Piše: Dr. Jože Dežman
Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec v Partizanih ne zna pokazati napetosti in nasilje v partizanskih enotah. Naj to ilustriram z nekaj primeri, ki sem jih nakazal že leta 1992 (Gorenjski partizan – Gorenjski odred 1942 – 1944).
Nekaj ljudi, ki so jih pozneje ubili, so partizani prijeli med novinci v enotah. Oktobra 1943 so med novinci dobili »tudi bivše denuncijante in izdajalce«. Eden iz Dolenje vasi je bil kot »belogardist« že prej določen za usmrtitev. Drugi, prav tako iz Dolenje vasi, je osem mesecev vodil nemške enote po selških in poljanskih hribih. Tretji je bil Škofjeločan, »ki je ravno tako bil že od naroda dolgo obsojen na smrt. Vsi navedeni so bili ostro zaslišani in so tudi delno priznali svoje grehe ter bili likvidirani.«
Partizanske enote so se med napadi včasih razpršile. Nekateri borci so se v takih primerih včasih »zabili«. Te so potem iskali politični delavci in vosovci ter jih pošiljali nazaj v enote. Nekatere pa so zaradi pobegov obsodili na smrt. Decembra 1943 je odredno vojaško sodišče zaradi dezerterstva obsodilo na smrt borca 2. (oz. Jeseniške) čete, »ki je dezertiral . . . , a ga je patrola, ki je bila poslana za njim, ujela«. Potem je bil »justificiran pred strojem II. čete G. O.«
Utemeljitev nekaterih obsodb je razmeroma skromna. V drugi polovici avgusta 1943 so v odredu usmrtili dva kurirja in še enega borca »radi dejanj, ki so škodovali tovarišem in celemu našemu pokretu«.
Poseben je bil primer partizana, ki je pobegnil 1. januarja 1943. Potem je vodil nemške orožnike v napadu na partizansko taborišče, izdal naj bi nekaj sodelavcev partizanskega gibanja – pozneje so ga poslali v nemško vojsko in sled za njim je izginila. Verjetno 3.aprila 1943 so partizani Gorenjskega odreda in politični delavci partizanskega gibanja so pobili štiri člane njegove družine (rešil se je le eden od bratov) in požgali domačijo. Zaradi tega zločina so zamenjali poveljstvo 3. čete, nekatere odgovorne so poslali na odredno sodišče – podatkov, da bi bili kaznovani, ni.
Dr. Jože Pesjak
Koliko partizanov so pobili partizani sami, bo težko oceniti, verjetno pa je kar nekaj odstotkov partizanskih izgub od lastne roke. Z dvema primeroma ilustrirajmo, kako so skrivali te usode.
Dr. Jože Pesjak, rezervni oficir, ni bil komunist. Ko je prišel v Ljubljano, verjetno pojasnjevat svoje nestrinjanja z načinom vodenja borbe, go ga mahnili s sekiro. Umaknil se je na Gorenjsko, kjer so ga ubili. Vendar so ga šteli med partizanske žrtve in v prvem povojnem življenjepisu so zapisali: »Prvi sestanek OF v Kranj na katerem poziva na oboroženo borbo proti okupatorju je njegovo delo. In že maja 1941 vzame tudi sam orožje v roke in poveljuje v Storžičevi skupini. Leto dni se bori z Nemci, dokler ga niso v aprilu 1942 skrile čeri Storžiča za vedno.«
Na družinskem grobu, kjer je zapisan tudi brat Stanko, ki je padel kot partizan septembra 1943, za oba piše: »Padla v NOV«.
Alojz Pečnik
Alojz Pečnik je bil predvojni komunist, kot vojni ujetnik je doživel oktobrsko revolucijo. Slovel je kot neustrašen borec, tudi v dražgoški bitki. Nanj in na kasnejšega narodnega heroja Jožeta Gregorčiča so Nemci razpisali najvišjo nagrado 20. 000 rajhsmark. Pečnika so iskali, ker je bil »vodja tolpe, ki je v zadnjih mesecih izvršila mnogoštevilne rope in roparske umore ter s tem prizadejala miroljubnemu prebivalstvu neizmerno gorje.« Toda vse to Pečniku ni pomagalo. Na smrt ga je obsodil prav Jože Gregorčič, ki je 1.avgusta 1942 ukazal: »Sporočite obema bat. (bataljonoma – op. p.), da je Štab I. grupe obsodil Pečnika Alojza na smrt, ter justifikacijo takoj izvršil. Obsodba je bila izrečena radi neprestanega godrnjanja, kritiziranja vseh poveljstev in njih povelj, kakor tudi radi stalno moralorušečega dela med moštvom. Kljub strogim opominov je s svojim kvarnim delom nadaljeval.«
Pečnika ni zapisan na spomeniku padlim v domačem Ljubnem.
