Uveljavljeni kolektiv pravne jugo kontinuitete Lojze Ude skuša v Delu ubraniti – neubranljivo

Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)

Zanimivo, zavezniki sodnika Branka Masleše so očitno morali angažirati še dr. Lojzeta Udeta – omenjeni pravnik je namreč v Delu s svojimi votlimi argumenti branil neubranljivo. Ude v Delu piše predvsem rezultatsko, torej rešuje svojega kamerada, ideološko/političnega somišljenika, tovariša – do česar ima seveda vso pravico – vendar je njegova rezultatskost skoraj preveč očitna, njegovi argumenti pa so trhli, nekateri tudi namerno zavajajoči.  S strokovnega stališča je tovrstno prodajanje svojega ugleda, še posebej za nekaj tako ničvrednega, vsaj žalostno. Ude torej brani kolega Maslešo, pa čeprav marsikdo celo meni, da bi morali sodniki, ki so člani senata, v katerem odločajo skupaj z Maslešo, zaradi varstva pravice strank do zakonitega sodnika (sodišča) zahtevati njegovo izločitev iz postopka odločanja, dokler se dokončno ne razčistijo vse nejasnosti in dvomi v zvezi z njegovo izobrazbo. V nasprotnem primeru so namreč soodgovorni za kršitev človekove pravice do sojenja pred zakonito ustanovljenim sodiščem.

“V aferi Masleša je po naročilu globoke države v akcijo reševanja njihovega zvestega vrhovnega sodnika Branka Masleša vstopil še preverjeni kader pravosodne jugo kontinuitete dr. Lojze Ude, ki v današnjem članku v Delu skuša ubraniti – neubranljivo,” je na Twitterju komentiral namestnik glavnega in odgovornega urednika Demokracije Metod Berlec. Ude je v (prosto dostopnem) članku za Delo med drugim zapisal, da je zakonsko urejanje pravosodnega izpita spadalo v republiško pristojnost. “Po določbi 250. člena ustave SFRJ pa so odločbe, listine in drugi posamezni akti, ki so jih izdali državni organi in pooblaščene organizacije v eni republiki ali avtonomni pokrajini, veljale enako tudi v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah. Ta določba je seveda veljala tudi za pravosodni izpit,” je poudaril in s tem seveda nakazal namen svojega pisanja – zagovor sodnika Masleše oziroma veljavnosti njegovega pravosodnega izpita.

“Ude ima povsem prav, ko pravi, da je zakonsko urejanje pravosodnega izpita spadalo v republiško pristojnost. Ja, področje pravosodja je bilo v republiški pristojnosti. In zato je še kako pomembno, da v Zakonu o pravosodnem izpitu iz leta 1972 ni določbe, ki bi s pravosodnim izpitom po tem zakonu, se pravi po slovenskem zakonu (ki je bil pogoj za izvolitev v sodniško funkcijo) izenačevala tudi pravosodne izpite, opravljene po zakonih drugih socialističnih republik nekdanje SFRJ – je pa s pravosodnim izpitom izenačila nekatere druge izpite, med njimi tudi izpit, ki so ga opravili častniki JLA, ki so delali v pravni službi te organizacije,” je pojasnil vrhovni sodnik Jan Zobec in dodal, da je povsem logično, zakaj je bilo tako.

Za izvolitev v sodniško funkcijo je bilo treba poznati pravno ureditev v tisti republiki, kjer sodnik opravlja sodno funkcijo
Medtem ko je bila izobrazba, pridobljena na pravnih fakultetah širom Jugoslavije veljavna na celotnem področju bivše države, je bilo treba za izvolitev v sodniško funkcijo poznati pravno ureditev, njen ustroj in praktično delovanje v tisti republiki, kjer sodnik opravlja sodno funkcijo. Republiške pravne ureditve so se namreč razlikovale na številnih področjih – v republiški pristojnosti je bilo družinsko pravo, dedno pravo, nepravdni postopki, pretežni del stvarnega prava (v zvezni pristojnosti so bila samo temeljna lastninskopravna razmerja), tudi obligacijsko pravo je bilo v dobršnem delu v republiški pristojnosti, pred sprejemom zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa so je v različnih delih bivše države uporabljala različna pravna pravila – ODZ (Slovenija, Hrvaška, BiH), SGZ (Srbija), IZ ČG (Črna gora)…

