Večina aktivnih politikov, levih ali desnih ali tistih vmes, ali pa tistih še bolj levo ali desno od najbolj levih ali najbolj desnih, vam bo po volitvah »prodala« znameniti in večno uporaben stavek za ljudske množice, ki se pač lepo sliši: »Ljudstvo je odločilo – ljudstvo ima vedno prav.«
Priznam, tudi sam sem bil dobršen del svoje politične kariere povsem enak povprečju politikov. Tudi zato boste v zgodovini mojih političnih izjav našli kak podoben stavek. Danes nisem več politik, ampak sem upokojenec in morda tudi zato veliko bolj oseben pogled na stvari, o katerih pišem.
Z leti človek politiko veliko bolje spozna, veliko bolje pa spozna tudi volivce in njihove preference. Glede na svoje politične izkušnje lahko mirne duše zapišem, da splošna in za vse uporabna politična floskula, da je »ljudstvo odločilo – ljudstvo ima vedno prav«, niti po naključju ne drži. Veliko bolj pomembno vprašanje je, kdo med politiki je volivce bolj prepričal, oprostite izrazu, toda lahko bi rekli tudi »komu jih je uspelo bolj nategniti«.
V zvezi s tem je pomembno še eno vprašanje. To je vprašanje, kako znajo naši volivci zmagovalce na volitvah nagraditi in kako jih znajo kaznovati. Še boljše vprašaje v zvezi s tem je, kako daleč seže spomin naših volivcev in kolikokrat se pustijo v tem kontekstu »nategniti«. Praksa kaže, da naši volivci v tem kontekstu sploh niso kritični, ampak so navadne ovce, ki se pustijo nekritično voditi, oprostite izrazu »nategniti«.
Celoten komentar preberite v reviji Demokracija!
