Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Vsako soboto in nedeljo hodim širom po Sloveniji. Velika večina ljudi, zunaj ozkega kroga Ljubljane, govori o tem, da smo izjemno uspešni. Zahvaljujejo se nam za vse, kar smo naredili in verjamejo, da je pred nami nov mandat,” je v zadnji Tarči dejal minister Aleš Hojs, s tem pa razkrinkal zlagano podobo, ki jo slovenski javnosti predstavljajo tranzicijski mediji, leva opozicija in množica nevladnih organizacij, ki se v javnosti udinjajo za “civilno družbo” oziroma “narod”, dejansko pa igrajo vlogo parapolitičnih nabornikov.
V tokratni Tarči je bilo uvodoma govora o zadnjih protestnih shodih, tako tistih zrežiranih v Trbovljah (na katerih je med drugim gostoval nekdanji poslanec na listi propadle LDS Aleš Gulič) kot o tistih pred ustavnim sodiščem (ki jih je s svojo prisotnostjo počastil politikant Zlatan Čordić – Zlatko) pa še o tistih, ki jih vodi razvpiti proticepilski aktivist in po besedah prvaka SNS tudi “narkoman” Zoran Stevanović, ki so ga osrednji mediji v svoji “antijanšistični” histeriji umetno napihnili, sedaj pa žanjejo grenke sadove. Jelinčič Plemeniti je glede levih novinarjev v nedavni Temi dneva zadevo izvrstno pojasnil: “Levi novinarji so sami stvari pripeljali do vsega tega in jim je tudi pobegnilo iz rok.”
Na zadnjem sredinem proticepilskem protestu so se namreč pojavili pozivi k postavitvi novinarjev pred “vojaška sodišča”, ker da že ves čas lažejo glede koronavirusa in epidemije. In da ne omenjamo vseh pozivov na proteste in celo udeležbo na njih s strani vidnih predstavnikov leve opozicije. Ob tem ostaja le malo dvoma glede tega, kdo že več kot leto in pol gradi to histerično, protivladno atmosfero, ki pa je dejansko le napihnjen balon. V javnosti, zlasti v medijih se namreč prikazuje zgolj manjši del zrežirane resničnosti, na kar je v tokratni Tarči opozoril tudi notranji minister Aleš Hojs: “Gospod Luka Mesec, vi očitno hodite zgolj po Prešernovem trgu in pred delavskim domom, jaz pa hodim vsako soboto in nedeljo širom po Sloveniji.”
“In mislim, da je gospod Marjan Šarec edini od predsednikov vlad v celotni samostojni Sloveniji, ki je prihajal na zbore sindikalnega članstva policije.” To se mu zdi povsem nezaslišano – da se premier udeležuje zbora enega od sindikatov. Med oddajo pa se je minister dotaknil še področja precepljenosti, in da na tem področju s slovensko opozicijo ni mogoče sodelovati tako, kot smo temu priča na Portugalskem. Ko je vprašal portugalskega notranjega ministra, kaj je ključno prispevalo k temu, da je njihova država tako dobro precepljena, je povedal ključno stvar: “V primeru covida-19 smo stopili skupaj, tako pozicija kot tudi opozicija. To s slovensko opozicijo ni mogoče.”
“Še preden se je ta vlada sestavila, je na ulicah protestirala.” Zasramovala je to vlado, govorila, da je nelegitimna. To leva opozicija počne že več kot leto in pol. “Slabše za državo, bolje za opozicijo, to je njihov program in nenazadnje imamo prav zaradi tega takšno število mrtvih in precej slabo napoved za peti val.” Sicer pa je bil minister Hojs precej kritičen tudi do slabega dela policije, ki naj bi na protestih storila bistveno premalo. Oster pa je bil še do dela tožilstva (v primeru Stevanovića) in do poročanja javne RTVS. Izpostavil je, da javni zavod ni opravljal pogovorov z zdravniki in ni promoviral cepljenja, namesto tega pa rajši nudil prostor narkokriminalcu Anisu Ličini.
RTVS je vrh vsega spremljala Čordićevo nadlegovanje direktorja NIJZ Milana Kreka ter gostila osebke, ki delo policije anarhistično razglašajo za “represijo”. In vse to je kulminiralo v razbijaških protestih, ki smo jim priča. Poleg tega je grobo okrcal vodstvo policijskih sindikatov, zlasti zato, ker članov ni pozvalo k cepljenju ter poudaril, da so pogoji za delo v policiji pod to vlado boljši, zlasti višje plače. Prepričan je tudi, da je Anton Olaj prvi dejanski direktor policije, medtem ko so jo prej vodili policijski sindikati. Od policije pričakuje, da pomanjkljivosti odpravi. Spomnil pa je tudi na novi zakon, katerega sprejetje je preprečila opozicija, in ki bi ostreje sankcioniral žaljivo vedenje do predstavnikov oblasti in do slehernega državljana.
