Piše: Gašper Blažič
V nedeljo, 9. junija, se bodo znova odprla volišča. Slovenke in Slovenci bomo na ta dan izbirali devet poslancev evropskega parlamenta, kar je največje število slovenskih poslancev doslej. Povrh vsega bodo na isti dan še štirje posvetovalni referendumi, med katerimi še posebej izstopa tisti o evtanaziji.
Zanimivo je, kako se je vladajoči koaliciji v letošnji pomladi mudilo, da bi posvetovalne referendume spravila v sveženj skupaj z volitvami, čeprav ti referendumi formalno ne odločajo o ničemer. V preteklosti smo bili vajeni povsem drugačne prakse: tranzicijska levica je odbijala vsak poskus, da bi bili referendumi izvajani sočasno z volitvami – seveda zato, ker tistih referendumov ni predlagala koalicija. No, tokrat gre predvsem za sprevrženo in prozorno igro Gibanja Svoboda, ki želi na ta način dvigniti volilno udeležbo in morda s tem tudi zakoličiti javnomnenjski status evtanazije in marihuane, hkrati pa svojo kožo na evropskih volitvah čim draže prodati, sedaj ko je jasno, da največja koalicijska stranka ne bo mogla preseči dosežka LMŠ iz leta 2019.
Votla Vesnina lubenica
A najprej nekaj besed o zadnjih anketah. Zadnja Parsifalova anketa je pokazala, da Gibanje Svoboda na drugem mestu krepko zaostaja za prvouvrščeno SDS in bi po teh projekcijah dobila le malo nad polovico števila glasov, ki bi jih sicer dobila SDS. V odstotkih, upoštevajoč tudi neopredeljene glasove, to pomeni 20,9 odstotka za SDS proti 11,2 odstotka za Gibanje Svoboda. Po tej anketi zelo dobro kaže tudi NSi, ki je na tretjem mestu (7,6 odstotka), a bo to očitno dovolj samo za en poslanski mandat. Podobno velja za SD (šest odstotkov), kjer pa izvolitev novega vodstva po burnem dogajanju zaradi Dominike Švarc Pipan in stavbe na Litijski ni prinesla bistvenega dviga v javnem mnenju. Za en poslanski mandat naj bi se potegovale tudi liste Vesna in SLS, pri čemer je treba spomniti, da je Vesni z Vladimirjem Prebiličem še pred nekaj tedni zelo dobro kazalo, ko ankete praktično še niso zaznale SLS s Petrom Gregorčičem. Sedaj se trend očitno obrača, saj učinek Vesne z »lubeničarjem« Vladimirjem Prebiličem popušča, velja pa tudi to, kar smo v Demokraciji že zapisali, da bo Vesna največ glasov odžirala Gibanju Svoboda, slednji pa nagajajo tudi Zeleni Slovenije z nosilcem Klemenom Grošljem, ki je bil še zgodaj spomladi favorit za nosilca liste Gibanja Svoboda. Vendar so Zeleni daleč zadaj, prav tako DeSUS, Levica in tudi Resni.ca. Če bi odstotke iz ankete prevedli v poslanske mandate v državnem zboru, bi to pomenilo, da bi se SLS uvrstila v parlament, izpadla pa bi Levica. Seštevek odstotkov glasov pa bi prinesel krepko prednost pomladnega trojčka.
Nič še ni odločeno, treba je na volitve!
