Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Za vzpostavitev polnokrvne ustavne kulture, potem ko je prebivalstvo države več desetletij živelo v totalitarnem režimu, kjer pravo ni bilo argument, ampak je bilo pravo moč, s katero se je vladalo, so potrebna desetletja. Kulturni substrat, na katerem lahko gradimo vladavino prava in na katerem lahko formalni okvir, ki jo zagotavlja, uspešno deluje, se gradi več generacij. Ključnih težav slovenskega pravosodja je po mnenju vrhovnega sodnika Jana Zobca sicer več, a se mu zdi, da težava izhaja predvsem iz prve polovice devetdesetih let oziroma iz tranzicije v ožjem pomenu besede. “Slovenija ni ravnala kot Nemčija, ki je tako rekoč v dveh letih do leta 1992 zamenjala več kot 90 odstotkov vseh sodnikov v vzhodnem delu države. Imela je seveda Zahodno Nemčijo, od koder je črpala sodniški kader. Podobno se je zgodilo s profesorji na pravnih fakultetah. Nekaj kadra, kot zdaj ugotavljamo, ni prišlo z zahoda, ampak celo iz demokratično bolj deficitarnih republik nekdanje Jugoslavije,” je za Siol pojasnil Zobec, ki je med drugim spregovoril tudi o pravosodnih izpitih opravljenih v BiH in o tem, da Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem.
“Dvomi se vlečejo še naprej, saj enega papirja Branko Masleša ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni,” je v pogovoru za Siol ponovil vrhovni sodnik Jan Zobec. Sodnik meni, da Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem. Masleši so kot stranki celo v lastni zadevi vrata na vrhovno sodišče zaprta. “On, ki niti v svojem imenu ne bi mogel vložiti pravnega sredstva na vrhovno sodišče, je hkrati vrhovni sodnik, ki odloča o teh pravnih sredstvih,” je pojasnil Zobec, ki se je skliceval na vsaj dve odločbi, v katerih se je Vrhovno sodišče izreklo, da pravosodni izpit opravljen v BiH oziroma v nekdanji SFRJ, v Sloveniji ne velja. Spomnimo, tudi v slovenski zakonodaji ne obstaja člen, ki bi pravosodne izpite iz naše nekdanje skupne države izenačeval s slovenskim PDI.
Zobec je na vprašanje o lestvici držav glede na stanje pravne države pripovedoval o dogodku iz časa, ko je bil še ustavni sodnik. Takratni predsednik ustavnega sodišča je prišel iz Strasbourga, z otvoritve sodnega leta in vprašali so ga, kaj so tam rekli o Sloveniji. Odgovoril je, da Slovenijo vsi neizmerno hvalijo, zaradi Komisije za preprečevanje korupcije ter zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. “Toda vsi vemo, kako je bila ta komisija zlorabljena. To je en lep primer razkoraka med formalnim okvirom in dejanskim delovanjem v praksi,” je pojasnil Zobec in poudaril, da šteje le delovanje v praksi, kar je pa seveda zelo težko meriti. “Zato sem nekoliko zadržan, ko gre za takšne lestvice. Slovenija bi lahko bila po formalnem okviru zelo visoko, gotovo med prvimi 15, ko pa gre za uresničevanje pravne države v praksi, imamo marsikje resne težave,” je še dodal.
Povprečen državljan, če ne trči ob neke višje interese, lahko tudi pri nas računa na še kar solidno pravno varstvo
V Sloveniji so, morda podobno kot v Rusiji, v manj pomembnih, neobčutljivih zadevah, kjer niso vpleteni kakšni višji interesi, sodišča relativno v redu. V civilnih zadevah, v katerih Zobec tudi sam sodi, se po njegovih besedah na Vrhovnem sodišču trudijo po najboljših močeh in dobro opravljajo svoje delo. Nižja sodišča so včasih slabša, včasih boljša – torej povprečna. “Ko pa pride do pomembnih, občutljivih, izpostavljenih zadev, se zgodijo tudi odločitve, zaradi katerih dvigneš obrvi,” je Zobec izpostavil, kdaj največkrat prihaja do anomalij. Takšna je bila recimo nazadnje odločitev v zadevi Balkanski bojevnik, pa seveda zadeva Patria. Ali pa zadeva Novič. “Celo na civilnem oddelku smo imeli en tak primer, ko sta dve novinarki TV Slovenija tožili takratnega vodjo opozicije, ki je danes predsednik vlade. V vseh teh primerih je prišlo do zanimivih, nekoliko nenavadnih odločitev, tudi do hudih kršitev človekovih pravic, kot v zadevi Patria in Novič, v omenjeni zadevi, ki smo jo obravnavali na civilnem oddelku, celo do dveh diametralno nasprotnih odločitev,” je povedal Zobec. Tu je seveda tudi zadeva Kangler, v kateri so nižje instance sprejemale dokaj nenavadne odločitve. Pa potem odločitev vrhovnega sodišča glede nošenja mask, in primer enega od sinov ljubljanskega župana, kjer je šlo za protizakonit odvzem zadeve sodnici, potem ko je bilo pravno sredstvo sina ljubljanskega župana že zavrnjeno, nato pa je bila zadeva dodeljena drugim sodnikom, ki so nato pravnemu sredstvu županovega sina ugodili – o sodnici Ani Testen, ki jo je predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik prerazporedil v Kamnik, smo že večkrat pisali.