“Zato me logika sklepov Vrhovnega sodišča RS – ki nista samo dva, ampak jih je kar šest – povsem prepriča,” je poudaril Zobec – Ude je namreč zapisal, da je bilo stališče Vrhovnega sodišča (da pravosodni izpit, opravljen po njenih predpisih v drugi republiki razpadle SFRJ, ni izenačen s pravosodnim predpisom, ki je bil opravljen v RS) po njegovem mnenju napačno, “ker je šlo za primera, ko je v enem postopku nastopala stranka, ki je sama položila pravosodni izpit že leta 1985, v drugem primeru pa je strankina pooblaščenka opravila pravniški že leta 1961. Ker 34. člen slovenskega Zakona o pravniškem državnem izpitu določa, da je z izpitom po tem zakonu izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po do zdaj veljavnih predpisih, je stališče o nepriznavanju pravosodnih izpitov, opravljenih v drugih republikah razpadle SFRJ, v nasprotju z zdaj veljavno slovensko zakonodajo.“

Ključnega pomena je, kdaj je kdo opravil pravosodni izpit, kje  in po kateri zakonodaji
Zobca tudi ne prepriča Udetovo stališče, da primera I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017 in I Up 116/2020 z dne 19. 11. 2020 nista primerljiva z obravnavano zadevo. “Če sta bila postopka, iz katerih izvirata omenjena judikata – takih judikatov je v resnici, kot sem informiran, kar šest, torej gre za ustaljeno sodno prakso, začeta desetletja po razpadu SFRJ, kot pravi Ude, je tudi Masleša desetletja po razpadu SFRJ še vedno sodnik in sodi v postopkih, ki so se začeli desetletja po razpadu SFRJ,” je pojasnil vrhovni sodnik in dodal, da je ključnega pomena, kdaj je kdo opravil pravosodni izpit, kje ter po kateri zakonodaji – in glede te bistvene okoliščine so si vsi primeri enaki. Kot smo predlagali že v enem od prejšnjih člankov na to temo –  zamislimo si primer, ko bi se Masleša kot vrhovni sodnik srečal s predlogom za dopustitev revizije, ki bi ga vložila stranka, s katero je opravljal pravosodni izpit v BiH – ali pa primer, če bi Masleša vložil v svoji zadevi revizijo na Vrhovno sodišče. Bi mu jo kolegi zavrgli? Seveda bi mu jo, v skladu z ustaljeno sodno prakso, zavrgli, ker nima pravosodnega izpita.

Tudi zdravniki morajo v Sloveniji še enkrat opraviti pripravništvo oziroma nostrificirati diplomo
“Nisem preverjal, vendar me zanima, kako je bilo in kako je zdaj v Republiki Sloveniji z zaposlovanjem zdravnikov specialistov, ki so specializacijo pridobili v kateri izmed republik ali avtonomnih pokrajin nekdanje SFRJ,” je za zaključek napisal Ude. Točnega oziroma uradnega odgovora na to vprašanje zaenkrat še nismo prejeli, vendar pa mora po naših informacijah zdaj tak zdravnik v Sloveniji še enkrat opraviti pripravništvo, pred leti pa je bilo tako, da je bilo treba še nostrificirati diplomo, kar je pomenilo bistveno več izpitov in se je lahko zavleklo v leta. Je pa vseeno že na prvi pogled primerjava z zdravniki specialisti  intelektualno nepoštena – gre za namerno mešanje jabolk in pomaranč. Vsakemu laiku je namreč jasno, da ima človeško telo enak ustroj v kateri koli državi tega sveta – pravne ureditve pa so vendarle nekoliko različne. In za konec še primerjava ureditve iz ZDA – tam se z “Bar Examom” oziroma njihovim pravosodnim izpitom, opravljenim recimo v Iowi, ne more nastopiti pred sodiščem v državi New York. So pa v zadnjem času uvedli “Uniform Bar Exam”, ki odpira vrata sodišč v številnih zveznih državah. Vendar pa je za ta izpit seveda potrebno tudi temu primerno in precej obsežnejše znanje.