Piše: Metod Berlec
S pravnikom, politikom, diplomatom in nekdanjim predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije prof. dr. Ernestom Petričem smo se pogovarjali o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu.
Gospod Petrič, naj začneva s slovenskimi razmerami. Za zadnjo številko revije Demokracije sem v uvodniku zapisal, da imamo z Golobovo neosocialistično vlado eno najslabših vlad, če ne najslabšo v dobra tri desetletja dolgi zgodovini naše države. Pri tem ni »nadvse problematičen samo predsednik vlade Robert Golob s svojimi spornimi poslovnimi rabotami in nekompetentnim vodenjem vlade, ampak praktično celotna ministrska ekipa«. Se strinjate s tem?
Težko bi se bilo ne strinjati s tem, kar pravite. Predsednika vlade Roberta Goloba se spominjam, ko se je kot obetaven mladenič uveljavljal v Drnovškovem krogu. Ko je res bleščeče zmagal na zadnjih volitvah, sem bil sicer presenečen, a v demokraciji je pač normalno, da volitve pogosto prinesejo spremembe, novi, ki vidijo probleme sveta, lastne države in družbe drugače, naj bi prinesli nove poglede, novo dinamiko, skratka korak naprej. Nič nisem dvomil, da bo to normalen prehod naprej, Zaskrbljen sem začel postajati, ko sem slišal, da bo nova vlada tako rekoč »vse reformirala«, ne da bi kdo jasno povedal kaj, zakaj, kako, razen seveda raznih ideoloških floskul in napovedovanja, z dejanji in besedami politike, če je to sploh politika, »proti Janša«. Še zlasti pa me je začelo skrbeti, ko sem videl na položajih vse več nekompetentnih oseb, nekatere bolje poznam kot predsednika vlade in kot jih on pozna. In sem vedel, da bodo povzročali zmedo, škodo, zaostajanje z neznanjem in z razumevanjem, ki ga niti ne skrivajo, da je zdaj država nekakšen njihov fevd, s katerim lahko počno, kar hočejo. Državo voditi oziroma voditi njene resorje pa sem se sam učil vse od davnega leta 1967, ko sem postal minister v takratni slovenski »vladi«, ki jo je vodil Stane Kavčič; in če kaj vem, je to, kako zahtevno je voditi državo. Bal sem se zato, da bodo, če predsednik vlade ne bo zmogel voditi zelo raznolike ekipe, večinoma s premalo znanja ali pa »jurišnikov« in »jurišnic« z različnimi preživetimi in celo škodljivimi ekstremnimi, predvsem ideološkimi vizijami, nastopile težave. In so, velike: sesuva se nam kar nekaj podsistemov, pritiski so tako rekoč z vseh delov naše družbe, vlada in sploh državna oblast izgublja zaupanje, avtoriteto, ugled. To je slabo za vsako državo. Ko pa ljudje izgubljajo zaupanje celo v neodvisnost in poštenost sodstva, ki se pri nas bori za neodvisnost menda z bojem za višje plače sodnikov, je stvar res žalostna. Zlasti v državi z grdo preteklo zgodbo prav o neodvisnosti in poštenosti sodstva, razumljenega zlasti v času nekdanje države kot sredstva za ohranjanje monopola takratne nedemokratične oblasti.
Kako pa gledate na avtoritarne popadke vladajoče koalicije? In na to, da si je s pomočjo servilne večine na ustavnem sodišču lahko povsem podredila RTV Slovenija, zaradi česar smo priče čistki med uredniki in novinarji, ki vladajočim niso po volji.
V dolgih letih opazovanja sveta sem zlahka razumel, da se k avtoritarnosti nagibajo režimi, ki jih usmerjajo ideologije, ki so že same totalitarne, hočejo na silo ustvariti neki nov svet, neko novo družbo pri tem pa pozabijo na človeka, njegovo dostojanstvo, na človekove temeljne pravice, ki mu gredo zato, ker je človek. Uresničevanje svetega cilja neke totalitarne ideologije, pa naj to bo brezrazredna družba, tak ali drugačen nov svetovni ali družbeni red, zahteva enotnost, enoumje, če je treba, tudi nasilje. No, take obrate k avtoritarnosti si v sodobnem zahodnem svetu in torej tudi pri nas, ki smo njegov del, težko predstavljamo. Če so pri nas kakšni, kot pravite, »popadki« po avtoritarnosti, imajo bolj preproste korenine. To sem spoznaval že kot otrok, gimnazijec še v prejšnjem režimu. Če namreč ne gre nekaj, kar oblast skuša uveljaviti »milo« s prepričevanjem, bo šlo pa s »silo«. Tako je bilo pogosto v prejšnjem režimu, te težnje se kažejo kdaj pa kdaj tudi v novejših časih. Posebej pomembno za to, da se nekaj uveljavi z več ali manj prisile, na videz pa demokratično, je prav obvladovanje medijev. Z zasebnimi je to težko, odvisno je tudi od lastnikov. Pri javnih medijih, ki naj bi bili praviloma vzor neodvisnosti in pluralnosti, pa je lažje. Treba jih je imeti pod nadzorom in to je bistvo naše medijske zgodbe. Konkretno gre predvsem za informativno-politični del programa na RTV Slovenija. Ta naj bi zdaj v imenu nekakšne »depolitizacije« postal recimo »enopolitičen«. Ljudje ga vse manj jemljejo resno, tudi sam imam kar žalostne izkušnje. Najslabše je to, da se pri nekaj nedržavnih medijih kažejo podobne težnje, enoumje torej v isti ali pa v nasprotni politični smeri. To zavira kakovost programov, odbija gledalce ter navsezadnje ruši potrebno avtoriteto institucij in organov oblasti, vzbuja občutke neenakopravnosti pri publiki in pri ustvarjalcih, razdvaja družbo. Skratka, namesto da bi prav s temi informativno-političnimi programi pripomogli k demokraciji, k sobivanju in sodelovanju kljub različnosti, se vodi naša družba v razklanost, omejuje se dialog mnenj, soočanje idej in predlogov, vse tisto, kar je temelj človekove svobodne ustvarjalnosti, njegove svobode duha torej in je bistvo demokracije. Da so pri tem odigrali žalostno vlogo tudi nekateri sodniki in sodnice našega ustavnega sodišča, je zgovoren in žalosten pokazatelj, kako močna in živa je še pri nas tudi pri tistih, ki bi morali biti stebri neodvisnosti institucij, tudi medijev, še posebej pa sodišč, miselnost, da je treba služiti oblasti ali določeni politični ali ideološki opciji. No, »tempora mutantur et nos mutamus in illis« še vedno velja. Učimo se demokracije, mlada, zelo mlada država smo, z žalostnimi preteklimi izkušnjami. A pot je zanesljiva, za nas in vse človeštvo. To je pot k več svobode, resnične svobodnosti, k več enakopravnosti in več resnične solidarnosti, k več človečnosti, ki je človeka vodila skozi dolga tisočletja. In ga bo kljub tudi občasnim korakom nazaj ali vstran na dolgi rok vedno vodila v to smer, dokler človek bo.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
