Piše: Gašper Blažič
Če sem v zadnjem času na spletni strani Demokracije objavljal analitične članke o dogajanju v letu 1991, sem pogosto naletel na ostre očitke, da ti članki odražajo popolno demoraliziranost in brezidejnost ne samo mene, ampak tudi medija, za katerega delam, in seveda opozicije, ki naj bi se »šlepala« samo še na polpreteklo zgodovino. To naj bi pomenilo, da smo približno podobni bolniki in zadrogiranci kot tisti, ki svojo politiko gradijo na mitu NOB.
Zagotovo moramo biti v marsičem tudi samokritični, o tem ni dvoma. Objavljanje člankov o slovenski osamosvojitvi niso sami sebi namen, ampak so posledica dejstva, da prihaja do retuširanja zgodovine. Morda tudi zato, ker so agresorji nosili rdečo peterokrako zvezdo, simbol, ki je bil kmalu po osamosvojitvi spet rehabilitiran (pa ne samo pri kakšnih oglasih znamk Converse ali Heineken, ampak konkretno politično). Slovo Slovenije od dotedanjega jugoslovanskega okvira je pomenilo precej več kot znano frazo »gremo mi po svoje« – šlo je za novo razvojno paradigmo, slovo od nekega gospodarskega in socialnega modela, ki je naši državi prinašal zaostalost in enakost v revščini (razen seveda za izbrance, ki so bili »bolj enaki« od drugih). Osamosvojitev Slovenije tako ni bila trenutna modna muha, ampak drzna in zelo tvegana poteza v okoliščinah, ki so nam nasprotovale. Praktično celoten Zahod (razen morda Nemčije in Avstrije) je to dejanje videl kot nekakšno nasilje nad evropskimi integracijskimi procesi in šele kasneje so morali priznati, da smo imeli prav. In velika škoda je, ker je današnja Slovenija zaradi »golobje« vlade tako rekoč bolnik med članicami EU, čeprav smo bili že v precej boljšem položaju. Močno nazadovanje naše države so številni državljani že okusili na lastni koži in sedaj vidijo, da je bilo opletanje s »svobodo« velika potegavščina.
Opozicija tu ne bi smela izgubljati časa s stihijsko kritiko oblasti, ampak hitro organizirati vlado v senci ali pa vsaj programski svet, ki bo predstavil jasno alternativo sedanji vladi. Tako kot je bilo to v letih 2003 in 2004, drugače bomo ostali zazrti samo v (totalitarno) preteklost, ki nam jo na pladnju prinaša vladajoči »pernati zbor«.