“Še dlje nazaj je bil zoper vidnega, vplivnega funkcionarja nekdanje Jugoslavije predlagan začetek postopka zaradi množičnih pobojev, pa se je nekako zelo čudno vse končalo, še preden bi se preiskava sploh začela, saj je sodišče sploh ni dovolilo, češ da ni utemeljenega suma, čeprav so obstajali dokazi, ki so tak sum potrjevali Vse to kaže na nekakšno podobnost z ugotovitvami Popove za Rusijo. Navaden, povprečen državljan, če ne trči ob neke višje interese, lahko tudi pri nas računa na še kar solidno pravno varstvo, vprašanje pa je, koliko časa bo moral na to varstvo čakati,” je opozoril Zobec.
Javnost ima vso pravico in tudi državljansko dolžnost, da sodnikom kritično gleda pod prste
Po mnenju Zobca je precej problematično tudi to, da načelo javnosti sojenja, ki je ustavno zagotovljeno in eden od nosilnih elementov poštenega postopka, v času digitalizacije ni uresničeno. Tudi sicer je eden od problemov slovenskega sodstva pomanjkanje javnosti in preglednosti. Še posebej v teh odmevnih, občutljivih zadevah bi morale obravnave potekati v največjih sodnih dvoranah in biti zaradi zanimanja javnosti prenašane prek spleta. Prav tako bi morale biti za javnost odprte seje sodnega sveta, poleg tega pa bi po Zobčevih besedah moralo biti sodstvo odprto glede podatkov o sodnikih, o njihovi izobrazbi, strokovnih dosežkih, publicistični dejavnosti, konec koncev tudi glede števila citatov njihovih strokovnih publikacij.
Nastala je velika škoda sodnikovemu ugledu, ugledu vrhovnega sodišča in celotnega sodstva
Dvomi glede Masleševih kvalifikacij se še kar vlečejo, saj enega papirja niti po dveh mesecih ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni. Potrdilo o pravosodnem izpitu v Bosni in Hercegovini je pomembno za opravljanje sodniške službe in za nastopanje pred sodišči v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji pa, kot je tudi vrhovno sodišče jasno povedalo v dveh judikatih, je treba imeti opravljen pravosodni izpit v skladu s predpisi, ki so takrat veljali v Republiki Sloveniji, to pa so zakon o pravosodnem izpitu, kasneje zakon o pripravništvu in strokovnem usposabljanju iz leta 1980 in danes zakon o pravniškem državnem izpitu. Brez te kvalifikacije kandidat ne more biti izvoljen za sodnika. In vrhovno sodišče je jasno povedalo, da so s pravniškim državnim izpitom, ki je pogoj za izvolitev na sodniško funkcijo, izenačeni samo pravosodni izpiti, opravljeni po republiških predpisih. Zakaj je sodišče tako odločilo, je po Zobčevem mnenju povsem logično. Prvič, ne zakon o pravosodnem izpitu, ne kasnejši iz leta 1980, niti zakon o pravniškem državnem izpitu nikjer ne izenačujejo pravosodnega izpita, opravljenega v kateri od nekdanjih republik, s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. “Torej je vrhovno sodišče za svojo odločitev imelo vso zakonsko podlago. Če bi razlagalo drugače, bi “prebilo” to besedilo,” je ob vsej tej razlagi poudaril vrhovni sodnik.
Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem
Vrhovno sodišče je v omenjenih judikatih jasno povedalo, zakaj je za dostop do vrhovnega sodišča potreben pravosodni izpit oziroma pravniški državni izpit. Zato ker mora imeti vrhovno sodišče enakovrednega, strokovno kompetentnega sogovornika, takega pa ima samo, če ima pravosodni izpit, opravljen v skladu s slovensko zakonodajo, dokazilo torej, da dobro pozna ustroj in delovanje slovenske pravne ureditve. “Upam, da bo celotna afera, za katero je po mojem mnenju odgovoren on sam, ovržena z argumenti, ne z grožnjami. Zakuhal pa jo je on sam, zato seveda nosi tudi vso odgovornost za tak upad ugleda sodstva,” je glede afere z Maslešo Zobec podal svoja pričakovanja.
