Piše: G. B.
V novi številki Demokracije objavljamo obširno poročilo o nedavnih volitvah v Evropski parlament, tako na slovenskem kot evropskem nivoju. Pišemo tudi o četverici referendumov, ki so prinesli vladi všečen rezultat. Objavljamo analizo vladnega odnosa tako do zdravstva kot do javne uprave, v obeh sektorjih se razmere čedalje bolj poslabšujejo. Poročamo tudi o nedavnem napadu migranta na osnovnošolko ter vse pogostejše »multikulturne« spopade na območju Ljubljane.
Slovenija je minulo nedeljo petič volila svoje predstavnike v evropskem parlamentu. Prvič doslej bo v Bruselj poslala devet poslancev. Že četrtič zapored je nesporna zmagovalka stranka SDS, tokrat s štirimi poslanskimi mandati – zmagala je v vseh volilnih enotah. Zmagovalka evropskih volitev v Sloveniji je SDS, ki je s 30,65 odstotka glasov osvojila štiri poslanske mandate. Gibanju Svoboda sta pripadla dva mandata (22,15 odstotka glasov), po enega pa so osvojili v Vesni (10,52), SD (7,73) in NSi (7,66), kažejo neuradni izidi Državne volilne komisije po skoraj vseh preštetih glasovnicah. V evropski parlament so bili z liste SDS izvoljeni Romana Tomc (tretji zaporedni mandat), Milan Zver (četrti zaporedni mandat), Branko Grims in Zala Tomašič, z liste Gibanja Svoboda pa Irena Joveva (drugi mandat) in Marjan Šarec. Z liste Vesne je bil v evropski parlament (EP) izvoljen Vladimir Prebilič, z liste SD Matjaž Nemec (v prejšnjem mandatu je nasledil Tanjo Fajon), z liste NSi pa Matej Tonin. Vsi so bili izvoljeni s preferenčnimi glasovi. Največ med vsemi kandidati jih je prejela nosilka liste SDS Romana Tomc, in sicer 73.369. Po številu preferenčnih glasov sledita nosilka liste Gibanja Svoboda Irena Joveva (70.707) in nosilec liste Vesne Vladimir Prebilič (52.096). Vrstni red na svojih listah pa so preskočili Tomašičeva (26.779), ki je z 28 leti postala doslej najmlajša evropska poslanka iz Slovenije, Grims (12.664) in Šarec (14.473), ki so s pomočjo preferenčnih glasov prehiteli kandidate pred seboj in se na ta način uvrstili v EP. Nosilec liste SD Matjaž Nemec je prejel 25.464 glasov, nosilec liste NSi Matej Tonin 16.582 glasov in drugo uvrščeni na listi SDS Milan Zver 15.747. Druge stranke in liste, ki so nastopile na volitvah, niso osvojile sedežev v EP. SLS je prejela 7,23 odstotka glasov, Levica 4,75 odstotka, Resni.ca 3,97 odstotka, DeSUS in Dobra država 2,21 odstotka, Zeleni Slovenije 1,59 odstotka ter Nič od tega 1,53 odstotka.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V tedniku Demokracija še preberite:
Velike zaušnica za vladajočo Svobodo
Če naredimo primerjavo s preteklimi evropskimi volitvami (2004, 2009, 2014 in še zlasti 2019), lahko ugotovimo, da je imela SDS doslej samo enkrat več kot dva poslanca v evropskem parlamentu, in sicer po volitvah 2009, ko se je kasneje sprostilo še osmo poslansko mesto za Slovenijo (pripadlo je Zofiji Mazej Kukovič). Če se je SDS pred petimi leti odločila za skupno listo s SLS, se je sedaj pokazalo, da je za SDS vendarle bolje, če nastopi samostojno – bi se pa verjetno skupna lista veliko bolj izplačala SLS in NSi, kar se je enkrat že zgodilo. Presežek tridesetih odstotkov za SDS pa je bil dovolj, da je izkupiček zadnjih volitev SDS glede na poslanske mandate povečala za sto odstotkov (če odmislimo leta 2019 izvoljenega Franca Bogoviča). Takrat je lista SDS-SLS dobila dobrih 126 tisoč glasov, sedanja lista SDS pa (po zadnjih podatkih) skoraj 205 tisoč (SLS, ki je ostala brez poslanskega mandata, pa je sedaj dobila dobrih 48 tisoč glasov). To je – ob nekoliko večji volilni udeležbi – prav neverjeten preskok. S štirimi poslanskimi mandati je SDS tako dosegla rekord, saj takšen dosežek doslej ni uspel še nobeni slovenski politični stranki. Zaradi razdelitve nizkega števila poslanskih mandatov (najmanjše število, ki ga ima ena država, je šest, medtem ko ima Nemčija kar 96 poslanskih mest) je proporcionalno načelo tu nekoliko v ozadju, zmagovalcu pa zaradi dodatnega poslanskega mesta pripada še »bonus« − poslanski sedež zaradi preostanka glasov.