Herbert Fornezzi
Nekatere tabuirane usode rešujejo pozabe sorodniki. Tako je vnuk Erik Demirović s pomočjo španske raziskovalke zbral podatke o Herbertu Fornezziju. Fornezzi je bil komunist, ki se je šel borit za republikansko Španijo. Leta 1938 je bil na aragonski fronti ranjen. V bolnici so ga ujeli frankisti in zaprli v koncentracijsko taborišče. S pomočjo sojetnikov in svojega dekleta, Katalonke, je leta 1940 uspel pobegniti. Kot slepi potnik se je vkrcal na norveško ladjo za Genovo. Poleti 1940 se je vrnil v Ljubljano. Poročil se je in dobil hčerko. Jugoslovanske oblasti so ga osumile umora oficirja v Mariboru, a je po nekaj mesecih zapora s pomočjo očeta dokazal nedolžnost. Pod italijansko okupacijo je bil marca 1942 aretiran, poslan v internacijo v Spoleto, premeščen v Ljubljano in nato v Parmo. Po kapitulaciji Italije je, verjetno po nalogu partizanskega vodstva, delal v gestapu, nemški tajni politični policiji, kot prevajalec – govoril je šest jezikov. Rešil naj bi nekaj aretiranih partizanski sodelavcev. S partizanskim gibanjem sta sodelovala tudi Fornezzijeva žena in njen oče. Po prihodu partizanov v Ljubljano se je nekaj dni skrival, konec maja je šel na sestanek in izginil. Domnevno naj bi ga ustrelili v Gramozni jami 26. julija 1945.
Ena od domnev, zakaj naj bi izginil, je tudi ta, da je vedel preveč, saj je v Španiji srečal Josipa Broza Tita.
Mirko Košir
Sin Igor Maksim Košir je zapisal zgodbo Mirka Koširja. Bil je kemik, fizik, gimnazijski profesor. Predvojni komunist, leta 1933 aretiran zaradi komunizma in na procesu naslednje leto oproščen, odpuščen iz službe. V zaporu je preštudiral »večino Marxovih, Engelsovih, Leninovih in Stalinovih del«. Objavil je več kot 115 člankov in prevodov v različnih publikacijah. Od konca 1935 je s še enim članom vodil slovensko komunistično organizacijo. Leta 1936 je bil spet aretiran in izpuščen. Potem je organiziral stavke, zlet Svobod, pisal – napisal je brošuro Mučeniška Španija in sestavil proglas Kaj hočemo.
Njegov delež pri partijski zgodovini so po vojni izbrisali, tudi njegovo udeležbo na ustanovnem sestanku Komunistične partije Slovenije na Čebinah: „Leto 1937 je bilo razgibano. Spomladi je bila partijska konferenca na Čebinah. Te konference se je udeležil tudi Mirko, čeprav ga danes nikjer ne omenjajo. Dolgo je bila pri hiši lesena žlica, ki jo je takrat izrezal iz lesa, ko je čakal, da so prišli vsi skupaj.“
Februarja 1940 je bil konfiniran v taborišču v Bileći. Zaradi nasprotovanja rusko-finski vojni so ga poleti 1940 izključili iz Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije.
Februarja 1941 je bil vpoklican na orožne vaje v Mostar. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo je bil ujet, Nemci so ga predali Italijanom. Po kapitulaciji Italije je vstopil v partizansko vojsko. Januarja 1944 je bil ujet in poslan v nemško koncentracijsko taborišče Dachau. Preživel je taborišče in marš smrti aprila 1945.
Julija 1945 so ga izključili iz Komunistične partije in poslali na delo v industrijo, nato na prevajanje, nato je predaval na univerzi.
