovolj zgovoren primer je bil primer igralca Johnnyja Deppa, kjer je žrtev nasilja postala še žrtev obtožb. Seveda pa ostaja dejstvo, da je treba nameniti pozornost vsakemu primeru posebej, ne pa da se nekatere pomete pod preprogo, če so storilci pač “naši”. Vsekakor je lažje zbirati podpise, kot narediti kaj konkretnega.