Referendumi o evtanaziji, rabi konoplje in preferenčnem glasu
Poslanec SDS Andrej Kosi je ocenil, da je bilo premalo časa za razpravo o preferenčnem glasu na volitvah v državni zbor, za uvedbo katerega bo sicer kljub volji ljudi na posvetovalnem referendumu v državnem zboru potrebna dvetretjinska večina. Referendumsko vprašanje je bilo po njegovem prepričanju tudi zavajajoče, saj se za njim skriva ukinitev volilnih okrajev, kar pomeni »vojno proti podeželju«. Kot še pravi Kosi, glede volilnih okrajev še ni nič dorečeno, saj Gibanje Svoboda govori o sistemu osmih volilnih enot, preostali koalicijski stranki pa si želita širitve. Da zakon sploh še ni pripravljen, je opozorila tudi vodja poslancev SDS Jelka Godec. Vprašanji o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in osebni rabi konoplje bi po prepričanju Jelke Godec medtem potrebovali širšo razpravo. Pri teh vprašanjih bi morala koalicija ne glede na referendumski izid upočasniti zadeve in se posvetovati s stroko. »Rezultat referendumov kaže, da so ljudje pri teh vprašanjih neodločeni, zato bi bilo treba upoštevati mnenja stroke,« je poudarila. Več razprave pri vprašanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je pogrešala tudi kandidatka SDS za evroposlanko Alenka Forte, v vladi Janeza Janše državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Poudarila je, da je v Sloveniji »namesto pomoči pri samomoru« nujna predvsem dobra paliativna oskrba. Tudi glede tega vprašanja po njenih besedah nadaljnji koraki koalicije še niso znani, saj je šlo le za posvetovalni referendum.
Intervju: dr. Igor Kovač
»Na evropski ravni ne vidim velikega premika v desno, kot to nekateri trdijo. Desni grupaciji ECR in ID sta skupaj pridobili samo 13 sedežev, Evropska ljudska stranka (EPP) pa 8. O premiku bi govorili, če bi ECR postala tretja največja stranka v evropskem parlamentu, to mesto pa še vedno zasedajo liberalci. Zmagovalka volitev EPP z desnimi grupacijami ne more sestaviti koalicije, četudi bi omenjenim grupacijam dodali vse nepovezane poslance (poslanci strank Fides in Smer). Tako največ možnosti pripisujem scenariju dosedanje koalicije med EPP, socialisti in liberalci. Zato je zmagovalka volitev tudi Ursula von der Leyen. Če bo tako, si lahko obetamo podobno dinamiko in politiko kot do sedaj. EU bo tako trpela za nemškim sindromom, kjer se zaradi več velikih sredinskih koalicij opozicija politikam postavlja na oba ekstremna pola. Obstaja pa tudi možnost koalicije EPP-ECR-socialisti, kar pa bi verjetno pomenilo politično spremembo. Vendar pripisujem temu scenariju malo možnosti. Največji poraženci volitev so Zeleni, ki so relativno izgubili več sedežev kot liberalci. A glede na najverjetnejši scenarij koalicije, kjer je zadržanost EPP do politike zelenega prehoda bila oportunistično predvolilna retorika, to ne bo imelo velikega vpliva na zeleno politiko v EU. Politično gledano so torej Zeleni lahko zadovoljni. Ključno povolilno refleksijo pa morajo opraviti liberalci,« je v intervjuju za Demokracijo dejal analitik dr. Igor Kovač.
Zdravstvo: Čakalne vrste se še kar daljšajo!
Problemi v zdravstvu so v zadnjih mesecih močno eskalirali. Petnajstega junija bo poteklo že pet mesecev, odkar so začeli stavkati zdravniki in zobozdravniki. Družinski zdravniki javno opozarjajo na nevzdržne razmere v primarnem zdravstvu. Vlado pozivajo, naj vendarle začne delati in udejanji vsaj del tistega, kar je obljubljala pred volitvami leta 2022, ko so predstavniki vladajočih strank in njihovi sateliti to pozdravljali z loparčki na Trgu republike. Hvalili so se nato tudi ob podpisu koalicijske pogodbe. Obljubljali so, da bo zdravstvena reforma njihova prioriteta. Vse bodo uredili: pogoje dela, delovne razmere, spodbujali dodaten vpis v izobraževalne programe in pravično plačilo zdravstvenega kadra. Nato so konec leta 2022 podpisali sporazum s sindikatom Fides, da bodo do sredine leta 2023 uredili plačni sistem v zdravstvu. Sklep je bil podpisan, objavljen tudi v Uradnem listu RS. Vlada je besedo snedla. Zato imamo stavko, namesto stimulativnih pogojev za zdravstvene delavce pa imamo nove pravilnike, ki, namesto da bi urejali normalno in stimulativno delo zdravnikov, predvsem družinskih, uvajajo nova in nova administrativna bremena in celo kazni, če recimo zdravnik ne bo vpisoval v e-karton ali pa če ne bodo odgovarjali na klice.
