Piše: Tomaž S. Medved
Včeraj smo že poročali o prvih »spodrsljajih« nove zunanje ministrice Tanje Fajon, ki očitno igra precej dvojno igro. To se je pokazalo tudi ob obisku podpredsednice ukrajinskega parlamenta Olene Kondratiuk, ki se je pred dvema dnevoma prišla Fajonovi zahvalit za podporo Sloveniji – a očitno se ukrajinska gostja ne zaveda, kakšno dvojno igro igra Golobova vlada in njeni botri.
Kot je znano, se je prejšnji premier Janez Janša skupaj s tedanjim zunanjim ministrom Anžetom Logarjem zavzel za širitev Evropske unije na vzhod, še posebej po tistem, ko se je Ukrajina odrekla vstopu v Nato in skušala doseči hitro članstvo v EU, na kar pa »jedrna Evropa« ni pristala. Ne glede na to pa ukrajinske oblasti še naprej iščejo podporo pri posameznih članicah EU pred junijskim vrhom Sveta EU, da bi Ukrajina dobila status kandidatke za vstop v EU. Cinično povedano: podpredsednica Verhovne rade je v Slovenijo na obisk prišla vsaj dva tedna prepozno, saj je lahko pričakovanja Ukrajine zaupala zgolj Tanji Fajon, ki je v času Janševe vlade zelo ostro kritizirala politiko vlade v odnosu do Ukrajine in poudarjala, da se je pač potrebno pogovarjati tudi z Vladimirjem Putinom. Ker ne gre za agresijo Rusije na Ukrajino, pač pa za »rusko-ukrajinski konflikt«. Janša je takrat celo poudaril, da če se ne bo širila EU, se bo širil nekdo drug. Tako da sedaj Fajonova, ki uživa sadove dela prejšnje vlade, dejansko izumlja toplo vodo in se obnaša, kot da je prejšnja vlada blokirala pot Ukrajine v EU.
Fajonova po sledi Kučana, a še vedno premalo odločna?
Pravzaprav je po eni strani zabavno opazovati, kako Fajonova skrbi za svoj politični imidž, čeprav bo evropsko javnost težko prepričala, da vlada, za katero dela, ni prorusko usmerjena. »Slovenija si želi, da Ukrajina to vojno zmaga,« je povedala ministrica Fajonova in omenila, da sta se s sogovornico pogovarjali o humanitarni in vojaški pomoči Slovenije Ukrajini, za kar se je sicer Kondratiukova Sloveniji zahvalila. No, Fajonova seveda svoji gostji očitno le ni mogla po resnici povedati, da v prihodnje take pomoči ne bo več, navsezadnje je tudi sama kritizirala prejšnjo vlado zaradi te pomoči in poudarjala, da lahko vojno ustavimo le z diplomatskimi sredstvi, nikakor pa ne z vojaško pomočjo (o čemer smo že pisali včeraj). S tem je dejansko ponovila tisto, kar je že ob začetku ruske agresije na Ukrajino javno govoril Milan Kučan, ko je krivdo za dogajanje pripisal obema stranema, kasneje pa svoja stališča nekoliko omilil, češ tudi Zahod se je opekel, ker Hitlerja ni pravočasno zaustavil. A to je bil seveda le spreten diplomatski manever, ki naj bi ublažil posledice prvotnih izjav, ko se je Kučan v izjavi za medije na »shodu za mir« pridušal, da do vojne ne bi se smelo priti, prav tako se ne bi smelo zgoditi tisto, kar je pripeljalo do nje in kar je “Putinu dalo razlog, da je to počel«. In seveda, Bog ne daj, da bi Ukrajincem pošiljali orožje, ker bi to le poslabšalo razmere.