Pravo ni tam, kjer je moč. Pravo je tam, kjer je argument
Zobec je spomnil tudi na nastop Masleše na komercialni televiziji, v katerem je sodnik pravno stališče, da njegov bosanski pravosodni izpit v Sloveniji ne velja, označil za vrhunec natolcevanj ter po spodbujanju novinarke dopustil celo možnost vlaganja tožb zoper novinarje in druge, ki mislijo drugače. Tak odziv po Zobčevih besedah kaže avtoritarno pojmovanje prava, ki je obtičalo pri prvi od Radbruchovih Petih minut filozofije prava, namreč pri minuti, ki pravi, da je pravo tam, kjer je moč. “Obžalujem, da je v slovenski javni prostor s tem vnesel sporočilo, ki je v diametralnem nasprotju z demokratičnim, predvsem pa z diskurzivnim pojmovanjem prava. Ne, pravo ni tam, kjer je moč. Pravo je tam, kjer je argument. Zato se na argumentirano pravno stališče ne odgovarja z diskvalifikacijami, češ da je to natolcevanje, in z možnostjo vlaganja tožb, pač pa z argumenti, pravnimi argumenti. Teh pa mož žal ni navedel, zgolj diskvalifikacije in polprikrite grožnje,” je pojasnil sodnik Zobec.
Niti zakon o sodniški službi niti zakon o sodnem svetu ne predvidevata položaja, v kakršnem smo se znašli, in načina njegove rešitve. Gotovo pa bi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič lahko pokazal več odločnosti in Maslešo pozval, naj dokumente nemudoma predloži. Če pozvani ne bi ravnal v skladu s tem, bi morda lahko šlo za disciplinsko kršitev, namreč za krnitev ugleda sodstva in zaupanja vanj. Zato bi predsednik na ta način morda lahko dosegel, da bi se zadeva razčistila prej kot v dveh mesecih. Problem slovenske ureditve je, da takega položaja pač ne ureja, tudi z analogijo ne. To praznino je težko rešiti, ker imamo na eni strani problem sporno imenovanega sodnika, na drugi strani pa problem nepremakljivosti sodnika in njegove neodvisnosti. Tukaj gre torej za dve ustavni vrednoti, ki sta v koliziji, zato bi moral obstajati poseben postopek, ki bi predvidel takšen položaj, kot ga imamo zdaj, in postopek za njegovo razrešitev – se pravi postopek za ugotovitev, ali je bil določeni sodnik imenovan nezakonito in ali ima to za posledico kršitev pravice do sojenja pred sodiščem, ustanovljenim z zakonom. V tem postopku bi uporabljali test, ki ga je pred kratkim razvilo ESČP v zadevi Ástráðsson zoper Islandijo.
Upajmo, da Šketa v Rusijo ni šel po znanje in izkušnje, kako se približati njihovemu avtoritarnemu idealu
Zobec se je v pogovoru za Siol dotaknil tudi generalnega državnega tožilca Draga Škete, ki je na praznovanju ob 300-letnici ruskega tožilstva s šefom ruskih tožilcev Igorjem Krasnovom, ki je znan kot velik kršitelj človekovih pravic, podpisal sporazum o sodelovanju. Zobec meni, da je to zagotovo hud zdrs. “V tem času obiskati tako avtoritarno državo, kot je Rusija, notorično kršiteljico človekovih pravic, državo, ki ne spoštuje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer ima celo njihovo ustavno sodišče pooblastilo, da vsako sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice preizkusi, ali je v skladu z njihovo ustavo, zagotovo pomeni velik, povsem nepotreben zdrs,” je dejal in dodal, da to velja še posebej, če upoštevamo, da je avtoritarni legalizem tam izpiljen do popolnosti. “Poglejte samo delež obsodb v primerih, ki jih preganja njihovo tožilstvo. Delež uspešnosti tožilcev je 99,75-odstoten. To je nepojmljivo. To je celo več kot v nekdanji Sovjetski zvezi, ki je bila policijska država,” je Zobec nanizal podatke in prepričljivo argumentiral svoje mnenje.
Katere ključne spremembe, bi Zobec uvedel v slovenskem pravosodju?
Vrhovni in nekdaj tudi ustavni sodnik Jan Zobec je v intervjuju pojasnil, katere ključne spremembe oziroma rešitve bi uvedel v slovenskem pravosodju. Med drugim je izpostavil tudi, da bi bila še kako koristna ponovna uvedba psiholoških testov, kot jih je za nekaj časa na pravni fakulteti uvedel profesor Boštjan M. Zupančič in s katerimi so preverjali pravniško inteligenco kandidatov za pravni študij. Zobec je prepričan, da bi ta test naredil pomembno selekcijo.