»V socializmu smo čakali na stoenke, danes pa na osebne dokumente«
Stavka zaposlenih v upravnih enotah je povzročila zelo dolge vrste čakajočih ljudi z nujnimi opravki, vlada Roberta Goloba pa se za to ne zmeni. Zlasti v predvolilnem času se je ukvarjala z vsem drugim, le s težavami navadnih ljudi ne. Ti so, jasno, jezni in razočarani. Ljudi, ki so minuli petek čakali pred bežigrajsko upravno enoto v Ljubljani, smo vprašali, po kakšnih opravkih so prišli in kako gledajo na vse skupaj. Najbrž ni treba posebej poudariti, da je bilo med njimi veliko slabe volje, saj so bili prisiljeni čakati oziroma hoditi od ene upravne enote do druge – ne nazadnje si je marsikdo za to moral vzeti dopust. Kot je znano, se je stavka zaposlenih na večini upravnih enot v državi (34 od 58 upravnih enot) začela že pred časom; najprej so stavkali enkrat na teden, od 15. maja pa vsak delovni dan. UE Ljubljana je prejšnji teden celo odpovedala vse naročene termine. Dostop do osnovnih storitev države je tako močno omejen, zahteva pa veliko časa in tudi energije. Za preprost opravek na upravni enoti se lahko čaka več ur. Zunaj, ne glede na vreme.
Napad na osnovnošolko in medsebojni obračuni v multikulturni Ljubljani
V Ljubljani Maročan napadel in porezal osnovnošolko. Dan kasneje je tolpa Maročanov, ki je znana, da po evropskih mestih dela težave, hotela z mačetami napasti alžirskega migranta. Ljubljana ni več varna, migrantskega nasilja vse več. Množične migracije, ki jih tako ali drugače spodbuja zdajšnja politika, kažejo tudi v Sloveniji vse bolj svoj pravi obraz. Če so bila na vrhuncu migrantske krize v preteklih letih najbolj ogrožena obmejna naselja, prihaja danes do incidentov v prestolnici. Migrante namreč vozijo v Ljubljano in v druge kraje, kjer so azilni domovi. Tam se lahko prosto sprehajajo po okolici in nadlegujejo domačine ter predvsem domačinke. Ljubljana kot varno mesto ob vseh urah počasi postaja samo spomin. Dekleta in ženske se počutijo ogrožene, saj naj bi jih nadlegovale skupine migrantov, kot smo poročali, pa je prišlo tudi že do spolnih zlorab in celo posilstev. Prihaja pa tudi do kraj. Migranti naj bi se ukvarjali tudi s preprodajo droge, zaradi česar naj bi že prišlo do sporov z »lokalnimi« prekupčevalci. Zdaj pa so stvari prišle tako daleč, da niso več varni niti najbolj ranljivi in zaščite potrebni prebivalci naše družbe, otroci. Migrant je namreč konec maja sredi belega dne napadel osnovnošolke, eno od njih pa je tudi ranil.
Milan Gregorič: Neustavljiv pohod resnice o bridki usodi primorskih domoljubov pod komunizmom
Zakrknjen molk slovenske levice o revolucionarnem nasilju in zločinih, storjenih nad primorskimi domoljubi, se nadaljuje. Kljub eksploziji neizpodbitnih dokazov o revolucionarnem nasilju nad primorskimi domoljubi pod komunizmom zasledimo poskuse prikrivanja te bridke usode še po 30 letih tranzicije. Tako Milan Kučan npr. pred leti v Kobaridu na slovesnosti v čast Kobariške republike (2018) ni niti z besedico omenil nasilja in zločinov, storjenih nad primorskimi domoljubi. Prav tako ni niti besede o tem nasilju v knjigi avtorja Tomaža Vuka z naslovom Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej (2017), ki ji je bil mentor prof. dr. Jernej Pikalo. Tudi na nedavni slavnostni akademiji v Novi Gorici ob 95. obletnici ustanovitve Tigra slavnostni govornik Gorazd Humar ni zinil niti besedice o tragični usodi mnogih primorskih domoljubov pod komunizmom − ob očitnem zadovoljstvu številne zbrane levičarske elite, ki se je s Kučanom na čelu v prvih vrstah gnetla in nastavljala reflektorjem in kameram. V nedeljo, 25. 6. 2023, je bilo v Vipavskem Križu odkritje plošče v spomin na čedermace, a sta slavnostna govornika Gorazd Humar in dr. Savin Jogan npr. pozabila povedati, da so komunisti med vojno in po njej zahrbtno pomorili najmanj 19 čedermacev, 20 pa so jih stlačili v zapore in gulage, kjer so skupaj prebili 82 let. Tega niso z njimi počeli niti fašisti. Tudi Matjaž Nemec na odprtju razstave o Tigru v Bruslju (2024) ni zinil niti besede o bridki usodi tigrovcev med vojno in po njej, kot sta to znova zamolčala ob svojem slavnostnem nagovoru ob spomeniku tigrovcem na Mali gori nad Ribnico 11. 5. 2024 Gorazd Humar in Matjaž Nemec. In tako naprej brez konca.
V tedniku Demokracija lahko preberete številne analitične kolumne naših urednikov, novinarjev in zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Metod Berlec, Vida Kocjan, Stane Granda, Matevž Tomšič, Vinko Gorenak, Keith Miles in Božo Cerar.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