Resnici na ljubo Kučan svojega stališča ni spremenil, le zakamufliral ga je. Sedaj, ko so nove volitve in nova »svobodna« vlada, ki je včeraj preko spretnega manevra samoukinitve LMŠ njene kadre prijazno sprejela v koalicijski objem, lahko spet nadaljuje z agendo, ki jo je zastavil že sredi maja 1990, ko je JLA razoroževala slovensko TO, predsedstvo RS pa je akcijo ustavilo zelo pozno, čeprav je Kučan vedel zanjo vsaj nekaj dni prej. S tem težav (še) ni bilo konec: Kučan se decembra 1990, ko se je zgodil prvi javni postroj (prenovljene) TO nekaj dni pred plebiscitom, ni želel udeležiti tega dogodka, namesto njega je kot govornik nastopil predsednik tedanje vlade Lojze Peterle, ki je takrat tudi izrekel znameniti stavek, da je »zadišalo po slovenski vojski«. Tudi na nekaterih kasnejših dogodkih, povezanih s slovensko oboroženo silo (vaja Premik ’91 denimo), se je Kučan izmikal udeležbi, namesto njega je v imenu predsedstva nastopil Ivan Oman. A višek vsega je bila Deklaracija za mir, ki je v najbolj občutljivem obdobju med plebiscitom in dnevom D dejansko zahtevala nič manj kot enostransko razorožitev Slovenije. Deklaracija je na pripadnike TO vplivala zelo negativno, še zlasti zaradi dejstva, da jo je podpisal tudi Kučan in še trije člani predsedstva, ki je bilo po ustavi vrhovno poveljstvo slovenskih oboroženih sil, pa tudi manjši del Demosa. S posebnim pismom tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše so se zadeve sicer umirile, grenak okus pa je ostal, saj so deklaraciji ploskali predvsem v Beogradu v vojaških krogih.
Deklaracija za mir 2.2
Se je Kučan sedaj odločil, da novejšo različico Deklaracije za mir izvozil v Ukrajino? Namreč, po prvih uvodnih taktih »plesa« Golobove ekipe se je očitno odločil, da »spodbode konje« in vlado prisili k hitrejšemu ukrepanju. Včeraj so namreč nekateri režimski mediji poročali, da je 18 »uglednih Slovencev«, med njimi Kučan in Danilo Türk (pa še nekateri znani predstavniki trdega jedra tranzicijske levice, kot npr. Rudi Rizman, Vlado Miheljak, Svetlana Slapšak, Rastko Močnik…), na vlado naslovilo poziv k »razumnemu oblikovanju stališča glede Ukrajine«, karkoli že to pomeni. Češ, vlada naj uresničuje zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Tako ugotavljajo, da je konflikt prestopil že stoti dan, da so okupacijske sile zasedle in nadzorujejo petino ukrajinskega ozemlja ter da vse dosedanje sankcije niso omajale Putinove odločenosti za nadaljevanje agresije.
A to še ni vse: zahodno oboroževanje ukrajinskih sil prispeva k moči njihovega odpora, a realnih možnosti, da bi lahko v celoti pregnale agresorja s svojega ozemlja, ni, trdijo podpisniki. »Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira tudi Rusija. Tako se vojna podaljšuje in eskalira v dolgotrajno pozicijsko vojno, ki prinaša dolgotrajno pobijanje in uničevanje, s podražitvami energentov in žitaric pa ima za talca Evropo in velik del sveta. Zaradi draginje in lakote v revnih državah lahko pričakujemo nov, še hujši begunski val,« so zapisali. Zato ocenjujejo, da morata Zahod in Slovenija kot njegov del poiskati alternativne pristope k ukrajinski vojni in to takšne, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom. Predsednika vlade Roberta Goloba, zunanjo ministrico Tanjo Fajon in ves ministrski zbor zato pozivajo, da s podporo državnega zbora v Bruslju izpostavijo to vprašanje, ki naj vodi v oblikovanje »konkretne in uresničljive, za obe vojskujoči si strani sprejemljive evropske ponudbe za mirovna pogajanja«. »Prekinitev sovražnosti, umik okupacijskih sil in implementacija minških sporazumov za vzhod Ukrajine iz leta 2014 in 2015 realno niso mogoči, če ne bosta obe državi dobili mednarodnih varnostnih jamstev. Ta za Rusijo vključujejo prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju. V Evropi je treba zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela.«
Kaj so spregledali »mirovniki«?