V začetku aprila 1948 je politična policija ubila njegovega prijatelja Branka Kristanca. 9. aprila je bil aretiran še Košir. Na stalinističnem prvem »dachauskem procesu od 20. aprila do 24. aprila 1948, imenovanem ‘Diehl in ostali’, je bil Mirko Košir obsojen na dvajset let zapora in odvzem državljanskih pravic; naknadno – s posebnim posredovanjem javnega tožilca dr. Vladimirja Krivica – še na zaplembo vsega premoženja, predvsem zaradi knjižnice.«
Kazen je prestajal v več zaporih.
Poročilo o Koširju 1. januarja 1951: „Kakor že večkrat, je zdaj znova govoril o nesposobnosti naših državnih in partijskih voditeljev … njihova nesposobnost je tudi vzrok neprestanih sprememb v vsem državnem delu in javnem življenju; to jih vodi v eksperimentiranje, ki mu ni konca in kraja in mu tudi ne bo, dokler ne bodo na koncu vsega sesuli …“
Marca 1951 so ga odpeljali iz Ljubljane. 8. marca 1951 so ga ob prihodu na Goli otok v špalirju potolkli. Dne 11. marca ob 03.15 je v taboriščni ambulanti umrl. Pokopali so ga 30.marca 1943 na pokopališču Miroševac v Zagrebu na polju 208, razred 3, grob 7. Grob ni ohranjen.
Fric Novak in Maks Čepič
Literarno je usodi dveh od partizanov ubitih partizanov ovekovečil Boris A. Novak.
Njegovega strica Frica Novaka, ki je bil eden od komunističnih zločincev na Notranjskem, so v nejasnih okoliščinah ubili partizani na Gorenjskem, verjetno jeseni 1943. Fric je bil jeseni 1942 poslan na Gorenjsko. Njegovo usodo napoveduje poročilo Vinka Hafnerja junija 1943: »Sedaj je jasno, da sta ogromno grešila (Fric Novak in Ivan Žirovnik – op. p.) in samo v enem primeru poslala na fronto 40-50 dobrih fantov (Gorenjcev, prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko – op. p.), ki so bili vsi pripravljeni, da gredo k nam.« Borisovega bratranca Maksa Čepiča so ubili zaradi domnevnega plavogardizma – sodelovanja s kraljevo Jugoslovansko vojsko v domovini – februarja 1944 pri Moravčah.
Boris A. Novak je v drami Vojaki zgodovine (1988) »v liku najmlajšega brata, študenta filozofije Andreja Grudna, združil dve osebi in življenjski zgodbi, ki pa sta po tragičnem koncu identični: nejasno usodo Mirka (Frica) Novaka in mojega bratranca Maksa Čepiča.«
Čez desetletje je zapisal, da so »njihove življenjske zgodbe tako pisane, grozljive, obenem pa polne tragične ironije, da so vredne Shakespeara, ne mojega neprimerno bolj skromnega dramskega talenta. Jaz sem jih vzel nase: so duhovi, ki živijo v meni in me razganjajo s svojimi nerazrešenimi usodami. Ta snov najbrž zahteva epsko, pripovedno obravnavo,«
In je več kot dvajset let pisal orjaški in nato nagrajeni ep Vrata nepovrata, ki ima 2.300 knjižnih strani in okrog 40.000 verzov. Po Zemljevidih domotožja in Času očetov je tretja knjiga Bivališča duš izšla v letu 2017.
Novak poudari, da »celo zdaj, ko to pišem, mi okus pepela napolni usta, da s težavo diham. Kajti pospravljanje po mrtvih je strahota.«
Njegov oče je ostal »prakomunist do konca življenja. Kot partizanskega poveljnika ga je glavni štab dvakrat obsodil na smrt. Taka je bila tudi usoda nekaterih sorodnikov. Gre za zgodbe, ki bodo ostale. Zgodbe oseb, za katere sem imel srečo, da so moji predniki, sorodniki, bodo ostale v zgodovini. Njihova imena sem rešil pozabe, vrnil sem jim dostojanstvo spomina.«
Ali bi jih Pirjevec streljal?
Seveda imamo po vsem tem za Pirjevca vprašanje. Če bi streljal Lamberta Ehrlicha, ali bi streljal tudi dr. Jožeta Pesjaka, Alojza Pečnika, Herberta Fornezzija, Mirka Koširja, Mirka-Frica Novaka, Maksa Čepiča ter verjetno tisoče partizanov in sodelavcev partizanskega gibanja, ki jim življenje vzamejo soborci in sodelavci?
Naslednji teden: Ali bi jih Pirjevec streljal, 2.del?