No, tudi primerjave med anketami, ki jih je na spletni strani Spletni časopis (www.spletnicasopis.eu) objavil Peter Jančič, kažejo, da ima tranzicijska levica težave. Tudi zaradi razpršenosti glasov, kar znižuje možnosti, da bi levičarji lahko dobili večino in osvojili (vsaj) pet poslanskih sedežev od devetih. Po eni strani so samozavestni nastopi Petra Gregorčiča v soočenjih povečali njegovo prepoznavnost, po drugi pa so nekateri akterji, denimo Zoran Stevanović s svojo prorusko retoriko, pokopali sami sebe. Stranka Levica ima to nesrečo, da ji glasove odžira Violeta Tomić z listo »Nič od tega«, vendar je že zdaj jasno, da Tomićevi, ki ima s kandidaturo na evropski volitvah že nekaj izkušenj, tudi tokrat ne bo uspelo. So pa razlike v odstotkih dovolj majhne, da tudi SDS ta čas nima tako velike prednosti pred Gibanjem Svoboda, kakor navajajo mainstream mediji. Lahko da bo SDS povečala svoj delež na račun neposrečene policijske racije v prostorih Nova24TV deset dni pred volitvami, ko so Borisu Tomašiču zasegli računalnik in telefon, čeprav ni med osumljenci kaznivih dejanj, vendar je obnašanje volilnega telesa precej negotovo, verjetno pa na razmerja med strankami ne bo bistveno vplivalo – razen če se bo precejšen delež volivcev, ki doslej niso bili prepričani, ali se bodo udeležili volitev, vendarle odšli na volišča in volili s protestnimi nagibi. Proti sedanji oblasti torej.
Stevanović po Brščičevi poti?
Vendar so mogoči prav vsi scenariji, od najbolj pesimističnega (največ trije slovenski evroposlanci iz vrst Evropske ljudske stranke) do najbolj optimističnih (šest poslanskih mest za Evropsko ljudsko stranko, SDS, NSi in SLS torej). Očitno pa so v javnomnenjskih laboratorijih tokrat resno računali na možnost, da bi večina volivcev strank iz nabora ELS, desnice torej, zaradi razočaranja nad politiko Evropske komisije, ki jo vodi članica ELS Ursula von der Leyen, bojkotirala volitve ali pa izbrala katero od radikalnejših list. No, zdajšnji rezultati evroskeptične in prorusko usmerjene stranke Resni.ca kažejo, da se glasovi niso prelili tja, podobno kot se leta 2019 niso prelili k listi Domovinske lige, stranke, ki je nato nehala obstajati. To pomeni, da se je SDS pravočasno odzvala na zablode Evropske komisije v zadnjem mandatu in postavila močno opozicijo frakciji v ELS (EPP), ki zagovarja levičarsko agendo (migracije in zeleni prehod). Z drugimi besedami: SDS je vzpostavila dovolj širok spekter, da se desno od nje ni okrepila nobena druga stranka, kot se je denimo to zgodilo v Nemčiji, kjer se je ob CDU močno »zredila« Alternativa za Nemčijo. Če se bo volilno telo pozitivno odzvalo na takšno politiko, bo to dober signal tudi v državah, kjer se je desna stran preveč pomaknila v sredino. Nedavni dogodki, povezani z ubojem policista v Nemčiji – STA je poročala le, da se je dogodek zgodil na shodu skrajne desnice, zamolčala pa je, da je policista zabodel afganistanski migrant – kažejo, da je za Evropo ta čas edina rešitev, da se vpliv desne agende na institucije EU okrepi. Morebitno zatekanje k evroskepticizmu pa bi samo še povečevalo vpliv global(istič)ne levice. Upajmo, da bo se bo takšen rezultat odražal tudi na naslednjih državnozborskih volitvah.