No, precej sprenevedavo stališče, če pomislimo, kako je Kučan že kmalu po svojem »obratu« govoril o ponavljanju napak izpred 80 let, ko je Zahod pretirano popuščal Adolfu Hitlerju. Namreč, »Deklaracija za mir 2.2«, s katero skuša trdo jedro kvazi-levice opomniti vlado, naj pohiti z implementacijo svoje prokremeljsko usmerjene politike, pomeni nič drugega kot to, da je potrebno Ukrajince vreči moskovskim levom, čeprav je besednjak na prvi pogled zelo diplomatski. A glavno sporočilo se, tako kot vedno, nahaja med vrsticami. Vsa ta intelektualna srenja je namreč gladko spregledala dejstva, na katera je v knjigi »Zima prihaja« opozoril nekdanji šahovski prvak in politični aktivist Gari Kasparov – da več kot dvajsetletna vladavina Vladimirja Putina skriva predvsem avtoritarnost, korupcijo in novi boljševizem. Navsezadnje se je napad na Ukrajino začel že leta 2014 z nasilno priključitvijo Krima ter napadi na vzhod Ukrajine. Odkrita agresija na Ukrajino je bilo samo nadaljevanje tega projekta in hkrati Putinov odgovor na popuščanje Zahoda – navsezadnje je Rusija že leta 2008 okupirala Južno Osetijo in vse kaže, da se bo morala Gruzija dokončno odreči temu delu svojega ozemlja. In sedaj Kučanovi »mirovniki« vsegliharsko na enak nivo postavljajo Ukrajino in Rusijo ter od njiju terjajo nekakšna mirovna pogajanja, na katerih bo lahko Ruska federacija še povečala svoje ozemlje, na drugi strani pa krivdo za konflikt pripisujejo ZDA ter širjenju zveze Nato? Neverjetno. Po nauku Kučana in Türka, ki je po debaklu v OZN izgubil še zadnji kanček verodostojnosti, bi moral Zahod mirovati tudi takrat, ko so Hitlerjeve čete vdrle v Francijo in iskati možnost za pogajanja za nekakšen »novi kompromis«?
Za moskovske drobtinice bi Ukrajince vrgli levom
A morda je ta nova različica »mirovne deklaracije« po zgolj tednu dni delovanja Golobove vlade odraz dogajanja, da se tranzicijski privatizacijski eliti strahotno mudi. Medtem ko na dan prihajajo novi in novi podatki o nesramnem bogatenju sedanjega predsednika vlade v času, ko je bil na čelu GEN-I, se je včeraj LMŠ tudi ekspresno hitro samoukinila in priključila k GS, čeprav je sprva kazalo, da bodo s to potezo počakali do jeseni. Verjetno bo te poteze še najbolj vesel razvpiti nekdanji poslanec Jani Möderndorfer, ki je postal član Gibanja Svoboda, ne da bi sploh prestopil iz ene stranke v drugo. Toda očitno je, da si bo vlada očitno določila prioritete na zelo bizaren način: medtem ko si bo za konkretne ukrepe pri brzdanju cen živil ter energentov vzela veliko časa za »preučevanje« (tako kot nekdanji premier Miro Cerar), bo na drugi strani hitela pri kadrovskem čiščenju na vseh nivojih. Tako so denimo začeli z rušenjem direktorja Narodnega muzeja Pavla Carja, ki naj bi bil kriv za odpovedano kakor »plagiatorsko« razstavo o modernizmu, kar naj bi bil po ugotovitvah nekaterih družbeno-političnih delavcev v medijih »največji kulturni škandal v samostojni Sloveniji doslej«. A glavna krivda direktorja je zgolj v tem, da je bil imenovan v času prejšnje vlade.
Je pa zelo verjetno razlog za to, da Kučan in njegovi zelo hitijo pri usmerjanju vlade k Moskvi, morda v tem, da si od Putinovega režima obetajo številne osebne koristi in morda celo pomoč pri novodobni »sovjetizaciji« slovenske družbe. Spomnimo: iz podobnih nagibov je leta 1991 v Moskvo (večkrat) odpotoval jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević zaradi iskanja sovjetske pomoči pri izvajanju vojaškega puča v razpadajoči SFRJ. Za zdaj si od Moskve ne morejo nadejati večjih finančnih koristi, razen če Rusija nadomesti izpad zaradi sankcij pri poslovanju s Kitajsko, Turčijo in arabskimi državami. In ni povsem nemogoče, da ne bi nekatera slovenska podjetja še naprej poslovala z Rusi kljub embargu – spomnimo, na podoben način so pred leti v NLB prali iranski denar, ki je bil tudi povezan z embargom proti režimu v Teheranu. Ni presenetljiva tudi časovnica te izjave osemnajstih »akademikov«: v javnost je prišla samo dan po obisku prej omenjene ukrajinske političarke. Je bilo morda krivo, da je Fajonova v javnost poslala preveč Ukrajini naklonjenih sporočil? Kakorkoli že, ustavitev vojaške pomoči Ukrajini bi zagotovo pomenila samo eno: da se Ukrajince dokončno vrže v kremplje in zobe Putinovih levov.
