Piše: dr. Julij Bertoncelj, dipl. inž. strojništva, inovator, raziskovalec in publicist
Velja se ustaviti ob ignorantskem odnosu do ljudi, ki so si podobno kot Marko Kos s srcem prizadevali za narodni blagor, kar ni nič novega! In ob hinavskem leporečju ter že znani floskuli: Ja, stoletja dolgo smo bili pod tujčevo peto, zato nismo napredovali!
A sedaj imamo vse, smo gospodarji slovenskega duha in izjemno smo ponosni na slovensko pamet, na naš duhovni kapital! Kakšna hipokrizija, duhovna sprevrženost, leporečje, lahko rečemo.
Slovenci smo v celoti nekaj posebnega!
Že kratek sprehod po bližnji preteklosti kaže, da nismo bili kaj prida ponosni niti na najimenitnejše Slovence. Komaj verjetno! Že primer Prešerna to potrjuje,[1] kaj šele izjemni strokovnjaki iz naravoslovnih ved in celo iz inženirskih vrst, ki so resnično skoraj dosledno izločeni iz zgodovinskega spomina. Kar poglejmo, kdo pozna Friderika Pregla, Nobelovega nagrajenca, za katerega komaj vemo, če sploh vemo, da je obstajal. Morda pa zato velja balkanska teza: Slovencem odvzeti tisto, kar jih oddaljuje od Balkana, zato zmanjšati njihov narodni ponos? Sicer pa velja grenka izkušnja, da se Slovenec v težkih trenutkih pogosto obrne zoper Slovenca!
V primeru slovenske osamosvojitve, kar je bilo usodno za naš obstoj, so se zoper lastne ljudi, zoper ves slovenski narod obrnili slovenski generali: Marijan Čad,[2] Konrad Kolšek,[3] Stane Brovet,[4] Ivan Hočevar[5] in Drago Ožbolt. Sodelovali so v vojaški agresiji na Slovenijo, nato pa ostali v JLA s slovensko pokojnino. Za svoja dejanja niso nikoli odgovarjali, pred slovenskimi sodišči so bili nerazumno vsi oproščeni …
Sicer pa Slovenci že od nekdaj nismo bili kaj prida ponosni na svoje izjemne ljudi, na prave duhovne velikane, kot je to pri drugih narodih,[6] pa ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je izstopil iz povprečja in z znanjem zamajal, celo spreminjal, morda pa celo spremenil svet …
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