Golobovo opustošenje v samo dveh letih
A do volitev v državni zbor (po rednih rokih) je očitno še daleč, saj je Golobova vlada oddelala komaj polovico mandata! Za seboj pa pušča opustošenje, ki pa ga skuša premier Robert Golob pokriti s samozavestnimi nastopi, saj je znova oznanil zdravstveno reformo, ki jo je obljubljal že na začetku mandata, a kaj ko so se mu takrat »podrle« vse zastavljene časovnice. No, ost reforme je zdaj usmeril v razmejitev med javnim in zasebnim zdravstvom, kar ne pomeni nič drugega kot zaostritev boja proti stavkajočim zdravnikom. To dejstvo seveda omenjamo bolj mimogrede, saj bodo prav evropske volitve odločale o tem, kako bodo v naslednjih nekaj mesecih ravnali Golobovi botri. To dejstvo seveda samo še dodatno potrjuje, kako pomembne so volitve v evropski parlament in zakaj skupna evropska politika vpliva na delovanje slovenske oblasti. Navsezadnje že zaradi dejstva, da je vpliv evropske levice veliko pripomogel k temu, da je Evropska komisija krila hrbet slovenski tranzicijski levici, denimo pri umazani »depolitizaciji« RTV Slovenija. Tam pa je, kot vemo, prav tako deset dni pred volitvami odstopil predsednik uprave in Golobov ljubljenec Zvezdan Martić, kar kaže na to, da se efekt pijanosti od oblasti, ki ga je pomagala sprožiti tudi evrokomisarka Vĕra Jourová, že umirja in da deležniki, ki so prevzeli oblast zaradi skupnega interesa »antijanša«, niso več kompatibilni med seboj. Povedano drugače: nimajo skupne vizije razvoja RTVS, razen tega, da mora biti strogo levičarsko usmerjena. In nič ne kaže, ali bo kaj drugače, potem ko bo po Martiću vodenje prevzela menda začasna direktorica Natalija Gorščak, favoritinja nekdanjega »generalca« Igorja Kadunca, ki je nekdaj že vodila TVS, pa jo je nadzorni svet, ki ga je takrat še vodil kasnejši Kadunčev naslednik Andrej Grah Whatmough, razrešil. In tudi to dogajanje kaže, kako pomembno je imeti v Bruslju ljudi, ki ne bodo sledili interesom levice.
Duh Staneta Dolanca v DZ in na RTVS
Ali je bil torej vdor kriminalistov na sedež Nova24TV dejanje iz obupa? Dejstvo je namreč, da si je s tem oblast naredila medvedjo uslugo, saj ni dokazala nobene krivde, je pa sprožila spomin na »stare dobre čase«, ko so miličniki (tako tisti za javno kot za državno varnost) na podoben način preganjali vse, kar je dišalo po opoziciji režimu. Navsezadnje pa se je vse skupaj zgodilo pod vplivom preiskovalne komisije, ki naj bi se ukvarjala z menda nezakonitim financiranjem SDS. To komisijo sedaj vodi Tamara Vonta iz Gibanja Svoboda, ki pa se ji je morda zareklo ali pa so ji na dan ušli geni Staneta Dolanca, saj je slovenski javnosti odpredavala, da mora policija preiskati tudi politično odgovornost. In s tem, ne da bi se zavedala, priznala, da si slovensko politično dogajanje predstavlja v slogu svojega slavnega sorodnika. Tistega, ki je pred dobrimi 50 leti v Splitu izjavil, da »če ne bi bili mi /komunisti na oblasti/, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu za zdaj ni tako in tudi nikoli ne bo«. Je torej kaj nenavadnega, da se je ena od članic (depolitiziranega) sveta RTVS – šlo naj bi za novinarko in predstavnico zaposlenih – obregnila ob medijsko delo Rosvite Pesek, ker je po Martićevem odstopu ministrici za kulturo Asti Vrečko postavljala preveč neprijetna vprašanja? Horuk v stare čase!
Evtanazija in Palestina – paket kulture smrti
Glede na to ni nič nenavadnega, da je skušala vladajoča koalicija v zadnjih tednih odvračati pozornost od svojih zablod z novo zunanjepolitično zablodo – priznanjem Palestine. O tem smo že pisali, tako da ne velja ponavljati že znanih dejstev. Morda le to, da je SDS napovedala vložitev zahteve za razpis posvetovalnega referenduma in da se NSi glede te vladne poteze ni hotela opredeliti, češ da niso ne za ne proti. Dejstvo pa je, da Slovenija s tem dela gromozansko napako, ker na ta način daje signal Hamasu, da je njegova pot za osvobajanje menda okupirane Palestine povsem pravilna. Z drugimi besedami: vlada podpira kulturo smrti na vseh frontah, tako s podporo terorizmu kot s podporo evtanaziji, in s tem legalizira tisto, kar je v tridesetih letih prejšnjega stoletja legaliziral že Adolf Hitler. Dovolj za modre.
