V knjigi Romana Ferjančiča in dr. Lovra Šturma z naslovom »Brezpravje. Slovensko pravosodje po letu 1945« beremo študijo o delovanju slovenskega pravosodja po letu 1945. Ob prebiranju knjige se nam žal rišejo vzporednice z današnjim stanjem v pravosodju.
V knjigi Romana Ferjančiča in dr. Lovra Šturma z naslovom »Brezpravje. Slovensko pravosodje po letu 1945« (Nova revija, Ljubljana, 1998) v prvem delu lahko beremo študijo Romana Ferjančiča o delovanju slovenskega pravosodja po letu 1945, ki temelji na dokumentih iz obdobja 1945−1961 iz arhivskega fonda Ministrstva za pravosodje LRS v Arhivu Republike Slovenije. V drugem delu publikacije so prikazani (v celoti ali deloma) nekateri najznačilnejši izvirni dokumenti iz tedanjega časa, ki jih hrani Arhiv RS. Nobena podobnost z današnjim stanjem v pravosodju NI naključna.
Ureditev ljudskih sodišč
Kakšne so značilnosti pravosodja v obdobju ljudske demokracije (1945−1950)? Najzanimivejša področja, iz katerih lahko razberemo značaj tedanjega sodstva, so: sojenje sodnikov laikov, udeležba sodnikov porotnikov pri sojenju, pogoji za opravljanje sodniške funkcije, povezava sodišč z drugimi oblastnimi in političnimi institucijami, vloga udeležencev v kazenskem sodnem postopku in narava tedanjega kazenskega prava. Kot piše Ferjančič, so se temeljne odločite o uvedbi instituta sodnikov laikov (sodnikov brez pravne izobrazbe!) v sodstvu povojne Jugoslavije oblikovale leta 1945, v času zasedanja Začasne ljudske skupščine pri sprejemanju zakona o ureditvi ljudskih sodišč. Ta zakon je predvideval, da lahko poleg sodnikov porotnikov in stalnih sodnikov sodniško funkcijo opravljajo tudi osebe brez kakršnekoli izobrazbe. To naj niti ne bi bila izjema, temveč pravilo. Za takšno ureditev se je zavzemala takratna skupščinska večina, za katero so govorili Miloš Žanko, Frane Frol, Miloš Minić, Vladimir Simić in Edvard Kardelj. Po Minićevem mnenju so sodniki lahko tudi pravniki, vendar samo po pogojem, da so »brezmejno vdani«. Če se mora izbirati med neukimi, a vdanimi laiki in učenimi pravniki, ki niso vdani, se mora dati absolutna prednost laikom. »… izvolimo v naša sodišča laike tam, kjer ni strokovnjakov, naša država pa jim bo postopoma ustvarila vse možnosti, da si bodo ti, ljudstvu in pridobitvam narodnoosvobodilnega boja vdani laiki, pridobili tudi pravniško izobrazbo.« (Slobodan Nešović, Tretje zasedanje AVNOJ in zasedanje Začasne ljudske skupščine Demokratične federativne Jugoslavije, Komunist, Ljubljana, 1975, str. 312).
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)
