Piše: Lea Kalc Furlanič
Sprememba zakona o RTV Slovenija po hitrem postopku, stavka, pritiski na desne novinarje, vodstvo, programski svet itd. so manevri, s katerimi želi Golobova koalicija javni servis RTV v celoti podrediti interesom ene same politične opcije. Poslanska skupina SDS pa se ob tem trudi ohraniti pluralnost javne RTV, zato med drugim predlaga ukinitev obvezne naročnine.
Kot kaže, je prioriteta nove koalicije (Golobovo Gibanje Svoboda, SD in Levica) prej kot skrb za področja zdravstva, gospodarstva, infrastrukture in še česa skrb za podreditev javnega servisa RTV Slovenija interesom ene same politične opcije. Samo tako si namreč lahko razložimo, zakaj se jim je mudilo sklicati izredno sejo državnega zbora in nanjo poleg zakona o vladi, s katerim želijo povečati število ministrstev, uvrstiti še spremembo zakona o RTV Slovenija oz. najprej iz postopka umakniti s strani SDS vloženi noveli zakonov o vladi in RTVS. Seveda predlog Golobove koalicije vsebuje zamenjavo sestave programskega sveta, z njim pa posredno tudi vodstvo javne RTV.
Zakon o RTV je bil 17 let v redu, sedaj pa ni več
Za pojasnilo, na osnovi katere pravne podlage je koalicija za 18. 5. lahko sklicala 1. izredno sejo DZ in nanjo uvrstila točko o spremembi zakona o RTVS, izredne seje se namreč po navadi sklicujejo zaradi izrednih razmer, denimo epidemije ipd., smo vprašali poslanko SDS Alenko Jeraj. Pojasnila je: »Predlagali so javno predstavitev mnenj o zakonu in s tem se začne postopek oz. pogoj za uvrstitev točke na dnevni red. Želeli so ga zavrniti in čim prej spraviti z mize, da se nato odloča o njihovem predlogu zakona. Želijo si čim prej zamenjati člane programskega sveta RTV. V preteklosti je sodišče že odločilo, da se izbranih ne more razrešiti pred iztekom mandatov. Govorijo o demokraciji, a je niti malo ne upoštevajo. 17 let je bil zakon ustrezen, sedaj pa naenkrat ni več v redu.«
Govorili smo tudi z Mitjo Iršičem, svetovalcem (zdaj že nekdanjim) na kulturnem ministrstvu. »Sklic izredne seje je sicer pravno legalen (podpise je prispevala četrtina poslancev), veliko vprašanje pa je, ali je legitimen. Poslanci prihodnje koalicije so kot buldožer ugrabili proceduralne luknje poslovnika z zelo prozornim namenom zakon čim prej spraviti iz parlamentarnega postopka, zato da bi lahko predlagali svojega,« je dejal Iršič.
In kakšne so formalne in politične posledice spremembe zakona, ki jih predlaga koalicija? »To bomo še videli. Predčasne razrešitve doslej sodišče ni dovolilo. Očitno je, da želijo zdajšnje imenovane čim prej zamenjati,« je jasna Jerajeva. Iršič odgovarja: »Formalne posledice so, da se spremeni sestava programskega sveta RTVS oz. se zamenja trenutni programski svet, z njim pa seveda posredno tudi vodstvo javne RTV, kar je tudi končni cilj zakona. Politično gledano gre za zelo skrbno pripravljeno ugrabitev medija, saj je jasno, da so cehovska združenja, ki jih predlagajo v programski svet, neformalne izpostave leve politike. Hkrati gre za veliko zaušnico in nezaupnico gledalcem in poslušalcem, saj ti skozi instrument volitev v nadzorne organe RTV Slovenija posredno postavijo svoje predstavnike. Zdaj bi jih ad hoc nadomestile institucije s preverjeno levici prijazno sestavo. Programski svet RTVS, ki bi bil sestavljen po novem predlogu, ne bi bil odraz slovenskega volilnega telesa, RTV pa bi za zmeraj zamrznil v ideološko komo, iz katere se je komaj pred kratkim začela prebujati.«
Ljerka Bizilj, dolgoletna urednica na RTVS, pa ocenjuje: »Mislim, da doslej nobena koalicija, ko je prevzela oblast, ni uporabila možnosti spremembe zakona o RTV, da bi lahko zamenjala vodstvo in spremenila sestavo programskega in nadzornega sveta. Zdajšnji predlog zakona pa v programskem svetu vključuje preveč zaposlenih (5 med 17), saj je RTV domena gledalcev, ne zaposlenih. RTV pa bi moral biti politično uravnotežen javni servis!«
