»Rekla bom, da smo ljudje zelo smo odtujeni od sebe, od elementa vode, ki nam je dejansko najbližja, saj prihajamo iz vode. Ljudje ne vedo, da imamo vsi fiziološko spremembo v telesu, ki se ji reče potapljaški refleks – to imamo vsi sesalci in nam je skupen,« nam v pogovoru pove Alenka Artnik, svetovna prvakinja v potapljanju na vdih.
DEMOKRACIJA: Za pogovor sva se dogovorili, potem ko je svet obšla novica, da ste v grški Kalamati z doseženimi 94 metri globine za meter izboljšali dosedanji svetovni rekord v kategoriji potopov z dvema plavutkama. Koga ste prehiteli?
ARTNIKOVA: Prejšnji rekord je bil v lasti Ukrajinke Natalije Žarkove, ki je dosegla 93 metrov globine. To se je zgodilo lani na svetovnem prvenstvu, na tekmi, ko sem jaz postavila absolutni svetovni rekord v drugi disciplini z monoplavutjo, in sicer 113 metrov. Pred tem sem ga imela jaz z 92 metri. Zdaj si medve podajava ta rekord.
DEMOKRACIJA: Medijsko prepoznavnejši ste postali prav na tekmi, ki ste jo omenili, ko ste se lani z monoplavutjo na svetovnem prvenstvu v Roatanu (Honduras) potopili na 113 metrov globine in postavili absolutni rekord v ženski konkurenci. Kako se spominjate tega dneva?
ARTNIKOVA: Na Roatan sem prišla mesec in pol pred samo tekmo. Predpriprave sem imela na kraju tekme. Začela sem večati globine, potapljala sem se vedno globlje. Šla sem po neki poti in vsak potop analizirala ter si rekla, da imam še rezervo. Z Italijanko Alessio Zecchini, s katero sva si delili takratni svetovni rekord pri 112 metrih, sva na omenjenem svetovnem prvenstvu obe napovedali 113 metrov. Sama sem sledila svojemu tempu. Nisem se zanašala na to, kaj bo Alessia napovedala, oziroma kje je ona z globino. Nisem želela manipulirati s temi rekordi, ampak sem res bila fokusirana predvsem na to, da grem globlje, da napredujem. Vedela sem, da to pomeni svetovni rekord, zato sem morala biti res osredotočena na svoje občutke, na svoj potop. Zadnja dva tedna oziroma zadnjih deset dni, ko sem začela delati globoke potope, sem bila zelo pomirjena.
DEMOKRACIJA: Kaj je bilo takrat za vas pomembno?
ARTNIKOVA: V tem momentu je meni zelo pomembno, da sem s prijatelji, s t. i. fridajverji, da smo se po potopih zvečer družili, se dobili na pomolu, morju … Ta del je zelo pomemben, da ne razmišljaš samo o tekmovanju. Ves proces je bil zelo lep. Potem ko opraviš globoke potope, ki ti vzamejo ogromno energije, je najbolje, da imam dva dni vmes čiste regeneracije. In ker je Roatan zelo lep otok, ima veliko podvodnega sveta, koralne grebene, smo šli rekreativno, za dušo, šnorkljat. Potem pa je napočil čas resnice. Dan pred samim potopom, pred samo tekmo, moraš napovedati, na katero globino se boš potopil. Ne jaz ne Alessia nisva mogli vedeti, kaj bo druga napovedala. Jaz sem ravnala po svojih občutkih in to je bila številka 113, ki me je potem tudi usodno povezala s policijo, ker so me kasneje zaposlili na policiji (smeh). Univerzum, nekdo iz onostranstva je imel prste vmes. Zvečer sva obe videli štartno listo. Obe sva napovedali isto globino, kar je pomenilo, da če obe opraviva potop uspešno, si bova delili svetovni rekord. V resnici sva si obe zaslužili ta rekord. To je bil sanjski zaključek tega obdobja. Ne bi se moglo končati bolje. Če bi napovedala meter več, ne bi imela tako dobrega občutka kot v tem primeru, ko sva obe napovedali isto globino. Pa nisva vedeli, kaj bo druga storila. Bilo je ogromno emocij. V moški konkurenci ni bilo takšnega zanimanja, ker je tam Aleksej Molčanov za razred boljši od drugih, tako da ni bilo tako zanimivo.
(Intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
