28. avgust 1945 bo ostal v zgodovini Slovencev eden bolj tragičnih datumov. Poleg tega, da je leto 1945 prineslo množično pobijanje političnih nasprotnikov in začetek nacionalizacije (beri: ropanja podjetnikov, tovarnarjev in drugih), so samooklicani oblastniki na ta dan uradno začeli ropati še kmete. Začela se je t. i. agrarna reforma.
Čeprav sam pojem »reforma na prvi pogled pomeni nekaj pozitivnega, pa je bila resničnost žal drugačna. Pod pretvezo uvajanja »enakosti« in »zmanjševanja socialnih razlik« med malimi in velikimi kmeti je komunistična oblast dejansko izvajala teror nad tistimi, ki jih je smatrala za razredne sovražnike. To pomeni, da je večino kmetov dejansko razlastila in jih s tem pahnila na rob revščine. Večina zemlje je ostala v državni oz. družbeni lasti ali pa so jo dodelili pripadnikom »pravega razreda«. To je bila prva faza agrarne reforme v povsem sovjetskem slogu. V praksi se je agrarna reforma v glavnem izvajala v letu 1946, v naslednjih letih pa so sledili »popravki«.
Razlastitve brez odškodnine
Zakonska osnova za prvo veliko agrarno reformo je odlok, ki ga je v imenu jugoslovanske oblasti podpisal predsednik skupščine Ivan Ribar. Tedanja komunistična skupščina je namreč sprejela zakon o agrarni reformi in kolonizaciji 23. avgusta 1945, dva dni kasneje je bil zakon objavljen v jugoslovanskem uradnem listu. Zakon je imel 37 členov in šest razdelkov, temeljil pa je na geslu, da je treba dati zemljo tistim, ki jo obdelujejo. To je pomenilo, da so tako rekoč v kratkem času razlastili večje lastnike zemljiških posesti, a zemljo so večinoma podržavili in spremembo takoj vpisali v zemljiško knjigo. Seveda ni šlo samo za zemljišča, pač pa tudi za vse pripadajoče objekte, ki so stali na njej, vključno s kmetijsko opremo in živino!