»Sledili smo predlogom ljudi«
V nasprotju z Golobovo koalicijo si želi SDS nevtralno in pluralno RTVS. »V SDS smo vedno zagovarjali medijski pluralizem, se borili zanj že od nastanka samostojne Slovenije. Žal so analize pokazale, da naša nacionalna RTVS ni kos izzivom časa, da bi bila res nevtralna, objektivna, kar se je pokazalo tudi v volilni kampanji,« izpostavlja poslanec Andrej Hoivik. Ob tem Branko Grims razmišlja: »RTVS bi morala biti najbolj nevtralna in pluralna, ki bi bila referenca za vse druge televizije. Žal ni tako.« Poslanka Alenka Helbl opozarja, da so s predlogom zakona o RTV v SDS predlagali spremembe tudi glede javnega interesa. Konkretizirali so pojme, kot so: pluralnost, raznovrstnost medijev, svetovnonazorska pluralnost ipd. Dodali so medijsko pismenost in neodvisno, etično, verodostojno novinarstvo. Zato v SDS predlagajo posvetovalni referendum, kjer bi volivkam in volivcem postavili vprašanje, ali so za to, da se odpravi obvezno plačevanje RTV-prispevka. Plačevanje RTV-prispevka slovensko gospodinjstvo stane približno 150 evrov letno, v primerjavi z drugimi državami je pri nas glede na število prebivalcev ta prispevek najvišji.
Po besedah poslanca Danijela Krivca je predlog ukinitve obvezne naročnine namenjen razmisleku, pa tudi sledenju željam državljanov, ki nekaterih programov ne gledajo: »Mislim, da je čas, da poskusimo tudi s prostovoljnim prispevkom; ne gre za omejitev, ker, kdor želi, lahko tudi več participira, če se seveda strinja s programsko shemo. Gre za spremembo, ki je v korist vseh državljanov in uporabnikov RTVS.«
»Sledili smo predlogom ljudi, ki so že večkrat zbirali podpise pod peticijami, da bi bil RTV-prispevek prostovoljen in ne obvezen. To bi prisilo RTV k racionalizaciji, saj imajo v primerjavi z mnogimi drugimi državami nadpovprečno število zaposlenih sodelavcev, program, sploh informativni, pa je čedalje slabši. V zadnjih desetih letih so izgubili med 200.000 in 250.000 gledalcev, a se s tem problemom ukvarja šele sedanje vodstvo in se trudi trend obrniti,« poudarja Jerajeva. Poslanec Dejan Kaloh pa postreže s številkami: v Sloveniji imamo dva milijona prebivalcev in 2182 zaposlenih na nacionalni RTV, na Slovaškem je 5,5 milijona prebivalcev in 400 zaposlenih, v Grčiji pa 11 milijonov prebivalcev in 600 zaposlenih na nacionalni RTV.
Del RTV-prispevka tudi drugim medijem
Bolj kritična do te spremembe je Ljerka Bizilj. Po njenem mnenju Slovenija potrebuje javni servis in bi bila ukinitev RTV-prispevka škodljiva: »Ni prav, da se prispevek ukinja, ker nobena politika ni sposobna zasnovati zakona o RTV, ki bi omogočal profesionalni javni servis, in na čelu RTV ni pripravljena podpreti kadrov, ki se zavzemajo za politično uravnoteženost!«
Mitja Iršič pa razmišlja širše in globlje. Pravi, da gre predvsem za razmislek, ali imajo lahko državljani sami pravico, da izbirajo, v kakšne medije bodo vlagali. Nujnost financiranja RTVS izhaja iz ustavne odločbe iz leta 2001, ki na zelo čuden način 39. člen Ustave RS (pravico do informiranosti) interpretira tako, da je država dolžna financirati RTV kot javni medij posebnega interesa. »Potemtakem bi morala država RTV na neki način dokapitalizirati, tudi če bi bila vsako leto 50 milijonov v minusu?« se sprašuje. In nadaljuje: »Opozicija je pravilno ugotovila, da je takšno stanje nevzdržno in da se moramo obrniti na ljudi, da sami povedo, na kakšen način želijo financirati medije. Sam vidim takšno potezo kot nekakšno bližnjico do bolj pravno realistično dosegljivih rešitev – npr. do švicarskega modela financiranja javne RTV, kjer se del RTV-prispevka nameni tudi drugim medijem, prispevek pa tako de facto postane nekakšen medijski prispevek. Na tak način bi se lahko v prihodnje financirali tudi medijski razpisi, ki zdaj obremenjujejo fiskus.«
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
