Včerajšnji hud varnostni incident z ugrabitvijo avtobusa LPP in srečnim koncem ter rešenimi življeni nas mora kot posameznike in družbo spomniti in opomniti na to, da varnost ni dobrina, ki raste na drevesu.
Varnost je dejansko neke vrste nadčloveška pravica, ki jo varnostni strokovnjaki postavljajo pred vse človekove pravice. To je tudi povsem razumljivo. Nobena človekova pravica – ne posamezniku ne družbi – ne pomeni prav ničesar, če ne zagotavljamo varnosti in s tem pravice do varnega življenja. Kaj vam pomaga pravica do izobraževanja, kaj vam pomagajo pravice do socialnega in zdravstvenega varstva, kaj vam pomagajo pravice v sodnih postopkih, kaj vam pomagajo pravice do gibanja in svobodnega izražanja, če vam niso zagotovljene pravice do varnega življenja. Prav nič. Zato trdim, da je pravica do varnosti neke vrste nadčloveška pravica, ki je pogoj, da lahko uveljavljamo vse druge človekove pravice.
Država, ki s tem računa in se tega zaveda, seveda vlaga ustrezno visoka sredstva v nacionalne podsisteme varnosti. Toda praksa kaže, da pogosto ni tako. To še posebej velja v časih, ko je varnost relativno dobra in ni večjih varnostnih incidentov. Takrat pogosto prevlada neke vrste pragmatičnost in država pogosto ne vlaga dovolj sredstev v podsisteme nacionalne varnosti.
Nadaljevanje si lahko preberete na blogu Vinka Gorenaka (TUKAJ).
