Piše: Aleš Maver, gov.si
Praznik Marije Pomočnice je leta 1991 minil v znamenju epiloga dogodkov v Pekrah dan prej. Zvečer je Maribor objokoval prvo smrtno žrtev predigre k obrambni vojni za Slovenijo, ko je oklepno bojno vozilo jugoslovanske armade povozilo civilista Josefa Šimčika.
24. maj 1991 se je začel dramatično. Med pogajanji v stavbi mariborske občine sta bila ugrabljena poveljnik vzhodnoštajerske pokrajine Teritorialne obrambe (TO) Vladimir Miloševič in častnik TO Milko Ozmec. Jugoslovanska armada je s tem prekršila osnovne civilizacijske norme vedenja in mednarodne konvencije o pogajanjih. Ugrabitev je sprožila buren odziv Mariborčank in Mariborčanov. Če so v armadnem vrhu morda računali, da bo njihovo lomastenje v “jugoslovanskem Manchestru” deležno večje podpore kot kje drugje v Sloveniji, so se močno ušteli. Vozniki Špedtransa so s tovornjaki zablokirali izhod iz vojašnice vojvode Mišića na Taboru, kjer je bil sedež mariborskega armadnega korpusa, poroča Vlada RS.
Tudi drugi meščani so se požrtvovalno pridružili poskusom, da bi preprečili odhod vojaških vozil in s tem prevoz obeh ugrabljencev iz Maribora. Kljub temu so ju pri stranskem izhodu odpeljali proti Zagrebu. Slovenske oblasti niso odlašale z odgovorom. Na podlagi smernic republiškega predsedstva, sprejetih 15. maja 1991, so bile že zjutraj po šesti uri prekinjene telefonske zveze med vojašnicami, hkrati pa so jim odklapljali tudi elektriko. Na predlog operativne skupine, ki se je zaradi pekrske zaostritve sešla že zgodaj, je bila nekoliko pozneje vzpostavljena še blokada vojaških objektov po vsej Sloveniji, z izjemo vojaških medicinskih kapacitet. Najburnejši odziv je blokada zbudila na Vrhniki, kjer je eden od poveljnikov zaradi odklopa elektrike odredil najvišjo stopnjo bojne pripravljenosti.
Celo komisija jugoslovanske vojske, ki je prišla razmere v vrhniški vojašnici pregledat s helikopterjem, je ugotovila, da gre za nesorazmeren ukrep, zato je bil preklican. Pomembna posledica armadnega posega v Pekrah je bilo precejšnje poenotenje slovenske politike. Med drugim je bilo to razvidno na seji mariborske občinske skupščine, ki se je začela 24. maja opoldne. Mestnim poslancem je družbo delalo nekaj republiških in zveznih kolegov. Na navdušeno odobravanje je naletelo stališče podpredsednika slovenskega zbora združenega dela Boga Rogine, da bo imel predstavnik armade v skupščini Milan Aksentijević na seje, ki jih bo on vodil, vstop le, če bo prej izstopil iz jugoslovanske vojske. V podobnem duhu so v Mariboru pozdravili informacijo, da je ptujska skupščina predlagala umik vseh predstavnikov armade iz organov lokalne samouprave.
Janševa tiskovna konferenca in izklop telefonskih povezav ter elektrike JLA
Poslanec mariborske skupščine Anton Židanik pa je kot zdravnik protestiral proti temu, da je jugoslovanska vojska dan prej pri svojih akcijah zlorabila simbole Rdečega križa in sanitetna vozila. Ob 13. uri je imel v prostorih izvršnega sveta (republiške vlade) tiskovno konferenco obrambni minister Janez Janša. Razložil je, da bo ukrep blokade telefonskih povezav in elektrike vojašnicam jugoslovanske armade veljal, dokler Miloševič in Ozmec ne bosta izpuščena. Ostro pa je zanikal trditve pomočnika poveljnika mariborskega korpusa, polkovnika Alojza Lipnika, češ da so slovenske oblasti omenjene storitve blokirale tudi vojaškim bolnišnicam. Janša je navedel, da so vse odločitve glede ravnanja jugoslovanske vojske očitno sprejeli v Beogradu, ne v Mariboru na sedežu korpusa ali v Zagrebu na sedežu armadnega območja. Dejal je, da si je s pomočjo slednjega želel navezati stike z zveznim armadnim vrhom, a v Zagrebu ni naletel na posluh.
V razgretem ozračju je popoldne stražar v ptujski vojašnici, poimenovani po Dušanu Kvedru, obstrelil elektrikarja Borisa Frasa, ko je odklapljal elektriko na električnem objektu zunaj kasarniške ograje. Nekaj pozneje je stopnjevanje pritiska na armado le zaleglo. Ob 16.30 sta bila Miloševič in Ozmec izpuščena. Poveljnik vzhodnoštajerske pokrajine TO je ob tem povedal, da ga ni zajela vojaška policija, marveč specialna enota iz Zagreba, ki za to sploh ni bila pristojna. Po njegovem mnenju so ga hoteli izločiti kot poveljnika pokrajinske TO, obenem pa doseči izročitev pripadnikov TO, ki sta sodelovala pri zajetju armadnih vojakov prejšnji dan. Izpustitev ugrabljencev ni prinesla pomiritve napetosti pred vojašnico vojvode Mišića, kjer so jezni Mariborčani še naprej blokirali prihode in odhode vojaških vozil. Pri tem je okoli 19. ure prišlo do smrti civilista Josefa Šimčika iz Miklavža na Dravskem polju.
“JLA nikoli več ne bo mogla koga prepričati, da v nobenem primeru ne bo streljala na ljudstvo”
Ko je poskušal s svojimi rokami ustaviti oklepno bojno vozilo iz enote iz Varaždina, ga je to povozilo. Okrog stoječe je najbolj razjarilo, da vozilo po tragediji ni niti ustavilo, marveč peljalo naprej. V naslednjih urah se je zato pred vojašnico zbralo še veliko več meščank in meščanov, nekaj avtobusov pa je prišlo tudi iz Miklavža, kjer je Šimčik živel. Na mestu njegove smrti so začeli prižigati sveče in polagati cvetje. Ko je armada povzročila smrt prvega civilista, je pretrgala še zadnje vezi med Mariborčani, Slovenci in seboj. Vojko Flegar je v Delu upravičeno zapisal: “JLA prav tako nikoli več ne bo mogla koga prepričati, da v nobenem primeru ne bo streljala na ljudstvo. S streli na civilista na Ptuju in smrtno žrtvijo v Mariboru si je sama dokončno izbrisala pridevnik ljudska.” 24. maja 1991 se je zdelo, da vero v federacijo ohranjata pravzaprav samo še zvezni premier Ante Marković, ki je bil ob koncu obiska v Parizu na dan Šimčikove smrti poln optimizma, in glavnina mednarodne skupnosti, ki se je vsaj delala, da še zaupa čudežni moči premierjevih reform in njegovi različici “demokratizacije”.
